Primer Strehovec prikliče tistim, ki smo brali poglavja o zgodovini antičnega krščanstva, relativno znan odlomek iz epistolarija Plinija Mlajšega, v katerem slednji okrog leta 110 prosi cesarja Trajana za navodila, kako postopati zoper kristjane. Plinij Mlajši, izobraženec in politik, je bil takrat upravitelj Bitinije in Ponta (danes Turčija vzhodno od Bosporja in ob Črnem morju). Ker je tam krščanstvo bilo že precej razširjeno (in je povzročalo ekonomsko škodo izdelovalcem malikov), se je odločil za ostre ukrepe, vključno za usmrtitve nekaterih kristjanov. Te ukrepe opiše v pismu cesarju in ga prosi nadaljnjih napotkov. Cesar mu odpiše ter mu da navodilo, ki je za dolgo časa obveljalo kot merodajno. Glasilo se je:

Conquirendi non sunt; si deferantur et arguantur, puniendi sunt.

Kristjanov naj se ne preiskuje (preganja); če pa so prijavljeni (obtoženi) in jim je dokazano, naj bodo kaznovani. (moj prevod)

Trajan - cesar, za časa katerega je Rimsko cesarstvo ozemeljsko najdlje seglo - torej zadrži preganjanje kristjanov, obenem pa dopušča, da se jim sodi, če jih kdo prijavi. S tem da prijavljitelj ne sme biti anonimen, s čimer se preprečijo osebna obračunavanja ter verižna prijavljanja in proti-prijavljanja. 

Zanimiva rešitev. Imela je svojo logiko. Za državo logiko ohranjanja miru, za kristjane logiko omejene svobode in boljkone stalnega strahu. Poglejmo.

Conquirendi non sunt (beri: kristjanom dopustimo relativno versko svobodo)

Čeprav so kristjani ohranjali status religio illicita (nedovoljeno verstvo), jim Trajan dopušča določeno versko svobodo. V smislu, da se jih ne lovi, zalezuje, venomer preganja. Nič posebnega ni bilo v tej odločitvi. Saj se tudi drugače kristjanov ni kar naprej lovilo in preganjalo. Cesarstvo je sploh moralo živeti z mnogimi verskimi praksami, ki so brstele na njenem ozemlju. Ostro reguliralo teh verstev ni, pač pa se je zanašalo na delovanje, danes bi rekli, multi-kulti talilnega lonca. Če za vzorec pogledamo, kaj se je v času Trajana in potem dogajalo na Ptuju (rimska Poetovio), vidimo, da je talilni lonec bil dokaj uspešen. Na Ptuju imamo sočasno rimske, grške, egipčanske, perzijske in keltske verske elemente. »Kapele« in »cerkvice« različnih verstev so kje stale dobesedno ena ob drugi.

… si deferantur (beri: kristjane vendarle naj bo strah pred prijavo)

Država torej naj ne lovi kristjanov, a kristjani so lahko rimskim sodnim oblastem na hitro prijavljeni in na hitro obtoženi nelegalnega početja. Za razliko od rimske, grške, egipčanske, perzijske, keltske in tudi judovske verske prakse, je njihova praksa vendarle pravno nedovoljena. Nad kristjani zato vedno visi sum »brezboštva«, ker ne vstopajo v multi-kulti talilni lonec, ne častijo državnih bogov in božanskega cesarja; sum nadalje, da zato prav oni povzročajo »jezo bogov« (ira deorum), se pravi, rušijo »mir bogov« (pax deorum) oz. škodijo »javnemu redu in miru«, bi rekli danes; iz istega naslova bodo krivi tudi za slabe letine in poraze rimskih legij. Le malo bo potrebno, da se dvigne kak tožnik in jih izročil sodnikom. 

Trajanov recept tako izpostavlja vlogo prijavljitelja, denuncianta, špeckahle, ki pa - cesar v pismu Pliniju to izrecno poudarja - ne sme biti anonimen. Družbeni obračun s kristjani, v kolikor je pač potreben, tako Trajan seli v soseščine, na tržnice, v vsakdanje življenje in odnose.

… et arguantur (beri: kristjane obsoditi naj ne bo težko)

Delikt kristjanov je bil biti kristjan. To je rimskim sodnikom ponujalo nezahtevno delo. Plinij Mlajši v pismu cesarju Trajanu opiše svoje delo sodnika, ko je sodil maloazijskim kristjanom:

Proti prijavljenim kristjanom sem postopal na naslednji način: neposredno sem jih vprašal, če so kristjani. Če so priznali, sem jih vprašal v drugo in v tretje, obenem pa jim grozil s smrtno kaznijo. Če so vztrajali, sem ukazal, naj jih usmrtijo.

Kot vidimo, je za prvega kristjana pot od uživanja določene verske svobodo do smrtne kazni lahko bila zelo kratka. Načeloma so te pustili pri miru. Potem se je našel nekdo, ki si mu šel na živce, ker nisi bil tak kot vsi. Prijavil te je. Prišli so pote. Ker je bil tvoj delikt to, da si, kar si; da misliš in veruješ, kar misliš in veruješ, so te hitro spoznali za krivega. Če se nisi odrekel svoji veri, so te hudo kaznovali, tudi s smrtjo. (Ravno danes, 17. oktobra, goduje sv. Ignacij Antiohijski, ki so ga v času Trajana vrgli zverem.)

V takih razmerah je seveda bilo razumljivo, da so prvi kristjani v Rimskem cesarstvu morali biti »pridni, nevidni in tiho«, da se jim ni nič hudega zgodilo.

Trajanov recept, edicija 2018

1900 let je razlike me Trajanovim cesarovanjem in sodobno slovensko demokracijo. Na hitro vleči vzporednice ni na mestu. Kar se dogaja okrog p. Tadeja Strehovca, kljub temu nakazuje na željo določenih elit, da vzpostavijo politično-pravne mehanizme, ki bi kristjane in druge nonmainstream misleče ljudi držali v strahu, jih - podobno kot je Trajanov recept na tihi rob družbe odrinil prve kristjane - prisilili v molčečo in potuhnjeno držo na robu družbe. In sicer...

Več preberite na blogu Branka Cestnika.