Sprenevedanja je tako v naši družbi kot na svetu preveč. Potrebujemo ljudi, ki so pogumni, kot je bil otrok v zgodbi o cesarjevih novih oblačilih. No, morda pri njem ni šlo za pogum, pač pa preprosto za otroško iskrenost. V nasprotju z njim odrasli potrebujemo kar nekaj korajže, da se upremo množičnemu sprenevedanju. A naredimo najprej ovinek čez ocean.

Kako naj na volitvah v ZDA glasujejo katoličani?

Vsak po svoji vesti! Toda kaže, da bo izbira kar težka. Po eni strani je bila demokratska stranka tista, ki je vselej kazala več posluha za sočloveka v stiski, za socialne programe, za splošno zdravstveno zavarovanje, za uzakonjeno porodniško, za ohranjanje narave pred golimi dobički še tako umazane industrije … Ampak glas za demokrata pomeni tudi glas za trdno ohranjanje sedanjega stanja, ko je nerojeni otrok le zadeva in izbira matere. Glas bo najbrž pomenil podaljšanje te izbire prav do pozne nosečnosti. In tudi za ponovni razcvet politične korektnosti, ki je s pretiravanjem izzvala obrat v drugo smer.

Katoličani niso enotni

Raziskava med nekaj več kot 1000 katoličani v ZDA je potekala konec januarja. Pri tem so nekako petino opredelili kot bolj zavzete katoličane, ki sprejemajo vse cerkvene nauke, in ostale, ki kakšnega ali več načel ne priznavajo. Izkazalo se je, da ima Trump podpornike predvsem v prvi skupini. V njej se je polovica opredelila za republikance (za demokrate tretjina), pri manj predanih katoličanih pa sta številki ravno zasukani.

Svetega očeta so vprašali, če je prav, da je vprašanje zaščite človeškega življenja eno izmed temeljnih vprašanj družbe in politike. Papež jim je pritrdil in vprašanje razširil iz območja religije. Rekel je namreč, da zaščita nerojenih ni le ali predvsem vprašanje verskih načel, pač pa da gre za ključno vprašanje človekovih pravic.

Papeževo presenečenje in ad limina

Predvsem med predanimi katoličani je kar nekaj takih, ki jih je papež Frančišek leta 2018 presenetil, ko je zatrdil, da smrtna kazen ne spada v naš čas. Tu seveda ne gre za to, da policist ustreli nekoga, ki ogroža ostale; gre za usmrtitve obsojencev. Na televiziji EWTN, ki je sicer glas predanih katoličanov, je bilo kar nekaj komentarjev proti tej papeževi odločni besedi.

Sredi januarja 2020 je skupina škofov iz štirih zveznih držav obiskala papeža »ad limina«. Svetega očeta so vprašali, če je prav, da je vprašanje zaščite človeškega življenja eno izmed temeljnih vprašanj družbe in politike. Papež jim je pritrdil in vprašanje razširil iz območja religije. Rekel je namreč, da zaščita nerojenih ni le ali predvsem vprašanje verskih načel, pač pa da gre za ključno vprašanje človekovih pravic.

Prava smer

Zdi se mi, da je papež povedal točno to, kar mnogi pri nas že zagovarjamo. Dovolj je sprenevedanja o človekovih pravicah in svetosti življenja ob hkratnem zanikanju pravice do rojstva, ki jo družba odreka nerojenim. Prav tragično je, da je evropska zakonodaja priznala zaščitenim živalskim vrstam varstvo v vseh obdobjih njihovega razvoja: ličinka/jajce/buba zaščitene živali ima že vse pravice odrasle živali. Nerojeni človek glede pravic preprosto zaostaja za izbranimi živalskimi vrstami. Namesto besede »preprosto« bi moral v resnici zapisati »škandalozno«.

Gotovo bomo zlahka naleteli na sogovornika, ki ga omemba človekovih pravic ne bo prepričala, da jih zasluži tudi nerojeni otrok. Tedaj ga velja opozoriti na pravice, ki so jih dobile živali v vseh razvojnih stanjih. Sprenevedanje o tem, da nerojeni človek ni oseba, pušča vsaj tako temen madež na naši družbi, kot ga je uzakonjeno suženjstvo v sicer opevanem antičnem obdobju.  

Tine Golež