Predstavljamo vam ekskluzivno  pravno mnenje doc. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic iz Pravne fakultete v Ljubljani, v katerem obravnava enega največjih problemov naše družinske politike – finančno kaznovanje poročenih in finančno privilegiranje tistih, živijo v zunajzakonski zvezi in se pred državo izdajajo za samohranilce. Študija je bila plačana z davkoplačevalskim denarjem in leta 2006 poslana na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve.

ZUNAJZAKONSKA SKUPNOST
(Nekateri odprti problemi)

1. UVODNO
V pravnem mnenju, ki ga podajam v nadaljevanju, je obravnavan institut zunajzakonske
skupnosti. Težišče obravnave je na zunajzakonski skupnosti partnerjev različnega spola, saj je
položaj slednjih v središču problematike, ki se je lotevam. V primeru, da v tekstu obravnavam
tudi institut homoseksualne oziroma istospolne zunajzakonske skupnosti ali kakršnekoli druge
oblike zunajzakonske oziroma »gospodinjske« skupnosti, na to tudi posebej opozarjam.
2. UREDITEV INSTITUTA V PRIMERJALNEM PRAVU
2. 1. Francija 1
V francosko civilno pravo je bila v letu 1999 uvedena pomembna novost: posebna pogodba,
ki jo imenujejo pacte civil de solidarité (civilnopravna pogodba o solidarnosti). 2 Tuja pravna
literatura se praviloma, zaradi specifičnosti francoskega instituta in tudi njegovega
poimenovanja (primerjali bi ga lahko z registriranimi skupnostmi, kot jih poznajo nekatere
evropske pravne ureditve, s pomembno razliko, da velja francoska tako za heteroseksualce,
kot za homoseksualce), v prevajanje pojma ni spuščala. Največkrat uporabljajo avtorji kar
izraz, ki je pravzaprav okrajšava za omenjeno pogodbo, to je PACS. 3 Ta izraz bo zato
uporabljan tudi v nadaljevanju. 4
1 Glej Žnidaršič V., Civilnopravna pogodba o solidarnosti, Pravna praksa, št. 32/33, 2001, str. 20-21.
2 Glej: Loi no 99-944 du 15 Novembre 1999 relative au pacte civil de solidarité, J.O. Numéro 265 du 16
Novembre 1999, p. 16959.
3 Tako na primer: Steiner E., The Spirit of the New French Registered Partnership Law – Promoting Autonomy
and Pluralism or Weakening Marriage?, Child and Family Law Quaterly, Vol. 12, No. 1, 2000, str. 1 – 14,
2
PACS lahko skleneta (fizični) osebi, ki sta polnoletni, bodisi istega bodisi različnega spola in
imata s pogodbo namen urediti njuno skupno življenje. 5 Takšna pogodba, sklenjena med
bližnjima sorodnikoma (med predniki in njihovi potomci v ravni črti, med sorodniki v svaštvu
ter med sorodniki v stranski črti do vključno tretjega kolena), med osebama, kjer je vsaj eden
od njiju poročen ali pa je že sklenil PACS, je nična.
Osebi, ki skleneta PACS, morata slednjo priglasiti pri sodišču na območju katerega imata
skupno prebivališče. Sodnemu pisarju morata pogodbenika izročiti PACS v dveh originalnih
izvodih, prav tako pa tudi dokazila o tem, da izpolnjujeta statusnopravne pogoje za njeno
sklenitev ter potrdilo pristojnega sodišča, 6 da tovrstne pogodbe še nista sklenila. V primeru,
da pogodbenika navedenih dokazil ne predložita, sodišče njuno vlogo zavrže. Če pa so
izpolnjeni vsi z zakonom določeni pogoji, sodišče njuno prijavo sklenitve pogodbe vpiše v
poseben register, originale dveh pogodb pa, potem, ko nanje vpiše datum registracije, vrne
pogodbenima strankama. Omenjeni datum je dokaz o dnevu nastopa vseh pravnih posledic
sklenitve PACS in je pomemben predvsem zaradi učinkovanja pogodbe nasproti tretjim
osebam. Vsako dopolnitev ali spremembo PACS morata partnerja prijaviti ter hkrati sodišču
izročiti listino, ki slednje izpričuje. Sicer postopek vpisovanja sprememb PACS poteka
podobno, kot pri sklenitvi temeljne pogodbe. 7
Partnerja sta si v skladu z zakonom dolžna nuditi vzajemno podporo in materialno pomoč.
Konkretnejši način izvajanja teh obveznosti določita v PACS. Za obveznosti, ki jih je prevzel
eden od njiju za zadovoljevanje njunih vsakodnevnih potreb ter za stroške njunega skupnega
stanovanja, odgovarjata partnerja solidarno. Partnerja morata, v primeru, da ne želita, da bi
Howard H., Cohabitation Contracts under French Civil Law, Family Law Practitioner, July/August 2000, str. 20
– 21 ter Smith S., Protecting Unmarried French Property Owners, Family Law, April, 2000, str. 278 – 280.
4 Zupančič utemeljeno opozarja, da izraz, ki ga uporabljajo, zlasti nemški pravni teoretiki, to je »registrirana
življenjska skupnost« ali »registrirano življenjsko partnerstvo« za francosko ureditev ni primeren. V francoski
ureditvi zasledimo več pogodbene svobode in manj ius cogens, kot ga pozna nemška ureditev za, sicer le
homoseksualne, registrirane zunajzakonske skupnosti. Glej Zupančič K., Zakonska zveza – pravni institut v
vrednostnem spreminjanju, Podjetje in delo, št. 6-7, 2001, str. 1116.
5 Polnoletne osebe pod skrbništvom ne morejo skleniti PACS.
6 Za izdajo potrdila je pristojno sodišče kraja rojstva vsakega od sopogodbenikov. Če gre za osebo, ki se je rodila
v tujini, izda takšno potrdilo okrožno sodišče v Parizu (le tribunal de grande instance). To pa na drugi strani
pomeni (in zakon takšno ureditev tudi izrecno uvaja), da mora sodišče, pri katerem partnerja svojo pogodbo
registrirata, omenjeno dejstvo vsakokrat sporočiti prvemu oziroma drugoomenjenemu sodišču.
7 Kadar sklepata PACS dve osebi v tujini, pri čemer mora biti vsaj eden od njiju francoski državljan, izvaja
opisani postopek registracije francoska diplomatska ali konzularna služba.
3
bilo pohištvo in stanovanjska oprema, ki je pridobljena odplačno v času od sklenitve PACS
dalje, njuno skupno premoženje, omenjeno dejstvo v pogodbi posebej izpostaviti. Če takšne
posebne določbe v pogodbi ni, zakon uvaja domnevo lastninske pravice na teh predmetih v
korist obeh partnerjev, vsakega v višini do ½. Enako velja tudi v primeru, ko ni mogoče
natančno ugotoviti datuma pridobitve posameznega od predmetov. Za preostale stvari, ki jih
partnerja pridobita odplačno, v času po sklenitvi njune PACS, velja domneva lastništva
vsakega od partnerjev do ½, izjema so le primeri, ko je bilo s pravnim poslom, s katerim je
bila neka stvar oziroma pravica pridobljena, dogovorjeno drugače.
Ko se partnerja sporazumno odločita, da se bosta razšla oziroma zaključila svoje razmerje,
morata to v pisni obliki sporočiti sodišču. 8 Sodni pisar prenehanje razmerja vpiše v register in
njuno pisno izjavo shrani. V primeru, ko se za prenehanje razmerja, ki temelji na PACS,
odloči eden od partnerjev, mora ta svojo odločitev najprej sporočiti partnerju, 9 zatem pa
sodišču, pri katerem sta priglasila temeljno pogodbo, pošlje kopijo tega (pisnega) sporočila.
Kadar preneha razmerje med partnerjema zaradi sklenitve zakonske zveze, mora ta, ki jo je
sklenil, to sporočiti drugemu. Sodišču, pri katerem sta PACS registrirala, mora poslati kopijo
obvestila partnerju ter kopijo rojstnega lista, iz vsebine katerega lahko sodišče razbere, da je
ta oseba sklenila zakonsko zvezo. V primeru, da PACS preneha veljati zaradi smrti enega od
partnerjev, preživeli partner ali pa kdorkoli od zainteresiranih tretjih oseb pošlje pristojnemu
sodišču dokazilo o njegovi smrti.
PACS tako, glede na različne načine prenehanja razmerja, lahko preneha veljati v različnih
trenutkih:
1. s samim trenutkom vpisa dejstva prenehanja razmerja, če sta to predlagala oba partnerja
sporazumno;
2. tri mesece po tem, ko je sodišče prejelo sporočilo enega od partnerjev o prenehanju
razmerja; 10
3. z dnem sklenitve zakonske zveze ali smrti enega od partnerjev.
8 Pristojno je sodišče na območju, kjer ima vsaj eden od partnerjev, v času vložitve sporočila, svoje prebivališče.
9 V primeru, da je bil njegov partner postavljen pod skrbništvo (potem, ko je že sklenil PACS), je treba
omenjeno sporočilo poslati njegovemu skrbniku.
10 Pri tem se v zakonu izrecno poudarja, da ta domneva velja le v primeru, da je omenjeno sporočilo (oziroma
kopijo sporočila partnerju) dobilo pristojno sodišče (to je tisto, pred katerim sta podala izjavo o registraciji
njunega partnerstva).
4
V primeru, da je določena oseba postavljena pod skrbništvo potem, ko je že sklenila PACS,
lahko prenehanje veljavnosti pogodbe zahteva skrbnik ali pa skrbniški sodnik.
V načelu morata partnerja, po prenehanju registriranega partnerstva, samostojno poskrbeti za
razrešitev njunih vzajemnih pravic in obveznosti, ki izhajajo iz PACS. V primeru pa, da se o
teh vprašanjih ne moreta dogovoriti, odloča sodišče.
Z uvedbo in ureditvijo PACS je zakonodajalec na novo opredelil tudi dotedanjo
zunajzakonsko skupnost (le concubinage). Zanjo ne določa nobenih pravnih posledic, temveč
jo samo definira: kot dejansko skupnost dveh oseb, bodisi različnega ali enakega spola, ki
živita skupaj kot par, njuni življenjski skupnosti pa lahko pripišemo atribute stabilnosti in
kontinuitete. 11 Zupančič navaja, da je s takšnim, izrecnim priznanjem dejanske zunajzakonske
skupnosti, zakonodajalec odprl vrata judikaturi, da bo v bodoče, z odločanjem o pravnih
posledicah razvijala različne pojavne oblike te življenjske skupnosti parov. 12
Poleg omenjenega je nova ureditev prinesla tudi določene spremembe in dopolnitve na
področju davčnega in delovnega prava, prava socialne varnosti, stanovanjskega prava 13 in še
nekaterih drugih področjih. 14 Na področju davkov se kot najpomembnejša sprememba, ki jo je
prinesla ureditev PACS omenja ureditev, ki je prinesla ugodnost v smislu izognitve
»kaznovalnemu« davku na dediščino. Partner umrlega, s katerim za časa življenja nista
sklenila zakonske zveze, niti PACS, mora namreč plačati davek v višini kar 60 % od vrednosti
podedovanega premoženja. V primeru sklenitve PACS ter pod pogojem, da je skupnost trajala
najmanj dve leti, pa vrednost dediščine preživelega partnerja do višine 375.000 FRF ni
obdavčena, vrednost do nadaljnjih 100.000 FRF je obdavčena 40 % in katerakoli vrednost nad
omenjeno je obdavčena s 50% stopnjo. 15
11 Takšen pristop teorija v večji meri kritizira, še zlasti smiselnost pravnega opredeljevanja dejanskega stanja v
civilnem zakoniku. Natančneje glej Rubellin Devichi J., How Matters Stand Now In Relation to Family Law
Reform, v: The International Survey of Family Law, 2000 Edition, Family Law, Jordan Publishing, Bristol,
2000, str. 159.
12 Glej Zupančič K., Zakonska zveza – pravni institut v vrednostnem spreminjanju, Podjetje in delo, št. 6-7,
2001, str. 1118.
13 Partner iz registrirane skupnosti ima poslej pravico, da vstopi v najemno razmerje njegovega partnerja, če se je
ta odselil ali je umrl. Glej: Smith S., Protecting Unmarried French Property Owners, Family Law, April, 2000,
str. 278.
14 Natančneje glej: Loi no 99-944 du 15 Novembre 1999 relative au pacte civil de solidarité, J.O. Numéro 265 du
16 Novembre 1999, p. 16959, 4. – 14. člen.
15 Glej tudi: Howard H., Cohabitation Contracts under French Civil Law, Family Law Practitioner, July/August
2000, str. 20.
5
2. 2. Anglija
V literaturi opisujejo veljavno pravno ureditev zunajzakonske skupnosti v Angliji kot ad hoc
pristop k urejanju tega fenomena. 16 To pomeni, da na določenem področju slednja uživa
pravno varstvo, kot ga ima zakonska zveza (na primer na področju pravice do prejemanja
socialne podpore), na drugem imajo podobne, a vendarle nekoliko manjše pravice kot zakonci
(na primer na področju zaščite pred družinskim nasiljem, na podlagi Family Law Act 1996),
zopet na tretjem pravnem področju pa so zunajzakonski partnerji obravnavani kot »pravni
tujci«. Tako na primer zunajzakonska skupnost heteroseksualnih partnerjev ne ustvarja
družinskopravnih posledic ob njenem morebitnem razpadu, kot je na primer dolžnost
preživljanja, delitev skupnega premoženja itd.. 17 Podobno velja tudi na dednopravnem
področju, področju davčnega prava, prava socialne varnosti.
V zadnjem obdobju pa je problematika zunajzakonskih skupnosti vendarle postala, najprej v
pravni teoriji, potem pa tudi na nivoju države, vse bolj aktualna. Predvsem se je okrepilo
zavedanje o težavah, ki jih imajo odvisni oziroma šibkejši partnerji v zunajzakonski skupnosti
v primeru, ko drugi od partnerjev umre ali pa v primeru, ko takšna življenjska skupnost
preneha. Številni avtorji, kot tudi angleška »Law Society«, so zavzeli stališče, da bi bilo treba
v prihodnje, kot posledico določenega načina skupnega bivanja in skupnega zadovoljevanja
interesov, posamezne pravice in obveznosti med zunajzakonskima partnerjema uzakoniti. 18
Takšno stališče pravne teorije je sprejela tudi vlada, saj je marca 2005 angleški minister za
pravosodje (Lord Chancellor) zaprosil pravno komisijo (the Law Commission) naj do leta
2007 pripravi predloge za novo zakonodajo na tem področju oziroma naj oblikuje predlog
pravic zunajzakonskih partnerjev, ki bi bile v slednjo inkorporirane.
Argumente za novo ureditev, s pomočjo katere naj bi se zaščitilo šibkejšo stranko
zunajzakonskega partnerstva, vidijo zagovorniki slednje predvsem v tem, da bo na ta način
končno prišlo do pravnega priznavanja socialne in statistične realnosti v Angliji. Tako kot
praktično povsod drugod po svetu, tudi v Angliji zaznavajo velik porast števila tovrstnih
skupnosti. Poleg tega menijo, da bi na ta način prišlo do priznavanja družbene legitimnosti
takšne skupnosti, saj je nesporno, da so tudi slednje (in ne le zakonske zveze) za družbo
16 Glej Diduck A., Kaganas F., Family Law, Gender and the State, Hart Publishing, Oxford, 2006, str. 64.
17 Odnose v homoseksualnih partnerskih skupnostih je uredil The Civil Partnership Act 2004, ki je pričel veljati
decembra 2005, glej ibidem, str. 67 – 70.
18 Glej ibidem, str. 65.
6
koristen in pozitiven pojav. Nezanemarljiv je tudi argument v smislu pravnega občutka ljudi
oziroma njihovega pojmovanja kaj je prav oziroma pravično. Dejstvo je namreč, da, v skladu
s podatki, ki jih kažejo raziskave, kar 59% zunajzakonskih partnerjev v Angliji živi v
(napačnem) prepričanju, da potem, ko njihova zunajzakonska skupnost traja določeno daljše
časovno obdobje, pridobi (avtomatično) status »običajnopravne zakonske zveze« (»common
law marriage«). To pomeni, da (zmotno) menijo, da so na ta način pridobili enake pravice kot
pari, ki so sklenili zakonsko zvezo. 19
Argumenti, ki govorijo proti morebitni novi ureditvi, ki bi pravice iz zakonske zveze, pod
določenimi pogoji, širila tudi na področje zunajzakonske skupnosti, variirajo od tradicionalno
konzervativnih, do kritično feminističnih. Argument konservativcev je predvsem naslednji: če
partnerji želijo posledice, ki jih ima zakonska zveza, naj preprosto sklenejo zakonsko zvezo.
V primeru, da tega ne želijo storiti, bi pomenilo zagotavljanje pravic slednjim, v obsegu, kot
ga poznamo v zakonski zvezi, izničevanje instituta zakonske zveze. Glede argumenta o
splošni razširjenosti (sicer napačnega) pojmovanja ljudi o t. i. common law marriage pa
zagovorniki konservativnega stališča odgovarjajo, da je zaradi tega potrebno ljudi poučiti o
pravilni vsebini prava, ne pa slednjega, zaradi napačnega prepričanja ljudi, spreminjati. 20
Pomislek zoper predvideno bodočo ureditev problematike zunajzakonskih partnerjev je tudi v
tem, da v primeru, da želi nova zakonodaja vzpostaviti bolj resnično odslikavo novih,
dejansko obstoječih partnerskih skupnosti v moderni družbi, ne more urejati samo
zunajzakonskih skupnosti, ki so podobne skupnostim zakoncev. Upoštevati bi morala tudi vse
preostale življenjske skupnosti, ki nimajo partnerskega (bodisi homoseksualnega ali
heteroseksualnega) značaja. Tudi takšne življenjske skupnosti obstajajo zaradi vzajemne
podpore, solidarnosti in skrbi drug za drugega, prav tako v njih prihaja do izrazitega
prepletanja premoženjskih interesov oseb v skupnosti.
V Angliji je v času, ko so sprejemali zakon o registraciji istospolnih partnerskih skupnostih
(The Civil Partnership Act 2004), obstajal predlog rešitve problematike na način, kot so to
pred tem že uredile nekatere evropske države (Francija, Belgija, 21 Nizozemska, Španija,
19 Ibidem, str. 66.
20 Ibidem.
21 V Belgiji je ureditev takšna, da partnerja sestavita pisno izjavo o zunajzakonski skupnosti, ki jo izročita
matičarju, na območju katerega imata skupno prebivališče. Matičar jima izroči potrdilo o prejemu izjave ter
preveri, ali so podane zakonske predpostavke za vpis v register zunajzakonskih skupnosti. V primeru, da je temu
tako, zunajzakonsko skupnost vpiše v register. Glej Kraljić S., Pravna razmerja med zunajzakonskima
partnerjema – v ZZZDR in zunaj njega, Podjetje in delo, št. 1, 2004, str. 151, op. 23.
7
Luxembourg). Gre za sistem registracije partnerske skupnosti, ki se uporablja tako za primere
homoseksualnih, kot tudi heteroseksualnih partnerskih skupnosti. Takšen predlog pa je bil
umaknjen, saj je prevladalo stališče, da takšen sistem ruši pomen instituta zakonske zveze.
Registrirana partnerska skupnost naj bo torej rezervirana za tiste osebe, ki zakonske zveze ne
morejo skleniti, to pa so istospolni partnerji. 22
2. 3. Nemčija
Zakon o registriranem partnerstvu iz leta 2001 je uvedel registracijo partnerske skupnosti za
osebe istega spola (ne nujno homoseksualcev), 23 ne pa tudi za partnerje različnega spola.
Zunajzakonska skupnost partnerjev različnega spola v nemškem pravu tako ni posebej urejena
in načeloma ne ustvarja družinskopravnih posledic. 24 Relevantna pravna pravila lahko tako
najdemo le v naslednjih primerih:
a) v nekaterih določbah, ki se nanašajo na zakonsko zvezo, a se izjemoma dovoljuje
njihova analogna uporaba za zunajzakonske skupnosti;
b) v nekaterih splošnih zakonskih določbah, ki se uporabljajo brez posebne zahteve po
obstoju zakonske zveze;
c) v pogodbenem pravu, ki temelji na eksplicitnem ali implicitnem soglasju med
partnerjema.
a)
V določenih primerih se posamičen zakon nanaša eksplicitno na obe obliki življenjskih
skupnosti: zakonsko zvezo in zunajzakonsko skupnost (primer zakona o zvezni socialni
pomoči: Bundessozialhilfegesetz), v določenih primerih pa so zakonske določbe dejansko bile
uporabljene s pomočjo analogije z zakonsko zvezo. Takšna rešitev je bila zagovarjana zlasti v
primerih, ko je zakonodajalec primarno želel priznati vpliv tesnega osebnega odnosa med
partnerjema oziroma pomemben vpliv okoliščine skupnega življenja. Sodišča tako (sicer ne v
smislu priznanja generalnega pravila) v praksi priznavajo, da zunajzakonskim partnerjem
22 Ibidem, str. 67.
23 Registrirano partnersko skupnost lahko skleneta tako tudi dva dobra prijatelja, ki pa nimata homoseksualnega
odnosa. Natančneje o tem glej Dethloff N., The Registered Partnership Act of 2001, v: The International Survey
of Family Law, 2002 Edition, Family Law, Jordan Publishing, Bristol, 2002, str. 171 – 172.
24 Natančneje glej Gottwald P., Schwab D., Büttner E., Family and Succession Law in Germany, Kluwer Law
International, 2001, str. 67 – 68.
8
pripada določeno dednopravno upravičenje iz par. 1969 BGB, 25 prav tako pa tudi
stanovanjsko varstvo oziroma varstvo najemne pravice v smislu par. 549 BGB. 26
b)
Splošna pravila civilnega prava se nanašajo na vsakega posameznika in, glede na to, da
zunajzakonska skupnost nima posebnega pravnega statusa oziroma pravnih posledic, se
slednja nanašajo tako na zunajzakonske partnerje. To pomeni, da v primerih, ko
zunajzakonska skupnost razpade, ne obstajajo nikakršna pravna pravila, ki bi urejala področje
premoženjskih odnosov med njima. Teoretično pa se lahko poslužita partnerja najrazličnejših
civilnopravnih institutov oziroma pravil: pravil o darilu, pravil o mandatu, restituciji,
koncepta dejanskega oziroma tihega partnerstva itd.. Sodišča so v praksi sicer bolj kot
zahtevkom za povrnitev izdatkov, ki so bili namenjeni njuni skupnosti, naklonjeni ugoditvi
zahtevkom, ki temeljijo na prispevkih, ki so šli v korist le enega od partnerjev. 27
c)
V nemški pravni ureditvi je danes široko sprejeto stališče, da lahko zunajzakonski partnerji
povsem svobodno vstopajo v vzajemne pogodbene odnose. Takšni pravni posli med
zunajzakonskimi partnerji so neveljavni le v primeru nasprotovanja javnemu redu, to je
predvsem v primerih, ko bi določbe slednjega pretirano posegale v partnerjevo pravico do
samoodločbe, njegovo pravico do zasebnosti ali pa v legitimne interese ožjih družinskih
članov.
V večini primerov zunajzakonskih skupnosti partnerji ne vstopajo v eksplicitne pogodbene
odnose, ampak gre za, v skladu s splošnimi pravili obligacijskega prava, implicitne
pogodbene odnose. Vendarle pa sodišča niso naklonjena priznavanju obstoja slednjih v
konkretnih primerih. Stališče nemškega Vrhovnega sodišča je, da gre šteti, da ob odsotnosti
eksplicitnega dogovora, vsaka naklonitev partnerju ali partnerski skupnosti pomeni
naklonitev, za katero se ne pričakuje povračila. To stališče je sicer sprejemljivo, kadar gre za
skupno korist obeh partnerjev, seveda pa je povsem drugače, ko pridobi korist le eden od
njiju. V tem primeru se bodo uporabila splošna pravila o neupravičeni obogatitvi.
25 Določba zagotavlja preživljanje, v času tridesetih dni od uvedbe dedovanja, za osebe, ki so bile z zapustnikom
v skupnem gospodinjstvu in jih je slednji preživljal. Mednje spada tudi zunajzakonski partner. Za takšno
preživljanje (ter za dovolitev uporabe hiše in gospodinjskih predmetov) je zadolžen zapustnikov dedič. Glej The
German Civil Code, Rothman, Littleton, 1994, str. 358.
26 Ibidem, str. 88.
27 Glej Gottwald P., Schwab D., Büttner E., Family and Succession Law in Germany, Kluwer Law International,
2001, str. 68.
9
2. 4. Avstrija
Avstrijska pravna teorija zunajzakonsko skupnost označuje kot dejansko življenjsko skupnost
dveh oseb različnega spola za določen ali nedoločen čas. Avstrijsko pozitivno pravo tej
skupnosti ne priznava družinskopravnih posledic. V posebnih zakonih, ne pa v zakonu, ki
ureja zakonsko zvezo, ji priznava določen pravni učinek le glede posameznih pravnih
vprašanjih z različnih pravnih področij (na primer na področju kazenskega, insolvenčnega
prava, najemnih razmerij). Osebi, ki živita v zunajzakonski skupnosti, lahko njuno razmerje
uredita s pomočjo pogodbe.
2. 5. Norveška
Na Norveškem prevladuje nasprotovanje pretiranemu pravnemu urejanju zunajzakonske
skupnosti (heteroseksualnih) partnerjev: zakonodajalec naj bi se v kar največji možni meri
vzdržal poseganja na to področje. Zunajzakonske skupnosti kot instituta, ki ga poznamo v
slovenskem pravu, norveško pravo ne pozna. Takšne skupnosti so obravnavane v okviru
širšega pojma »gospodinjskih skupnosti«, to so skupnosti dveh oseb, ki živita skupaj in si
delita dnevne stroške gospodinjstva, pod pogojem, da sta dopolnili osemnajst let ter da živita
v skupnem gospodinjstvu več kot dve leti ali pa pričakujeta skupnega otroka. 28 Posebne
zakonske ureditve zunajzakonske skupnosti tako ne poznajo, se pa v literaturi navaja, da
obstajajo predlogi za sprejetje takšne zakonodaje v prihodnje. 29
Zunajzakonski partnerji nimajo zakonitih dednih pravic (lahko dedujejo le na podlagi
oporoke), prav tako niso deležni posebnega stanovanjskega varstva. Varovani so lahko le na
podlagi splošnih določb o neupravičeni obogatitvi, imajo pa tudi možnost sklenitve posebne
pogodbe s svojim zunajzakonskim partnerjem, neke vrste »ženitno pogodbo« oziroma
pogodbo o življenjski skupnosti (cohabitation contract), s katero uredita premoženjske
posledice svojega partnerstva.
Poseben zakon 30 daje osebam, ki živijo v tovrstni gospodinjski skupnosti, določene pravice v
primeru, da slednja razpade. Pravne posledice se razlikujejo glede na to, ali takšna skupnost
28 Kritiki predstavljene ureditve opozarjajo na pretirano splošnost te definicije, saj takšne pogoje izpolnjuje
praktično vsako skupno gospodinjstvo dveh oseb, ki pa nista nujno zunajzakonska partnerja. Lahko gre za starša
in otroka itd.. Razlogi za takšno skupnost so lahko zelo različni, zato enotna ureditev ni na mestu. Glej Ryrstedt
E., Legal Status of Cohabitants in Norway, v: Scherpe J. M., Yassari N., Die Rechtsstellung nichtehelicher
Lebensgemeinschaften, Mohr Siebeck, Tübingen, 2005, str. 440.
29 Ibidem, 441.
30 Naslov v angleškem jeziku: »Household Community Act 1991«.
10
preneha zaradi smrti ene od oseb, ali pa iz drugega razloga. Za oba primera so, za to, da bi
partner lahko pridobil določena upravičenja do skupnega doma oziroma do gospodinjskih
predmetov, predpisani posebni pogoji. Tako na primer zunajzakonski partner ne more
zahtevati nepremičnine, če zunajzakonska skupnost preneha iz kakšnega drugega razloga kot
je smrt partnerja. 31
Na podlagi posebnega pravila oziroma doktrine, ki jo imenujejo »Houswife's Right to Joint
Ownership« (»gospodinjine pravice do skupne lastnine«), 32 lahko prispevki v delu za družino
in gospodinjsko delo predstavljajo temelj, na podlagi katerega se prizna skupno lastništvo
zakoncev oziroma zunajzakonskih partnerjev na določeni stvari. O tem odloča sodišče, pri
čemer upošteva konkretne okoliščine vsakega posamičnega primera, predvsem pa obseg
prispevkov in intenzivnost skupnosti glede na pridobljeno stvar. Bolj, ko je namreč neka
pridobitev povezana z (družinsko) skupnostjo, bolj naravno je, da je pridobljena skupaj. Sicer
pa se odnosi med partnerjema obravnavajo po splošnih civilnopravnih predpisih o
neupravičeni obogatitvi.
Zunajzakonski partnerji so, v skladu z norveškim pravom, upravičeni do oploditve z
biomedicinsko pomočjo, niso pa upravičeni posvojiti otroka. Predlog novega zakona o
zunajzakonskih skupnostih naj bi slednjim, če bi izpolnjevali določene kriterije v povezavi s
časom trajanja njihovega razmerja, omogočil tudi to. Glede na to, da se zunajzakonski
partnerji obravnavajo kot neodvisni posamezniki, zanje ne obstajajo nikakršna posebna
pravila glede pravice do zastopanja drugega partnerja. Zunajzakonski partner nima zakonitih
dednopravnih upravičenj, deduje lahko le na podlagi oporoke.
Norveška vlada je leta 1996 ustanovila posebno komisijo, ki naj razišče stanje na področju
zunajzakonskih skupnosti in, po potrebi, predlaga tudi sprejem ustreznega pravnega akta.
Komisija je podala svoje poročilo leta 1999 in se v njem zavzela za sprejem zakona o
(neformalni) zunajzakonski skupnosti, ki naj bi jo, vsaj v nekaterih pravnih posledicah,
izenačili z zakonsko zvezo. 33
2. 6. Švedska
S 1. 7. 2003 je na Švedskem stopil v veljavo zakon o skupaj živečih parih (Cohabitees Act), ki
se uporablja tako za heteroseksualne, kot homoseksualne pare, ki živijo skupaj daljše časovno
31 Natančneje glej Ryrstedt E., Legal Status of Cohabitants in Norway, v: Scherpe J. M., Yassari N., Die
Rechtsstellung nichtehelicher Lebensgemeinschaften, Mohr Siebeck, Tübingen, 2005, str. 442 – 443.
32 T. i. husmorssameie. Glej ibidem, str. 443 – 446.
33 Glej ibidem, str. 439 – 440.
11
obdobje kot seksualni partnerji, imajo skupno gospodinjstvo in so ekonomsko povezani.
Njihovo razmerje mora biti podobo razmerju oseb v zakonski zvezi. 34 Nobeden od partnerjev
ne sme živeti v drugi partnerski skupnosti ali v zakonski zvezi.
Švedsko pravo ne pozna posebne oblike registracije zunajzakonske skupnosti, zato je
izpolnjevanje pogojev, podobno kot v slovenskem pravu, potrebno dokazovati pred civilnimi
sodišči. V praksi so se izoblikovale določene domneve, ki dokazovanje obstoja oziroma
neobstoja zunajzakonske skupnosti olajšujejo. Tako na primer velja domneva, da v primeru,
da imata partnerja skupno stalno prebivališče, dejansko živita v skupnem domu oziroma
gospodinjstvu. Na ta način pa se izkazuje tudi dejstvo, da njuno razmerje ni začasne, ampak
trajne narave in zato izpolnjuje pogoje za zunajzakonsko skupnost. 35 V primerih, ko imata
partnerja skupnega otroka, pa se ustvari domneva, da njuno razmerje v celoti izpolnjuje pogoj
podobnosti z zakonsko zvezo.
Švedski zakon o zunajzakonski skupnosti ureja le nekatere pravne posledice skupaj živečih
parov: vsebuje predvsem pravila, ki urejajo stanovanje partnerjev in njune gospodinjske
predmete. Njegov cilj je namreč zagotoviti določen minimum varnosti šibkejšemu partnerju
ob prenehanju skupnosti. Ta minimum varnosti se odraža v pravilu, po katerem se ob
prenehanju skupnosti vse, kar je služilo za skupno uporabo (kot premoženje za skupno
uporabo štejejo samo skupno stanovanje in gospodinjski predmeti), deli na polovico, če s
pogodbo ni dogovorjeno kaj drugega. Vzajemna dolžnost preživljanja po prenehanju
skupnosti ne obstaja, prav tako na švedskem zunajzakonska partnerja ne moreta skupaj
posvojiti otroka.
2. 7. Nizozemska 36
Na Nizozemskem je bil 1. januarja 1998 uveljavljen zakon o registriranem partnerstvu, ki ga
lahko sklenejo tako pari istega, kot tudi različnega spola. Dne 1. aprila 2001 pa so pričeli
veljati štirje zakoni, s katerimi je istospolnim parom na Nizozemskem omogočeno sklepanje
34 Glej Ryrstedt E., Legal Statusd of Cohabitants in Sweden, v: Scherpe J. M., Yassari N., Die Rechtsstellung
nichtehelicher Lebensgemeinschaften, Mohr Siebeck, Tübingen, 2005, str. 418 – 419.
35 Ryrstedtova opozarja, da se, na podlagi stališča švedskega komiteja strokovnjakov za družinsko pravo
(Familjelagssaukkunniga), predstavljena domneva, po načelu analogije, uporablja tudi za primere prava socialne
varnosti, ko imata partnerja skupnega otroka. Glej Ryrstedt E., Legal Statusd of Cohabitants in Sweden, v:
Scherpe J. M., Yassari N., Die Rechtsstellung nichtehelicher Lebensgemeinschaften, Mohr Siebeck, Tübingen,
2005, str. 419, op. 25.
36 Povzeto po Zupančič K., Zakonska zveza – pravni institut v vrednostnem spreminjanju, Podjetje in delo, št. 6-
7, 2001, str. 1110 – 1115.
12
zakonske zveze ter posvojitev otrok. Kot razlog za takšno odločitev se navaja načelo enake
obravnave (enakopravnosti) partnerjev enakega in različnega spola.
Razlike med registriranim partnerstvom in zakonsko zvezo so zanemarljive, saj se je
registrirano partnerstvo, po pravnih učinkih, zelo približalo zakonski zvezi. Poleg tega, da je
registrirano partnerstvo institut, ki je namenjen tako istospolnim, kot raznospolnim parom, so
izenačeni tudi drugi pogoji za nastanek obeh institutov. Razlika med njima je predvsem v
obličnostnih zahtevah, ki so za ustanovitev registriranega partnerstva manj formalizirane. 37
Enake so pravne posledice v obeh primerih, tako v razmerju med partnerjema oziroma
zakoncema, kot tudi v razmerju slednjih do otrok.
Razlika je v načinu prenehanja obeh institutov: zakonsko zvezo razveže sodišče, registrirano
partnerstvo pa lahko partnerja razdreta sama, brez sodelovanja sodišča, če je med njima
soglasje o prenehanju. Novi predpisi so tudi omogočili spremembo registriranega partnerstva
v zakonsko zvezo in obratno. Spremembo opravi oseba, ki vodi register osebnega stanja, na
predlog obeh življenjskih partnerjev ali zakoncev. Z vpisom preneha dotedanja in nastane
nova oblika skupnosti.
Zanimivo je pojasnilo uradne obrazložitve zakonskih sprememb glede smiselnosti ohranjanja
instituta registriranega partnerstva, ob tem, da je bil institut zakonske zveze tako korenito
spremenjen. Navaja se, da je treba upoštevati dejstvo, da se, ne glede na to, da so pravne
posledice registrirane skupnosti ter zakonske zveze skorajda povsem enake, veliko število
parov različnega spola vendarle odloča za sklepanje registriranega partnerstva. Vzrok naj bi
bil v simboliki zakonske zveze, ki se ji pari na ta način izognejo. 38 Sicer pa je prevladalo
stališče, da se bo pet let po uvedbi spremenjenih institutov zakonske zveze in registriranega
partnerstva ocenjevalo, ali naj bi se morda registrirano partnerstvo v bodoče odpravilo.
Nizozemsko pravo pozna še t. i. dogovor o skupnem življenju. Gre za, v primerjavi z
registriranim partnerstvom, dosti bolj ohlapno ureditev medsebojnih odnosov v paru: stranki s
slednjim uredita le tista razmerja, katera želita in to na način, kot jima ustreza. Vendarle pa
takšen dogovor nima učinka erga omnes, ampak velja le med strankama.
1. 8. Hrvaška
37 Ibidem, str. 1113.
38 Ibidem, str. 1111.
13
Obiteljski zakon 39 (v nadaljevanju OZ) določa, da se določbe zakona, ki govorijo o učinkih
zunajzakonske skupnosti, nanašajo na življenjsko skupnost neporočene ženske in
neporočenega moškega, ki traja najmanj tri leta. Ta doba je lahko krajša, če se v takšni
skupnosti rodi otrok. Hrabarjeva navaja, da se je zakonodajalec odločil za natančnejšo
definicijo zunajzakonske skupnosti, zlasti glede na časovno zahtevo po trajanju slednje, zato,
ker se je s tem želelo zagotoviti enotno sodno prakso in s tem tudi enako pravno varstvo
partnerjev. 40 Zanimivo pa je, da hrvaški zakon ne omejuje zunajzakonske skupnosti glede
ostalih zadržkov za sklenitev zakonske zveze (razen zadržka že obstoječe zakonske zveze).
Tako na primer oseba, ki je stara petnajst let, lahko zaživi v zunajzakonski skupnosti s svojim
bratrancem, čeprav z njim ne bi mogla skleniti veljavne zakonske zveze. 41
Pravni učinki zunajzakonske skupnosti, ki jih ureja OZ, se nanašajo zgolj na preživljanje med
partnerjema (222. – 226. člen OZ) ter na pridobivanje in razdelitev skupnega premoženja
(258. člen OZ). Tu sta zunajzakonska partnerja izenačena z zakoncema: obstaja vzajemna
dolžnost preživljanja (vendar samo po prenehanju takšne skupnosti), prav tako imata
zunajzakonska  partnerja  možnost  sklenitve  ženitne  pogodbe  (in  izbire  lastnega
premoženjskega režima) ali pa velja za njiju zakoniti premoženjski režim. Ne moreta pa, na
primer, zunajzakonska partnerja, tako kot to lahko storita zakonca, posvojiti otroka. 42 Hrvaška
zakonodaja pozna tudi posebno obliko zaščite materinstva: če se rodi otrok materi, ki ni
poročena in je njegovo očetovstvo ugotovljeno, ima otrokov oče dolžnost preživljanja
otrokove matere eno leto po otrokovem rojstvu, če le-ta skrbi za otroka in nima ustreznih
sredstev. Ta dolžnost preživljanja ga bremeni neodvisno od dolžnost preživljanja otroka.
Hrvaška  ureditev  ne  pozna  registracije  zunajzakonske  skupnosti:  zunajzakonski
(heteroseksualni) partnerji nimajo ne obveznosti, pa tudi ne možnosti registracije. Gre za t. i.
neformalno življenjsko skupnost. To pomeni, da se bo, podobno kot v slovenskem pravu,
vprašanje obstoja slednje reševalo kot predhodno vprašanje v civilnopravnih postopkih, ko
39 Glej Alinčić M., Bakarić Abramović A., Belajec V., Hrabar D., Hrvatin B., Jakovac Lozić D., Korać A.,
Obiteljski zakon, Narodnbe novine, Zagreb, 2004.
40 Pred tem je bila hrvaška ureditev na tem mestu podobna slovenski (šlo je za življenjsko skupnost, ki je trajala
»daljše časovno obdobje«). Glej Hrabar D., Legal Status of Cohabitants in Croatia, v: Scherpe J. M., Yassari N.,
Die Rechtsstellung nichtehelicher Lebensgemeinschaften, Mohr Siebeck, Tübingen, 2005, str. 404.
41 Glej ibidem, str. 405.
42 V skladu z zakonsko dikcijo lahko posvoji otroka oseba, ki ni poročena, le v primeru, ko je to posebej
(izrecno) v korist otroka. Navaja se, da so te posvojitve izjemno redke, saj primanjkuje otrok za posvojitev, zato
tiste, ki so, raje oddajo v posvojitev zakonskim parom. Glej ibidem, str. 410.
14
gre na primer za vprašanje preživljanja med zunajzakonskima partnerjema ali za dokazovanje
obsega njunega skupnega premoženja.
Predstavljena ureditev se nanaša le na družinsko pravo oziroma na družinskopravne posledice
zunajzakonske skupnosti, kot jo definira OZ. Na drugih pravnih področjih urejajo
zunajzakonsko skupnost oziroma njene posledice področni zakoni sami. Določeni
zunajzakonski skupnosti nudijo pravno varstvo, drugi spet ne. Tako na primer zunajzakonski
partnerji niso upravičeni do oploditve z biomedicinsko pomočjo, 43 niso deležni varstva
zasebnosti (tako kot so ga na primer zakonci) na podlagi zakona o javnih informacijah (1996),
so pa upravičeni do dedovanja. 44 Zakon o nasleñivanju 45 določa, da so zunajzakonski partnerji
upravičeni do dedovanja, če je zunajzakonska skupnost trajala določeno daljše časovno
obdobje pred partnerjevo smrtjo in pred slednjo ni prenehala, prav tako pa morajo biti
izpolnjene vse predpostavke za sklenitev veljavne zakonske zveze med partnerjema.
Zakonodaja s področja socialnega varstva, glede najrazličnejših upravičenj, ne razlikuje med
zakonci in zunajzakonskimi partnerji. Prav tako, v skladu z zakonodajo s področja
zdravstvenega zavarovanja, zunajzakonski partner velja za družinskega člana zavarovane
osebe. Na drugi strani pa zakon o varovanju zdravja (2003) zunajzakonskega partnerja ne
določa za osebo, ki bi bila upravičena izražati voljo namesto nesposobnega partnerja (na
primer privoliti v zdravstveni poseg, raziskavo itd.), prav tako zakonodaji s področja
pokojninskega varstva ter s področja imigracij ne dajeta nobenih pravic zunajzakonskim
partnerjem. V okviru delovnega prava je zunajzakonski partner obravnavan kot ožji družinski
član, zaradi česar so zunajzakonski partnerji, na primer upravičeni do plačane odsotnosti, če
skrbijo za hudo bolnega zunajzakonskega partnerja. 46
3. UREDITEV INSTITUTA V VELJAVNEM PRAVU (ZZZDR) TER V
PREDLOGU DZ
43 Zakonodaja s tega področja je sicer zastarela (Zakon o zdravstvenim mjerama za ostvarivanje prava na
slobodno odlučivanje o rañanju djece, 1978) in v tem času (2006) je na Hrvaškem v pripravi nov, sodobnejši
zakon, o katerem je pred časom potekala tudi zelo burna razprava v hrvaški javnosti.
44 Glej Hrabar D., Obiteljskopravni osvrt na Zakon o nasleñivanju, Hrvatska pravna revija, III, 2003, 6, str. 74 –
84.
45 Glej Narodne novine, št. 48/03 ter Crnić J., Dika M., Hrvatin B., Jelčić O., Josipović T., Koharić Z., Matko
Ruždjak J., Novo nasljednopravno ureñenje, Narodne novine, Zagreb, 2003.
46 Glej Hrabar D., Legal Status of Cohabitants in Croatia, v: Scherpe J. M., Yassari N., Die Rechtsstellung
nichtehelicher Lebensgemeinschaften, Mohr Siebeck, Tübingen, 2005, str. 411 – 412.
15
Ureditvi instituta zunajzakonske skupnosti v veljavnem Zakonu o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) 47 ter v osnutku predloga novega
Družinskega zakonika (v nadaljevanju DZ) 48 se bistveno, v vsebinskem pogledu, ne
razlikujeta. Razlika je v umestitvi določbe v zakon: DZ jo sistematično umešča takoj za
definicijo zakonske zveze (4. člen predloga DZ), medtem, ko se v ZZZDR nahaja na
koncu uvodnih določb (12. člen ZZZDR). Predlog DZ zunajzakonsko skupnost, za razliko
od ZZZDR, poimenuje s tem izrazom ter jo definira. Na ta način uporablja pojem, ki ga je
uvedla Ustava Republike Slovenije 49 v 2. odstavku 53. člena, kjer določa, da, med drugim,
tudi pravna razmerja v zunajzakonski skupnosti, ureja zakon.
Vsebinska ureditev ostaja, kot že rečeno, v predlogu DZ bolj ali manj enaka veljavni
pravni ureditvi. To pomeni, da naše pravo zunajzakonsko skupnost (to je dalj časa
trajajočo življenjsko skupnost ženske in moškega, ki nista sklenila zakonske zveze, vendar
pa ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna), glede
pravnih posledic, ki se nanašajo na razmerje med partnerjema, izenačuje z zakonsko
zvezo. Glede na to, da predlog DZ uvaja nekatere novosti oziroma nove pravice na
področje stanovanjskega varstva zakoncev (tako v času trajanja, kot ob razvezi zakonske
zveze), prav tako pa tudi na področje varstva pred nasiljem drugega zakonca (glej 54., 59.
in 105. člen predloga DZ), bodo nove določbe veljale tudi za zunajzakonska partnerja.
Naše (veljavno in predlagano) pravo ne pozna instituta registracije zunajzakonske
skupnosti. Obstoj zakonske zveze je, zaradi njene zavezujoče obličnosti, bistveno lažje
dokazovati, kot pa obstoj zunajzakonske skupnosti. Sklenjena zakonska zveza se vpiše v
matični register in njen obstoj se dokazuje z izpiskom iz registra, ki ga lahko pridobi
vsakdo, ki ima pravni interes. Poleg navedenega so tu še poročne priče, ki lahko dejstvo
sklenitve zakonske zveze potrdijo ali pa ovržejo. Zunajzakonska skupnost, na drugi strani,
nastane na neformalen način, po volji samih partnerjev, ko se stečejo pogoji za njeno
pravno priznanje. Da bi ugotovili, ali zunajzakonska skupnost obstaja, je treba najprej
dokazati, da je nastala, to je, da je kvalificirana življenjska skupnost partnerjev že dalj
časa trajala. 50 Podobni problemi se pojavljajo tudi v primeru dokazovanja prenehanja
zunajzakonske skupnosti, saj je trenutek prenehanja življenjske skupnosti, glede na to, da
47 Uradni list SRS, št. 15/76, 30/86, 1/89, 14/89, Uradni list RS, št. 13/94, 82/94, 29/95, 26/99, 60/99, 70/00,
64/01, 110/02, 42/03, 16/04, 69/04.
48 Glej Zupančič K., Novak B., Žnidaršič Skubic V., Končina Peternel M., Reforma družinskega prava, Uradni
list RS, Ljubljana, 2005.
49 Ur. l. RS, št. 33/91, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04.
50 Glej Zupančič K., Družinsko pravo, UL RS, Ljubljana, 1999, str. 103.
16
je ravno tako povsem neformalna, težko dokazljiv. Ob noveliranju ZZZDR leta 1989 se je
zato izpostavila dilema, ali naj se obstoj zunajzakonske skupnosti ugotavlja v nekem
posebnem, samostojnem postopku, ali naj se obstoj slednje ugotavlja v vsakem postopku,
v katerem partner iz zunajzakonske skupnosti uveljavlja neko pravico, posebej, kot
predhodno vprašanje. Prevladalo je stališče o večji primernosti druge rešitve, saj gre v
primeru ugotavljanja, ali zunajzakonska skupnost v resnici obstaja, za ugotavljanje
pravnega razmerja in ne za dejansko vprašanje. Pravno vprašanje pa se kot takšno lahko
razrešuje kot prejudicialno vprašanje v vsakem postopku, v katerem se pojavi. Odločitev o
vprašanju obstoja ali neobstoja zunajzakonske skupnosti nima in tudi ne more imeti
absolutnega učinka, saj ne gre za statusno okoliščino posameznika. Odločitev tako velja le
v zadevi, v kateri je bila sprejeta. Sicer pa velja, da je mogoče v določenih primerih
ugotavljati obstoj oziroma neobstoj zunajzakonske skupnosti tudi kot glavno vprašanje, v
posebni pravdi, na podlagi ugotovitvene tožbe (181. člen ZPP), če zanjo obstaja ustrezen
pravni interes. Wedamova pa utemeljeno opozarja, da tudi odločba, s katero se ugotovi
obstoj ali neobstoj zunajzakonske skupnosti, lahko učinkuje samo med strankama in torej
nima nujno izključevalnega učinka. 51 Razlog je v tem, da že sam zunajzakonski »status«
učinkuje le med strankama, zato tudi se tudi na sodno odločbo ne bo mogoče uspešno
sklicevati v razmerju do tretjih oseb.
Zunajzakonska skupnost ima pravne posledice na drugih pravnih področjih (poleg
družinskopravnega) le v primeru, da področni zakon to določa. 52 Z letom 1991, ko je bila
v ustavo zapisana tudi določba 2. odstavka 53. člena, ki določa, da pravna razmerja v
zunajzakonski skupnosti ureja zakon, se je število zakonov, ki zunajzakonsko skupnost, na
tak, ali drugačen način upoštevajo, močno povečalo.
3. 1. Ureditev pravnih posledic zunajzakonske skupnosti v slovenski zakonodaji
(izven družinskega prava)
1) Zakon o dedovanju (ZD) 53
51 Glej Wedam Lukić D., Procesni problemi ugotavljanja izvenzakonske skupnosti, Pravnik, št. 8-10, 1987, str.
410 - 411.
52 Zupančič utemeljeno opozarja, da obstaja, sicer napačno, prepričanje laične javnosti (podobno kot na primer v
Angliji), da ima zunajzakonska skupnost enake pravne posledice kot zakonska zveza na vseh pravnih področjih.
Glej Zupančič K., komentar 4. člena, v: Zupančič K., Novak B., Žnidaršič Skubic V., Končina Peternel M.,
Družinski zakonik (DZ), Predlog (posredovan Ministrstvu za delo družino in socialne zadeve), 2004, str. 228.
53 Ur.l. SRS, št. 15/76, 23/78, Ur. l. RS, št. 17/91, 13/94, 40/94, 82/94, 117/00, 67/01, 83/01.
17
V skladu z določbo 2. odstavka 10. člena ZD dedujeta drug po drugem enako kot zakonca
tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči življenjski skupnosti in nista sklenila
zakonske zveze, vendar le pod pogojem, da ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska
zveza med njima neveljavna. To pomeni, da je zunajzakonski partner pri zakonitem
dedovanju izenačen z zakoncem: deduje lahko v prvem dednem redu, skupaj z
zapustnikovimi otroki, enak delež kot slednji, ali pa v drugem dednem redu, skupaj z
zapustnikovimi starši in (ali) njihovimi potomci, kjer mu pripada ena polovica zapuščine.
Seveda lahko deduje tudi na podlagi oporoke, če zapustnik tako določi. Zunajzakonski
partner je, po mnenju teorije in sodne prakse (zakon tega izrecno ne določa), 54 tudi
zapustnikov nujni dedič. 55
2) Zakon o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) 56
Zakon z izrecno določbo izenačuje pravni položaj zunajzakonskih partnerjev pri
dedovanju zaščitenih kmetij s položajem zakoncev. V 4. odstavku 2. člena določa, da se
kot zakonca po tem zakonu štejeta tudi moški in ženska, ki živita v dalj časa trajajoči
življenjski skupnosti in nista sklenila zakonske zveze, vendar le v primeru, da ni razlogov,
zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna.
3) Obligacijski zakonik (OZ) 57
OZ v 4. odstavku 180. člena določa, da ima zunajzakonski partner, v primeru smrti ali pa
težke invalidnosti partnerja, pravico do denarne odškodnine za duševne bolečine, pod
pogojem, da je med njim in umrlim oziroma poškodovanim partnerjem obstajala trajnejša
življenjska skupnost. Poleg tega pa OZ, med osebe, ki so v tesnejšem osebnem odnosu,
zaradi česar pride med njimi do zadržanja zastaranja medsebojnih terjatev, uvršča tudi
zunajzakonskega partnerja (4. točka 1. odstavka 358. člena OZ).
4) Stvarnopravni zakonik (SPZ) 58
SPZ v 3. odstavku 38. člena, v katerem ureja omejitev lastninske pravice po volji lastnika,
določa, da se lahko prepoved odtujitve ali obremenitve lastninske pravice vpiše v
zemljiško knjigo samo v primerih, ko je določena med zakoncema, zunajzakonskima
54 Glej 1. odstavek 25. člena ZD.
55 Glej Zupančič K., Dedovanje (z uvodnimi pojasnili), UL RS, Ljubljana, 2002, str. 54.
56 Ur. l. RS, št. 70/95, 54/99.
57 Ur. l. RS, št. 83/2001, 32/2004, 28/2006.
58 Ur. l. RS, št. 87/2002.
18
partnerjema, starši in otroci ter posvojenci in posvojitelji. V tem primeru prepoved
učinkuje tudi proti tretjim osebam.
5) Zakon o pravdnem postopku (ZPP) 59
ZPP v 233. členu določa, da priča v pravdnem postopku lahko odreče odgovor na
posamezna vprašanja, če ima za to tehtne razloge. To še posebej velja za primere, ko bi s
svojimi odgovori na določena vprašanja spravila v hudo sramoto, precejšnjo
premoženjsko škodo ali pa v kazenski pregon sebe ali sebi bližnje osebe. Med slednjimi
zakon, poleg zakonca ter bližjih sorodnikov, navaja tudi osebo, s katero živi priča v dalj
časa trajajoči življenjski skupnosti, kot jo določa zakon, ki ureja zakonsko zvezo. V 234.
členu pa zakon določa, da priča, zaradi nevarnosti premoženjske škode, ne more odreči
pričanja o določenih pravnih poslih, dejanjih in dejstvih, ki se nanašajo na premoženjska
razmerja, vezana, med drugim, tudi na življenjsko skupnost, ki je po predpisih, ki urejajo
zakonsko zvezo, z njo izenačena.
6) Zakon o kazenskem postopku (ZKP) 60
ZKP ureja kar nekaj pravnih posledic zunajzakonske skupnosti in jo izrecno tudi
opredeljuje. V zadnji alineji 144. člena določa, da je zunajzakonska skupnost dalj časa
trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze. Tako
na primer navaja v 2. točki 39. člena, kot enega od razlogov za izločitev sodnika dejstvo,
da je slednji z obdolžencem, njegovim zagovornikom, tožilcem, oškodovancem, njihovim
zakonitim zastopnikom ali pooblaščencem v zunajzakonski skupnosti. V 55. členu ZKP
določa, kdo so osebe, ki so po smrti oškodovanca oziroma zasebnega tožilca upravičene
vložiti zasebno tožbo oziroma podati izjavo, da nadaljujejo postopek. Med ostalimi,
oškodovancu bližnjimi osebami, se navaja tudi zunajzakonski partner. Po smislu podobna
določba se nahaja v 6. odstavku 60. člena ZKP. Zagovornika lahko obdolžencu najame,
med drugim tudi njegov zunajzakonski partner (3. odstavek 67. člena), vendarle pa njegov
zunajzakonski partner ne more biti njegov zagovornik (1. odstavek 69. člena). Zakon prav
tako določa, da je dolžnosti pričevanja oproščena oseba, ki živi z obdolžencem v
zunajzakonski skupnosti (1. točka 1. ostavka 236. člena). V primeru, da je na glavni
obravnavi javnost izključena, so lahko določene osebe kljub temu navzoče. Na zahtevo
59 Ur. l. RS, št. 26/99, 83/02, 96/02, 58/03, 73/03, 2/04, 10/04, 69/05, 90/05, 43/06.
60 Ur. l. RS, št. 63/94, 25/96, 39/96, 5/98, 49/98, 72/98, 6/99, 42/00, 66/00, 111/01, 32/02, 3/03, 21/03, 44/03,
56/03, 92/03, 114/03, 43/04, 68/04, 83/04, 101/05.
19
obtoženca je lahko prisoten tudi njegov zunajzakonski partner (2. odstavek 296. člena).
Tako kot v vseh primerih doslej, je zunajzakonski partner v ZKP izenačen z zakoncem
tudi glede upravičenja do pritožbe v korist obtoženca (2. odstavek 367. člena). Izenačitev
pravic zakoncev in zunajzakonskih partnerjev se kaže tudi v 1. odstavku 543. člena, ki
ureja pravico do zahteve po objavi neupravičenosti obsodbe oziroma neutemeljenosti
odvzema prostosti.
7) Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1) 61
Zakon določa, da je, pod določenimi pogoji, do vdovske pokojnine upravičena oseba, ki je
zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca s slednjim živela v življenjski skupnosti, ki je po
predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z
zakonsko zvezo, ali pa je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo
smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka (114. člen). V primeru, da vdova ali
vdovec ni pridobil vdovske pokojnine (ni izpolnjeval določenih pogojev), mu po zakonu
pripada pravica do odpravnine oziroma oskrbnine (127. člen). Eden od posebej naštetih
razlogov za to, da se izplačevanje odpravnine ustavi, je dejstvo, da živi v zunajzakonski
skupnosti (4. odstavek 128. člena). Vdovec ali vdova izgubi tudi pravico do vdovske
pokojnine, če vstopi v zunajzakonsko skupnost (2. odstavek 174. člena), razen v primeru,
ko je že napolnil starost 58 let ali če je pravico pridobil ali obdržal zaradi popolne
nezmožnosti za delo. Med družinske člane, katerih dohodki sestavljajo skupni dohodek
družine, zakon prišteva tudi zunajzakonskega partnerja (1. odstavek 134. člena).
8) Zakon o socialnem varstvu (ZSV) 62
Zakon določa, da se, med drugimi, za družinskega člana po tem zakonu šteje tudi oseba, ki
živi z osebo, ki uveljavlja pravico do denarnega dodatka, najmanj eno leto v življenjski
skupnosti, ki je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah
izenačena z zakonsko zvezo (30. člen).
9) Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (ZSDP) 63
Zakon v 3. členu, v katerem opredeljuje pomen posameznih pojmov, ki jih zakon
uporablja, v 11. točki opredeljuje tudi pojem zunajzakonskega partnerja. Definira ga kot
61 Ur. l. RS, št. 106/99, 72/00, 81/00, 124/00, 109/01, 83/02, 108/02, 110/02, 112/02, 40/03, 63/03, 133/03,
135/03, 2/04, 54/04, 63/04, 136/04, 68/05, 72/05.
62 Ur. l. RS, št. 54/92, 42/94, 1/99, 41/99, 60/99, 36/00, 54/00, 2601, 110/02, 2/04, 21/06.
63 Ur. l. RS, št. 97/01, 76/03, 56/05, 111/05, 21/06.
20
osebo, ki živi z drugo osebo najmanj eno leto v zunajzakonski skupnosti, ki je po zakonu
o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko
zvezo. Ena pomembnejših pravnih posledic, ki jih prinaša zakon v povezavi z
zunajzakonsko skupnostjo, se nanaša na otroški dodatek. Gre za dajatev s katero se
staršem oziroma otroku zagotovi dopolnilni prejemek za preživljanje, vzgojo in
izobraževanje, kadar dohodek na družinskega člana ne presega zgornje meje
dohodkovnega razreda po tem zakonu (65. člen). V primeru, kadar otrok živi v
enostarševski družini velja, da se posamezni znesek otroškega dodatka, kot ga določa
zakon, poveča za 10% (ali za 20%, če predšolski otrok ni vključen v predšolsko vzgojo v
skladu s predpisi, ki urejajo vrtce). Te dodatne ugodnosti ni, če je tisti od staršev, ki sam
izvršuje roditeljsko pravico, osnoval novo življenjsko skupnost (1. odstavek 66. člena).
Pravice do otroškega dodatka nima eden od staršev oziroma druga oseba za otroka, med
drugim, tudi iz razloga, ker ta (otrok) živi v zunajzakonski skupnosti (69. člen). Pri
ugotavljanju povprečnega mesečnega dohodka na družinskega člana (ki služi za izračun
otroškega dodatka) se upoštevajo, med drugimi, za člane družinskega gospodinjstva tudi
zunajzakonski partnerji (1. točka 1. odstavka 74. člena) ter njihovi otroci (ali starši), ki
živijo skupaj z vlagateljem zahtevka in jih je slednji ali pa njegov zunajzakonski partner
dolžan preživljati v skladu s predpisi, ki urejajo družinska razmerja (2. točka 1. odstavka
74. člena).
10) Zakon o vrtcu (ZVrt) 64
V 1. odstavku 32. člena zakon določa, da plačilo staršev za usluge vrtca določi lokalna
skupnost na podlagi posebne lestvice, ki starše razvršča v razrede, upoštevaje dohodek na
družinskega člana, v primerjavi s povprečno plačo na zaposlenega v RS in upoštevaje
premoženje družine. V 3. odstavku 32. člena pa zakon daje upravičenje lokalni skupnosti,
da, v izjemnih primerih, na podlagi mnenja davčnega organa ali socialne službe, poleg
omenjenega dohodka in premoženja, upošteva tudi druga dejstva in okoliščine, ki odražajo
dejanski socialni položaj družine. Zakon na tem mestu omenjam kljub temu, da
neposrednih določb, ki bi se nanašale na zunajzakonsko skupnost, ne vsebuje. Razlog je
predvsem v tem, da zunajzakonski partnerji, ki imajo predšolske otroke in dejstvo
njihovega »statusa« zamolčijo, lahko pridobivajo neupravičene ugodnosti po tem zakonu.
64 Glej Ur. l. RS, št. 12/96, 44/00, 78/03, 72/05.
21
11) Zakon o dohodnini (ZDoh-1) 65
Zakon pravni položaj zunajzakonskega partnerja načelno izenačuje s položajem zakonca.
V splošnih določbah (3. odstavek 16. člena) namreč opredeljuje kot zakonca tudi osebo, ki
živi z zavezancem v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in
družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo.
12) Zakon o pomilostitvi(ZPom) 66
Zakon določa, da lahko prošnjo za pomilostitev vloži tudi oseba, s katero obsojenec živi v
zunajzakonski skupnosti (6. člen).
13) Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (ZMZPP) 67
Zakon v 41. členu določa, da se za premoženjska razmerja oseb, ki živita v zunajzakonski
skupnosti, uporabi pravo države, katere državljana sta. V primeru, da nimata istega
državljanstva, se uporabi pravo države, v kateri imata skupno prebivališče. Za pogodbena
premoženjska razmerja zunajzakonskih partnerjev se uporabi pravo, ki je ob sklenitvi
pogodbe veljalo za njuna premoženjska razmerja.
14) Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo
(ZZNPOBP) 68
Zakon je v pravicah in obveznostih zakonce in zunajzakonske partnerje izenačil. To
pomeni, da so do vseh postopkov OBMP, do katerih so upravičeni zakonci, upravičeni
tudi zunajzakonski partnerji. Zakon tako določa, da sta do postopkov OBMP upravičena
moški in ženska, ki živita v medsebojni zunajzakonski skupnosti, ki mora obstajati v času
vnosa spolnih celic in zgodnjih zarodkov v telo ženske (5. člen).
15) Stanovanjski zakon (SZ-1) 69
Zakon v določbi, ki definira pojem ožjih družinskih članov (11. člen), navaja, da mednje,
med drugimi, spada tudi oseba, s katero lastnik ali najemnik stanovanja živi v
zunajzakonski skupnosti v skladu s predpisi o zakonski zvezi in družinskih razmerjih.
Zunajzakonski partner je posebej varovan v najemnem razmerju njegovega partnerja. V
65 Ur. l. RS, št. 54/04, 56/04, 62/04, 63/04, 80/04, 139/04, 53/05, 115/05, 43/06.
66 Ur. l. RS, št. 45/95, 86/04.
67 Ur. l. RS, št. 56/99.
68 Ur. l. RS, št. 70/00.
69 Ur. l. RS, št. 69/03, 18/04.
22
primeru, da najemnik stanovanja umre, je namreč lastnik stanovanja (ob izpolnjevanju
določenih pogojev) dolžan skleniti najemno pogodbo pod istimi pogoji tudi z njegovim
zunajzakonskim partnerjem (109. člen). V primeru prenehanja zunajzakonske skupnosti se
partnerja lahko dogovorita kdo ostane (postane) najemnik stanovanja, drugi pa se iz njega
izseli. Če se o tem ne moreta sporazumeti, odloči o tem sodišče v nepravdnem postopku
(110. člen).
Zakon določa tudi morebitne negativne posledice obstoja zunajzakonske skupnosti: v
primeru, da ima najemnik neprofitnega stanovanja ali pa njegov zakonec ali
zunajzakonski partner v lasti primerno stanovanje, sme lastnik slednjega najemno
pogodbo odpovedati (5. odstavek 103. člena). Izjema je le primer, ko je ta oseba tovrstno
stanovanje dolžna oddajati v najem za nedoločen čas in za neprofitno najemnino (108.
člen).
16) Zakon o delovnih razmerjih (ZDR) 70
Zakon določa, da mora delodajalec, ki zaposluje nove delavce, prosta delovna mesta javno
objaviti (23. člen). Določene pa so tudi izjeme od takšne obveznosti. Ena od slednjih je
definirana v 9. alineji 1. odstavka 24. člena: gre za primer zaposlitve družinskega člana
delodajalca, ki je fizična oseba. Kot družinski član se, med drugimi, obravnava tudi oseba,
ki je zadnji dve leti pred sklenitvijo pogodbe o zaposlitvi živela z delodajalcem v
življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih
posledicah izenačena z zakonsko zvezo (1. alineja 2. odstavka 24. člena). Med
okoliščinami, zaradi katerih ima delavec pravico do plačane odsotnosti z dela zaradi
osebnih okoliščin, se navaja tudi smrt osebe, s katero je delavec zadnji dve leti živel v
življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih
posledicah izenačena z zakonsko zvezo (2. alineja 1. odstavka 167. člena)
17) Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) 71
Podobno, kot v primeru kazenskega ali pa pravdnega postopka, tudi v primeru upravnega
postopka zakon predvideva kot razlog za izločitev iz odločanja oziroma opravljanja
posameznih dejanj v postopku, tako predstojnika, kot tudi pooblaščene uradne osebe,
dejstvo, da ta oseba živi ali je živela v zunajzakonski skupnosti z stranko, njenim
zakonitim zastopnikom ali pooblaščencem (2. točka 1. odstavka 35. člena). Priča prav
70 Ur. l. RS, št. 42/02.
71 Ur. l. RS, št. 80/99, 70/00, 52/02, 73/04, 119/05.
23
tako lahko odreče pričanje na posamezno vprašanje, če bi s tem spravila v hudo sramoto,
občutno premoženjsko škodo ali pa v kazenski pregon, med drugim, tudi zunajzakonskega
partnerja (1. točka 1. odstavka 183. člena).
18) Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ) 72
Zakon določa, da je kot zakonec lahko zavarovana tudi oseba, ki živi z zavarovancem v
življenjski skupnosti, ki je po zakonu o zakonski zvezi in družinskih razmerjih izenačena z
zakonsko zvezo (3. odstavek 21. člena).
4.  NEKAJ  POGLAVITNIH  (ODPRTIH)  VPRAŠANJ  INSTITUTA
ZUNAJZAKONSKE SKUPNOSTI
4. 1. Smiselnost in način pravnega urejanja dejanskih življenjskih skupnosti
Zgodovinski pregled razvoja instituta zunajzakonske skupnosti nam izpričuje, da v
preteklosti življenjske skupnosti oseb, ki niso sklenile zakonske zveze, niso imele
nikakršnih pravnih posledic. Postopoma je, sicer zelo obotavljivo in različno od države do
države, praviloma sodna praksa, zatem pa tudi zakonodaja, pričela priznavati določene
pravice, ki jih imajo zakonci, tudi zunajzakonskim partnerjem. Pregled današnjega stanja
zakonodaj v primerjalnem pravu kaže na to, da so rešitve v posameznih državah (tudi na
primer v tistih, ki so si geografsko ali pravno sistemsko sicer blizu) še vedno zelo
raznolike. Variirajo od praktično nikakršnega priznavanja pravnih posledic takšnim
skupnostim (Anglija, Nemčija), preko tistih, ki jim, na različne načine, ne pa z izrecno
ureditvijo instituta kot takšnega, priznavajo določene, zelo omejene pravne posledice
(Norveška), do tistih, ki jih sicer pravno urejajo, a jim priznavajo zelo omejene pravne
posledice (posamezne države v različnem obsegu: Švedska, Avstrija, Hrvaška). Na drugi
strani so ureditve, ki zunajzakonskim partnerjem, s pomočjo instituta registracije
zunajzakonske skupnosti (Nizozemska) ali pa brez njega (Slovenija), nudijo dokaj široko
paleto pravnega varstva oziroma jim omogočajo skorajda enak pravni položaj, kot ga
imajo zakonci.
72 Ur. l. RS, št. 9/92, 13/93, 9/96, 29/98, 6/99, 56/99, 99/01, 42/02, 60/02, 11/03, 126/03, 62/05, 76/05, 100/05,
21/06, 38/06.
24
Razlike, tako med posameznimi pozitivnopravnimi ureditvami, kot tudi med pravnimi
teorijami, ki stojijo za njimi, so tudi v pojmovanju oziroma definiranju zunajzakonske
skupnosti: nekateri menijo, da pod ta pojem sodijo le partnerske skupnosti
heteroseksualnih oseb (ki v svojih pojavnostih spominjajo na zakonsko zvezo), drugi
uvrščajo mednje tudi homoseksualne partnerske skupnosti, tretji pa menijo, da naj bi se
kot takšne pojmovale tudi življenjske skupnosti oseb istega in različnega spola, ki niso v
medsebojnem (seksualnem) partnerskem odnosu. Razlike in raznolikosti se pojavljajo še v
marsikaterem segmentu oziroma podrobnosti, na primer v tem ali določena ureditev
predpisuje za nastop pravnih posledic točno določen čas trajanja zunajzakonske skupnosti
in tudi v tem, kolikšen je ta čas v konkretnem primeru.
Kljub temu pa vendarle lahko razberemo nekaj stičnih, razvojnih točk obravnavanega
instituta. Zgodovinsko gledano je bil, in ostaja tudi danes, poglavitni ratio legis pravnega
urejanja zunajzakonske skupnosti varovanje šibkejšega partnerja pred izkoriščanjem s
strani drugega. 73 Glede na to, da se je v praksi velikokrat izkazalo, da so rešitve, ki
napotujejo partnerje iz takšnih skupnosti, pri razreševanju zlasti medsebojnih
premoženjskih vprašanj, na uporabo splošnih civilnopravnih pravil, neprimerne in (za
večinsko pojmovanje ljudi) nepravične, so se pričela tudi za slednje oblikovati posebna
pravila. Skupno skorajda vsem ureditvam (ali pa predlogom za ureditev problematike v
prihodnje) je tako predvsem izenačevanje oziroma približevanje pravnih posledic
zunajzakonske skupnosti tem iz zakonske zveze na nekaj najbolj ključnih točkah
vzajemnega partnerskega odnosa. Predvsem naj bi se, kot ob razvezi zakonske zveze, tudi
ob razpadu zunajzakonske skupnosti, podobno urejala premoženjska razmerja med
partnerjema (delitev skupnega premoženja), prav tako naj bi bil partner ob razpadu
skupnosti upravičen do preživljanja s strani drugega partnerja. Nekatere države, ki takšne
ureditve še ne poznajo, o njej, ravno v zadnjem obdobju, intenzivno razmišljajo oziroma
izražajo jasen namen njenega sprejetja (Anglija, Norveška).
Glede na povedano lahko ugotovimo, da so države, ki ne priznavajo skorajda nikakršnih
pravnih posledic zunajzakonske skupnosti ali pa o tem ne razmišljajo za v prihodnje, v
izraziti manjšini (Nemčija). Razvojni trend, v povezavi z obstoječim stanjem zakonodaj,
tako kaže na to, da bo zunajzakonska skupnost tudi v prihodnje predmet pravnega urejanja
in kot kaže bo slednje tudi vse bolj obširno oziroma intenzivno. Nenazadnje je takšen
73 Primerjaj z Ryrstedt E., Legal Statusd of Cohabitants in Sweden, v: Scherpe J. M., Yassari N., Die
Rechtsstellung nichtehelicher Lebensgemeinschaften, Mohr Siebeck, Tübingen, 2005, str. 436.
25
sklep, ob tem, da statistični podatki za vse sodobne države kažejo na izrazit porast števila
takšnih skupnosti, 74 tudi povsem logičen. Država je namreč vedno, že iz povsem političnih
razlogov, zainteresirana za urejanje odnosov, ki zadevajo veliko število ljudi. Poleg tega
pa problemi, ki nastopijo v povezavi s takšnimi skupnostmi, največkrat ob njihovem
razpadu, ne bremenijo vedno le šibkejše stranke partnerstva, ampak lahko tudi državo.
Nanjo, namesto na bivšega partnerja, lahko na primer pade breme preživljanja za delo
nesposobnega partnerja.
Predstavljene ugotovitve kažejo na to, da se danes tudi pri nas ni smiselno spraševati o
tem, ali naj bo zunajzakonska skupnost v bodoče pravno urejena ali ne. Bolj na mestu bi
bilo morda vprašanje, zakaj smo se odločili za tako velik obseg izenačenja pravic in
obveznosti zunajzakonskih partnerjev s pravicami in obveznostmi, ki jih imajo zakonci.
Vendarle menim, da bi bilo to vprašanje umestno kvečjemu za zakonodajalca, ki je (pred
tridesetimi leti) sprejemal veljavni ZZZDR. 75 Takrat bi bilo razmišljanje o dilemi, ali
lahko država razsodnemu državljanu, ki se noče vezati z zakonsko zvezo, vsiljuje pravne
posledice slednje, še kako na mestu. 76 Očitno pa je takrat prevladalo nasprotno stališče, to
je, da se v pravni državi državljan ne more odpovedati pravnemu varstvu v lastnih
eksistenčnih pravnih vprašanjih oziroma stališče, da je naloga države varovati šibkega. 77
V današnjem času pa, v predlogu DZ, po mojem mnenju, drugačne ureditve ni bilo
mogoče oziroma smotrno predlagati. Ureditev, ki bi bila bistveno drugačna od veljavne,
zlasti v smislu omejevanja družinskopravnih posledic takšnih skupnosti, bi bila lahko
sprejeta kot izrazit poseg v pridobljene pravice posameznikov. Pravna tradicija oziroma
kontinuiteta določene pravne ureditve je, po mojem mnenju, zlasti na področju
74 Na Švedskem se rodi zunajzakonskim partnerjem približno 50% vseh rojenih otrok, na Norveškem ocenjujejo,
da živi v zunajzakonskih partnerstvih 17% prebivalcev, na Danskem je takšnih 22%, v Angliji 25%.
Predstavljeni podatki so iz let od 2001 – 2003. Vsi avtorji se sklicujejo na predvidevanja, da se je število
zunajzakonskih skupnosti od takrat do danes še povečevalo. Glej Ryrstedt E., Legal Statusd of Cohabitants in
Sweden, v: Scherpe J. M., Yassari N., Die Rechtsstellung nichtehelicher Lebensgemeinschaften, Mohr Siebeck,
Tübingen, 2005, str. 416, Ryrstedt E., Legal Status of Cohabitants in Norway, v: Scherpe J. M., Yassari N., Die
Rechtsstellung nichtehelicher Lebensgemeinschaften, Mohr Siebeck, Tübingen, 2005, str. 440, Lund – Andersen
I., Legal Status of Cohabitants in Denmark, v: Scherpe J. M., Yassari N., Die Rechtsstellung nichtehelicher
Lebensgemeinschaften, Mohr Siebeck, Tübingen, 2005, str. 457 ter Diduck A., Kaganas F., Family Law, Gender
and the State, Hart Publishing, Oxford, 2006, str. 64.
75 Zupančič utemeljeno opozarja na dejstvo, da veljavna ureditev problematike v RS, s popolnim približevanjem
zunajzakonske skupnosti zakonski zvezi, kaže, da je imel zakonodajalec namen ustvariti nov institucionalni
okvir skupnosti moškega in ženske, poleg zakonske zveze. To pa ni v skladu z glavnim namenom urejanja tega
pravnega področja, ki je predvsem v varstvu šibkejše stranke. Glej Zupančič K., Družinsko pravo, UL RS,
Ljubljana, 1999, str. 97.
76 Na to opozarja tudi Zupančič (ki se sklicuje na Henrich D.). Glej Zupančič K., Zakonska zveza – pravni
institut v vrednostnem spreminjanju, Podjetje in delo, št. 6-7, 2001, str. 1103, op. št. 2.
77 Primerjaj ibidem.
26
družinskega prava, zelo pomemben element, ki ga ob snovanju nove ureditve nikakor ne
smemo zanemariti. Tudi dejstvo, da se je v življenju, med ljudmi, uveljavilo (sicer laično
in netočno) stališče, da ima zunajzakonska skupnost enake pravne posledice kot zakonska
zveza na vseh pravnih področjih, govori za to, da bi bilo reduciranje pravnih posledic v
nasprotju s pravnim občutkom ljudi. 78 To velja še toliko bolj ob dejstvu, da se je število
področij oziroma predpisov, ki v pravnih posledicah zunajzakonske partnerje izenačujejo
z zakonci, v zadnjih petnajstih letih močno povečalo. Predvsem je bila za to zaslužna
določba nove slovenske ustave, ki je, v drugem odstavku 53. člena, decidirano uporabila
pojem »zunajzakonska skupnost« kot pojem družinskega prava. Določba navaja, da
zakon, poleg zakonske zveze in družine, poslej ureja tudi zunajzakonsko skupnost. Ob
predstavljenem dejanskem stanju se torej reduciranje pravnih posledic na družinskem
področju, kot »prapočelu« izenačevanja pravic in obveznosti zakoncev in zunajzakonskih
partnerjev, kaže kot neprimerno.
Pomembno pa je, da zunajzakonska partnerja lahko, tako kot to velja za zakonce,
medsebojne premoženjske odnose svobodno urejata. Tako kot zakonca, lahko tudi
zunajzakonska partnerja sklepata med seboj vse pravne posle, ki jih sicer sklepata s
tretjimi osebami (60. člen DZ). Vendarle pa se ob predlagani ureditvi v DZ lahko pojavi
dvom, ali zunajzakonska partnerja lahko skleneta tudi dogovor o tem, da ne želita
premoženjskih posledic, ki jih za njiju (ob izpolnjevanju določenih predpostavk)
predvideva zakon oziroma da želita drugačne pravne posledice. Res je sicer, da je na
področju premoženjskih razmerij med zunajzakonskima partnerjema uveljavljena
analogna uporaba pravil, ki veljajo za zakonce, torej naj bi to veljalo tudi za možnost
sklepanja ženitnih pogodb. Vendarle pa je treba opozoriti na dejstvo, da je ženitna
pogodba izraz, ki se uporablja, tako v teoriji, kot v primerjalnem pravu ter sodni praksi, le
za pogodbe, ki jih sklepajo zakonci ali morebitni bodoči zakonci (nupturienti). Zato bi
veljalo v DZ vnesti dopolnitev, ki bi jasno izpričevala, da se tudi zunajzakonska partnerja,
če to želita, s posebno pogodbo, izogneta zakonitemu premoženjskemu režimu. To lahko
dosežemo na ta način, da se določbe zakona o ženitni pogodbi primerno uporabljajo tudi
za dogovore o premoženjskem režimu med zunajzakonskima partnerjema. 79 Takšen
78 Glej Zupančič K., komentar 4. člena, v: Zupančič K., Novak B., Žnidaršič Skubic V., Končina Peternel M.,
Družinski zakonik (DZ), Predlog (posredovan Ministrstvu za delo družino in socialne zadeve), 2004, str. 228.
79 Predlagam, da se v 81. členu DZ doda nov 5. odstavek, ki bi določal naslednje: »Določbe tega zakona o ženitni
pogodbi se primerno uporabljajo za dogovore o premoženjskem režimu med zunajzakonskima partnerjema. Za te
dogovore ne veljajo določbe o vpisu ženitne pogodbe v register ženitnih pogodb.«
27
dogovor bi bil, tako kot med zakoncema, veljaven le takrat, ko partnerja v njem ne bi
razpolagala s pravicami, s katerimi ne moreta razpolagati. Za razliko od zakoncev pa
zunajzakonski partnerji takšne pogodbe, ki ni »ženitna pogodba«, ne bi mogli vpisati v
register ženitnih pogodb. To namreč ne bi bilo združljivo s pojmovanjem zunajzakonske
skupnosti kot de facto skupnosti, ki nima nikakršnih statusnopravnih posledic.
Na tej točki se mi zdi smiselno izpostaviti tudi problematiko enega od elementov
definicije zunajzakonske skupnosti. Gre za element dolžine časovnega obdobja, ki ga
zakon (ali sodna praksa) zahteva za to, da se priznajo učinki zasnovane zunajzakonske
skupnosti. V predlogu DZ je (1. odstavek 4. člena), enako, kot v veljavnem zakonu (1.
odstavek 12. člena ZZZDR), uporabljena sintaksa, da gre za »dalj časa trajajočo«
življenjsko skupnost. Čas trajanja slednje torej ni natančno določen, zato mora sodišče v
vsakem primeru posebej presojati, ali je temu pogoju zadoščeno. Pri tem mora upoštevati
dejstvo, da trajanje skupnosti omogoča, da se razvijejo zunanji znaki življenjske skupnosti
ter da dolžina slednjega kaže tudi na stabilnost razmerja in prispeva k njegovi notrnosti.
Predvsem gre za to, da tudi drugi ljudje takšno skupnost pojmujejo kot podobno oziroma
enako zakonski zvezi. Pri tem je treba pogoj dolžine trajanja presojati tudi ob upoštevanju
dejstva, ali se je v skupnosti rodil otrok. Slednje namreč, samo po sebi, v veliki meri kaže
na obstoj trajnejše in stabilnejše življenjske skupnosti. Zupančič navaja, da je ob
sprejemanju veljavne ureditve (in očitno tudi ob podajanju predloga nove ureditve, to je
DZ) 80 prevladalo stališče, da, kljub določenim težavam, ki lahko nastopijo v zvezi z
ugotavljanjem trajanja zunajzakonske skupnosti, zaradi različnosti odnosov v skupnostih
in njihove različne intenzivnosti, natančnega časa trajanja ne kaže predpisovati z
zakonom. 81
Zdi se, da se v primerjalnem pravu, vsaj v določeni meri (v zadnjem obdobju), kažejo
nekoliko nasprotne tendence. Tako na primer nova Hrvaška ureditev predpisuje najmanj
triletno obdobje trajanja življenjske skupnosti, podobno tudi Norveška, za svoje t. i.
gospodinjske skupnosti, določa najmanj dvoletno dobo trajanja. Oba roka se lahko
primerno skrajšata v primeru, da se zunajzakonskima partnerjema rodi skupen otrok.
Podobno ureditev glede časa trajanja de facto partnerstva, to je dvoletni rok, ima tudi
80 Dodala avtorica tega prispevka.
81 Glej Zupančič K., Družinsko pravo, UL RS, Ljubljana, 1999, str. 99.
28
država New South Wales, Avstralija. 82 Zanimiva je francoska ureditev, ki celo v primeru,
ko partnerji sklenejo PACS (vstopijo torej v neke vrste registrirano skupnost), partnerje, ki
živijo v takšni skupnosti vsaj dve leti, privilegira na davčnem področju. V Angliji pa so na
podlagi določenih empiričnih raziskav ugotovili, da, statistično gledano, od razpadlih
neformalnih življenjskih skupnosti, največ slednjih razpade ravno v obdobju prvih dveh
let njihovega trajanja. To naj bi v določenem smislu navajalo na sklepanje, da so
življenjske skupnosti partnerjev, ki trajajo več kot dve leti, trdnejše. Tudi del teorije izraža
mnenje, da je natančnejša določitev časa trajanja zunajzakonske skupnosti v pomoč sodni
praksi in na ta način povečuje pravno varnost oziroma enakost pred zakonom. 83
Navedeno je nedvomno pomemben argument v prid morebitne spremembe ureditve tudi v
RS, za kar bi se sama, ob uvedbi določenih spremljajočih kavtel (predvsem v smislu
neposeganja v pridobljene pravice posameznikov), lahko zavzela. Res pa je, da ne
moremo zanemariti dejstva, da bi sodišča na ta način izgubila možnost »tenkočutnejšega«
odločanja oziroma uporabe pravnih pravil na konkretno razmerje, ki ga imajo pred seboj.
Glede na to, da se vprašanje doslej v sodni praksi ni izpostavljalo kot izrazito
problematično in glede na to, da ima takšna ureditev določeno tradicijo, morda ni narobe,
da ostane nespremenjena. Za to rešitev lahko najdemo argumente predvsem tedaj, ko o teh
vprašanjih odločajo civilna sodišča, torej pravno visoko usposobljeni strokovnjaki, kar naj
bi bila dovolj visoka garancija objektivnega odločanja. Bolj problematični so primeri, ko o
teh vprašanjih odločajo ostali pristojni subjekti (na primer različni upravni in ostali
organi).
4. 2. Problematika registracije zunajzakonske skupnosti
V trenutku, ko je zunajzakonska skupnost, kot de facto (dejanska) skupnost dveh oseb, ki
nista sklenili zakonske zveze, pridobila prvo pravico oziroma upravičenje (iz nabora teh,
ki sicer pripadajo zakoncem), se je pojavilo več pravnih problemov, ki so terjali
razrešitev. Na enega od njih, to je oblikovanje ustrezne pravne definicije razmerja, sem
82 Glej Diduck A., Kaganas F., Family Law, Gender and the State, Hart Publishing, Oxford, 2006, str. 65, op. št.
77.
83 Hrabarjeva opozarja na problematičnost različne sodne prakse na Hrvaškem po stari ureditvi (podobna
veljavni slovenski). Glej Hrabar D., Legal Status of Cohabitants in Croatia, v: Scherpe J. M., Yassari N., Die
Rechtsstellung nichtehelicher Lebensgemeinschaften, Mohr Siebeck, Tübingen, 2005, str. 406.
29
predhodno že opozorila. Druga težava, ki jo velja posebej izpostaviti, pa je v tem, da je
dejanskim življenjskim skupnostim kot takšnim imanentno, da se upirajo pravnemu
reguliranju - na tak ali drugačen način. Zlasti je težko ugotoviti kdaj takšna, neformalna
skupnost začne in kdaj preneha, saj načeloma ne obstaja poseben, formalen akt
ustanovitve oziroma prenehanja slednje. To pa je največkrat ključno vprašanje pri
odločanju o pravicah, ki pripadajo enemu ali drugemu od partnerjev na podlagi takšne
skupnosti.
Zaradi omenjenih težav in nedvomno tudi iz nekaterih drugih pravnopolitičnih razlogov,
so se zakonodajalci posameznih držav odločili, da uvedejo sistem t. i. registriranih
partnerskih skupnosti. Kot je razvidno iz primerjalnopravnega pregleda nekaterih držav
(zlasti članic EU), so ti sistemi med seboj dokaj različni. Nekatere države so uvedle
možnost registracije (in s tem pridobitve bolj ali manj izenačenega statusa z zakonci) tako
za homoseksualne, kot heteroseksualne pare (Francija, Nizozemska, Belgija, Luxemburg),
druge pa le za homoseksualne pare (Anglija, Danska, Finska, Nemčija, Hrvaška,
Slovenija). 84
Slovenska družinskopravna teorija registraciji (heteroseksualnih) zunajzakonskih
skupnosti ni naklonjena. Zupančič meni, da bi se v primeru, da bi slednjo uvedli,
utemeljeno zastavilo vprašanje, v čem se zunajzakonska skupnost sploh razlikuje od
zakonske zveze. Že sedaj je namreč, tako v nekaterih pogojih glede nastanka (odsotnost
zadržkov), kot tudi v pravnih posledicah v razmerju med partnerjema, izenačena z
zakonsko zvezo. Prepričan je, da zato gotovo ne bi bila toliko svobodnejša od zakonske
zveze, da bi jo bilo vredno ohraniti kot pravno ustanovo. Po drugi strani pa bi ljudje
razumeli obveznost registracije kot poseg v obstoječi pravni položaj oziroma pridobljene
pravice, kar bi se, po Zupančičevem mnenju ne brez osnove, upiralo njihovemu pravnemu
občutku. 85 Avtor tudi meni, da proti registraciji govorijo razlogi, ki sicer govorijo v prid
stališčem o zadržanosti zakonodaj pri urejanju pravnih posledic de facto življenjskih
skupnosti. 86 Partnerja, ki se odločita, da ne bosta sklenila zakonske zveze, pravzaprav na
nek način izražata željo po tem, da se pravo (država) v njun (intimni) odnos ne vmešava.
84 Glej tudi A., Kaganas F., Family Law, Gender and the State, Hart Publishing, Oxford, 2006, str. 67, op. št. 80.
85 Glej Zupančič K., komentar 4. člena, v: Zupančič K., Novak B., Žnidaršič Skubic V., Končina Peternel M.,
Družinski zakonik (DZ), Predlog (posredovan Ministrstvu za delo družino in socialne zadeve), 2004, str. 228 -
229.
86 Glej Zupančič K., Zakonska zveza – pravni institut v vrednostnem spreminjanju, Podjetje in delo, št. 6-7,
2001, str. 1104.
30
Z uvedbo registracije takšne skupnosti bi bilo poseganje v njuno pravico do zasebnosti še
večje oziroma še bolj intenzivno kot je bilo doslej.
Tudi nekateri drugi družinskopravni teoretiki nasprotujejo ideji registracije zunajzakonske
skupnosti. Razlog je predvsem v tem, da mora med dvema institutoma, to je
zunajzakonsko skupnostjo in zakonsko zvezo, če naj obstajata drug ob drugemu, obstajati
določena razlika. V nasprotnem primeru bi prišlo do situacije, ko bi praktično identični
institut obstajal pod dvema različnima definicijama in dvema različnima načinoma
sklenitve. 87
Poleg navedenih stališč, s katerimi se lahko v celoti strinjam, naj opozorim še na nekaj
nadaljnjih razlogov, ki govorijo proti registraciji zunajzakonske skupnosti. Eden od njih je
lahko tudi želja posameznika po tem, da bi imel več možnosti za oblikovanje svojega
lastnega življenja. Zadržanost do pravne vezanosti, ki je imanentna zakonski zvezi in se ji
z registracijo zunajzakonske skupnosti v veliki meri približamo, se utemeljuje tudi s tem,
da je življenjska skupnost med moškim in žensko njuna zasebna stvar, da izhaja iz
obojestranske naklonjenosti in ne iz izjave volje skleniti zakonsko zvezo oziroma
zunajzakonsko skupnost, podane pred državnim organom. 88 Način današnjega, modernega
življenja in dela je prinesel poveličevanje drugačnih vrednot, kot so veljale še pred nekaj
leti. Danes tako lahko, tudi v partnerskih odnosih, opažamo vse večjo težnjo po
individualnosti ter ohranjanju zasebne, osebnostne sfere, tudi v razmerju do drugega
partnerja. Veliko ljudi, ki se odloča za življenje v zunajzakonski skupnosti in ne v
zakonski zvezi, se odloči za to tudi iz razloga izogibanja formalizmu, ki ga prinaša
zakonska zveza. Če bi uvedli registracijo zunajzakonske skupnosti, bi bil občutek
formalne prisile pri takšnih posameznikih enak ali zelo podoben kot pri zakonski zvezi.
Zunajzakonski partnerji, predvsem tisti, ki so to »iz prepričanja«, bi takšno ureditev
nedvomno občutili kot pritisk oziroma prisilo s strani države. Za veliko večino slednjih je
namreč zakonska zveza »samo papir«. S tem želijo pravzaprav povedati, da je za njih
pomembna kvaliteta vzajemnega odnosa, ne pa njegova formalna potrditev.
Nekateri posamezniki pa ne želijo skleniti zakonske zveze iz razloga bojazni pred
kompliciranostjo razveznega postopka, ki so ga morda v preteklosti celo že izkusili na
87 Glej Hrabar D., Legal Status of Cohabitants in Croatia, v: Scherpe J. M., Yassari N., Die Rechtsstellung
nichtehelicher Lebensgemeinschaften, Mohr Siebeck, Tübingen, 2005, str. 413.
88 Primerjaj Zupančič K., Zakonska zveza – pravni institut v vrednostnem spreminjanju, Podjetje in delo, št. 6-7,
2001, str. 1103 – 1104.
31
lastni koži. Prepričani so namreč, da bodo imeli v primeru razpada življenjske skupnosti v
zunajzakonski skupnosti, bistveno manj nevšečnosti. Razlog za to, da živijo v
zunajzakonski skupnosti pa je lahko, zlasti pri nekaterih mladih parih, tudi v različnih
objektivnih okoliščinah: ekonomskih, socialnih, stanovanjskih in drugih. Ko se te uredijo,
takšen par sklene zakonsko zvezo. V praksi niso redki tudi primeri zunajzakonskih
skupnosti, ki jih partnerji dojemajo kot neke vrsto poizkusno dobo. Slednji, če se izkaže za
uspešno, ali pa potem, ko se paru rodi otrok, ponavadi sledi poroka. Tudi v naštetih
primerih se jasno kaže, da uvedba registracije zunajzakonske skupnosti ne bi dosegla
svojega namena.
Poglavitni argument, ki pa govori v prid uvedbe registracije zunajzakonske skupnosti, je
dejstvo, da bi registracija slednje preprečevala oziroma vsaj do neke mere onemogočala
zlorabe pravic in obveznosti, ki iz takšne skupnosti izhajajo. Tudi Zupančič opozarja na
dejstvo, da bi registracija lahko preprečevala fravdulentno ravnanje. 89 V skladu s sedanjo
ureditvijo namreč učinkuje odločitev o določeni pravni posledici zunajzakonske skupnosti
samo v zadevi, v kateri je bila sprejeta. To pomeni, da nima absolutnega učinka, zaradi
česar lahko partner v nekem razmerju uveljavlja status zunajzakonskega partnerja, v
drugem razmerju pa zopet ne. Odvisno od tega, kaj mu v konkretnem primeru koristi
oziroma ustreza. 90
V povezavi z navedenim se kot slabost veljavne ureditve izpostavlja tudi težavnost
vsakokratnega dokazovanja obstoja zunajzakonske skupnosti. To je sicer res, vendar pa se
moramo zavedati, da je takšna rešitev do neke mere edina konsistentna in hkrati logična:
zakonodajalec namreč posamezniku že ponuja formalizirano obliko življenjske skupnosti,
to je zakonska zveza. Morebitnim težavam pri vsakokratnem dokazovanju upravičenj se
torej partnerji lahko izognejo tako, da sklenejo zakonsko zvezo. Takšno stališče je
prevladalo tudi ob nedavnem sprejemanju nove zakonske ureditve homoseksualnih
partnerskih skupnosti v Angliji. Predlog, naj bi se z novim zakonom uredila tako
registracija homoseksualnih, kot heteroseksualnih partnerskih skupnosti, je bil zavrnjen
predvsem iz razloga, da imajo pari različnega spola že možnost sklenitve formalne
življenjske skupnosti, to je zakonske zveze. Prevladalo je prepričanje, da bi takšna
ureditev spodkopala temeljni pomen in namen instituta zakonske zveze. Zato so se
89 Zupančič K., Zakonska zveza – pravni institut v vrednostnem spreminjanju, Podjetje in delo, št. 6-7, 2001, str.
1104.
90 Podrobneje o problematiki fravdulentnega ravnanja razpravljam v naslednjem podpoglavju.
32
odločili sprejeti zakon o registriranih partnerskih skupnosti le za homoseksualne pare, saj
slednji, v skladu z angleškim pravom, zakonske zveze ne morejo skleniti. 91
Tudi Švedska je država, ki je urejala problematiko zunajzakonskega partnerstva pred
nekaj leti (2003) in se za registracijo, v njihovem primeru ne homoseksualnih in tudi ne
heteroseksualnih zunajzakonskih skupnosti, ni odločila. Med razlogi za to se navaja
predvsem želja zakonodajalca, da pri urejanju teh vprašanj ne bi posegal predaleč oziroma
da ne bi morebiti ustvaril zunajzakonsko skupnost kot neke vrste »drugorazredno«
zakonsko zvezo. 92
Dejstvo je, da se tudi na Nizozemskem, kjer poznajo institut registracije zunajzakonske
skupnosti tako za homoseksualne, kot za heteroseksualne pare (enako velja tudi za
dovoljevanje sklenitve zakonske zveze), že pojavljajo dvomi v smiselnost obstoja dveh
skorajda izenačenih pravnih institutov. 93 Ni izključeno, da bo zaradi tega nizozemska
pravna ureditev v prihodnje deležna določenih sprememb.
Na podlagi predstavljenih argumentov menim, da uvedba registracije zunajzakonskih
skupnosti za naše pravo ni primerna. Problemi, ki jih veljavna ureditev, zaradi popolne
neformalnosti slednjih, sicer odpira, po mojem mnenju, niso takšne narave oziroma
obsega, da bi terjali tako pomembne, statusne spremembe.
4. 3. Problematika zlorabljanja instituta zunajzakonske skupnosti
V predhodnem podpoglavju je bila problematika možnosti fravduloznega ravnanja
zunajzakonskih partnerjev nakazana. Na kratko bi lahko rekli, da gre predvsem za
možnosti izkoriščanja slabosti veljavne ureditve, ki položaja partnerjev iz zunajzakonske
skupnosti navzven, na nedvomen način ne izpričuje. To pa pomeni, da lahko osebe, ki
dejansko izpolnjujejo vse pogoje za obstoječo zunajzakonsko skupnost, slednjo, zaradi
določenih koristi oziroma ugodnosti, ki so jih zaradi tega deležni, zamolčijo oziroma je ne
priznajo. Predvsem se v praksi dogaja, da se posamezniki na ta način nezakonito
okoriščajo na račun države. Takšno stanje gotovo zasluži posebno obravnavo in je
zaskrbljujoče, ne le z vidika neupravičenega siromašenja socialnih, pokojninskih in ostalih
91 Glej Diduck A., Kaganas F., Family Law, Gender and the State, Hart Publishing, Oxford, 2006, str. 67.
92 Glej Ryrstedt E., Legal Statusd of Cohabitants in Sweden, v: Scherpe J. M., Yassari N., Die Rechtsstellung
nichtehelicher Lebensgemeinschaften, Mohr Siebeck, Tübingen, 2005, str. 435.
93 Glej Zupančič K., Zakonska zveza – pravni institut v vrednostnem spreminjanju, Podjetje in delo, št. 6-7,
2001, str. 1111.
33
državnih (in paradržavnih) skladov, ampak tudi z vidika spoštovanja temeljnih načel
pravne države, kot je enakost pred zakonom oziroma enakopravnost, načel socialne države
ter pravičnosti.
Dejstvo, da se oseba iz zunajzakonske partnerske skupnosti, z lažnim prikazovanjem
dejanskega stanja, okorišča na račun države, ima lahko tudi določene posredne učinke. Ti
lahko, na primer, ustvarjajo neenakopravnost tudi med ostalimi subjekti družinskega
prava, na primer med otroci v zakonski zvezi in zunajzakonski skupnosti, zlasti v korist
slednjih.
Poglejmo si nekaj najbolj tipičnih primerov možnih konkretnih zlorab pravic v praksi. Te
se nanašajo predvsem na pridobitev naslednjih privilegijev oziroma pravic:
1) preživnine po prejšnjem zakoncu (zunajzakonskem partnerju),
2) vdovske pokojnine,
3) otroškega dodatka,
4) nižjega doplačila za stroške otroškega vrtca.
1) preživnina po bivšem zakoncu oziroma zunajzakonskem partnerju
ZZZDR v 81. členu določa, da ima zakonec, ki nima sredstev za življenje in brez svoje
krivde ni zaposlen, pravico od drugega zakonca zahtevati preživnino. Glede na to, da sta,
v skladu z 1. odstavkom 12. člena ZZZDR glede pravnih posledic v medsebojnem
razmerju zunajzakonska partnerja izenačena z zakoncema, velja ta določba tudi za
zunajzakonska partnerja. V skladu z določbo 83. člena ZZZDR pa pravica do preživnine
preneha, med drugim (sklenitev nove zakonske zveze, pridobitev premoženja ali lastnih
dohodkov) tudi iz razloga življenja v (novi) zunajzakonski skupnosti. Oseba, ki bi želela
pravico do preživnine ohraniti, bo obstoj zunajzakonske skupnosti na tem mestu zanikala,
lahko pa jo bo, na primer, zatrjevala na kakšnem drugem področju, na primer z namenom
pridobitve vdovske pokojnine po umrlem (novem) zunajzakonskem partnerju.
2) vdovska pokojnina
V skladu z ZPIZ-1 je zunajzakonski partner, pod določenimi pogoji, upravičen do t. i.
vdovske pokojnine, to je pokojnine po svojem umrlem zakonskem ali zunajzakonskem
partnerju. Če ni upravičen do slednje, lahko, pod določenimi pogoji, dobi pravico do t. i.
34
odpravnine oziroma oskrbnine. Obe pravici prenehata v primeru, da njihov imetnik sklene
novo zakonsko zvezo ali začne živeti v zunajzakonski skupnosti. Izjema so le primeri, ko
je imetnik pravice napolnil starost 58 let ali če je pravico pridobil ali obdržal zaradi
popolne nezmožnosti za delo. Marsikateri vdovec tako, zaradi materialnih ugodnosti, ne
bo sklenil zakonsko zvezo, morebitno zunajzakonsko skupnost pa bo zanikal.
3) otroški dodatek
Ugodnost v primeru zamolčanja dejstva obstoja zunajzakonske skupnosti se kaže v tem,
da se dohodki zunajzakonskega partnerja ne upoštevajo pri izračunavanju povprečnega
mesečnega dohodka na družinskega člana (čeprav bi se, v skladu z ZSDP, morali). Zakon
tudi določa, da v primeru, da otrok živi v enostarševski družini, je otroški dodatek zanj
večji od sicer določenega za 10% ali celo za 20%, če predšolski otrok ni vključen v
predšolsko vzgojo v skladu s predpisi, ki urejajo vrtce. Ta dodatna ugodnost preneha, ko
tisti od staršev, ki sam izvršuje roditeljsko pravico, osnuje novo življenjsko skupnost, torej
tudi zunajzakonsko skupnost. Razlog za prikrivanje dejanskega obstoja zunajzakonske
skupnosti pa lahko zadeva tudi otroka samega: pravico do otroškega dodatka izgubi
namreč roditelj otroka, če ta otrok živi v zunajzakonski skupnosti.
4) nižja doplačila za stroške otroškega vrtca
ZVrt določa, da plačilo staršev za usluge vrtca določi lokalna skupnost na podlagi posebne
lestvice, ki starše razvršča v razrede, upoštevaje dohodek na družinskega člana v
primerjavi s povprečno plačo na zaposlenega v RS in upoštevaje premoženje družine.
Tudi v tem primeru (podobno, kot pri otroškem dodatku) starši, ki živijo v zunajzakonski
skupnosti, slednje lahko zamolčijo oziroma navedejo število družinskih članov, ki ne
ustreza dejanskemu stanju. To pomeni, da se družina izdaja za enostarševsko, pri čemer se
navaja kot roditelja, ki živi z otroci, tistega, ki ima manjše dohodke. Na ta način lahko
pridobi posamezna družina dokaj veliko neupravičeno premoženjsko korist. Lahko bi
govorili celo o tem, da so zunajzakonski partnerji (in posredno tudi njihovi otroci), sicer le
de facto, ob takšnem stanju na nek način privilegirani nasproti zakonskim partnerjem (in
njihovim otrokom). Osebni status slednjih je namreč jasno izpričan v vseh primerih: tako
takrat, ko jim je to v (materialno) korist ali pa v škodo. Tega za zunajzakonske partnerje
ne moremo trditi.
35
Glede na to, da menim, da uvedba registracije zunajzakonskih skupnosti ni prava rešitev
za predstavljeno problematiko, 94 bo treba rešitve poiskati na drugih nivojih oziroma se
poslužiti drugih pravnih sredstev. Menim, da v teh primerih ne pridejo v poštev
družinskopravni instituti in pravila, ampak predvsem upravnopravni instrumentarij.
Gotovo je naloga države, da poskrbi za to, da pravice, ki jih zakonodajalec, v različnih
področnih zakonih, namenja različnim kategorijam prebivalstva, ki jih želi še posebej
zaščititi, tudi dejansko pripadejo tistim, ki so do njih upravičeni. Država mora zato sprejeti
ukrepe oziroma vzpostaviti sisteme, ki v kar največji meri onemogočajo fravdulozna
ravnanja posameznikov. V nasprotnem primeru prihaja do nedopustnega siromašenja
državne blagajne, do neizpolnjevanja ciljev, ki si jih je država, s sprejeto socialno politiko,
zadala. Lahko pa se pod vprašaj postavi celo učinkovitost načela pravne države.
Na kakšen način pristopiti k reševanju problematike? Menim, da bi v prvi vrsti lahko
razmišljali v smeri poostritve pravil oziroma zahtev za dokazovanje upravičenosti za
pridobitev določenega beneficija s strani države (ali lokalne skupnosti). Nič ni namreč
narobe, če država (lokalna skupnost), preko nekoliko bolj zakompliciranega postopka, ki
bi nastal zaradi morebitnih dodatnih zahtev po predložitvi določenih dokazil, da
posameznik izpolnjuje vse zakonite pogoje za pridobitev določene pravice, pridobitev
posamezne pravice nekoliko oteži. To je njena suverena pravica, ki je legalna in tudi
legitimna, saj na ta način, preko izločanja posameznikov, ki delujejo protizakonito in
pomoči države dejansko ne potrebujejo, ohranja različne vrste dajatev za tiste, ki jo
potrebujejo. S pomočjo sredstev, ki bi jih na ta način privarčevali, bi lahko država
poskrbela za morebitne nove socialne programe in s tem poskrbela za večjo socialno
pravičnost in blaginjo svojih prebivalcev. Nenazadnje je k temu zavezana tudi na podlagi
temeljnega ustavnega načela o socialni državi.
V praksi bi se to lahko izvajalo na različne načine. ZVrt sicer že sedaj daje določene
podlage za to, da se preverja socialna resničnost določene družine, torej tudi dejstvo, ali je
neka družina v resnici enostarševska, ali pa otrok živi z obema staršema in podobno.
Vendarle pa so te podlage le v navedenem zakonu in tudi te ne morejo biti dovolj
učinkovite, saj je jasno, da država (lokalna skupnost) nima na voljo neomejenih možnosti
94 Ne dvomim pa, da ne bi bila učinkovita.
36
za izvajanje učinkovitega inšpekcijskega nadzora nad vsemi morebitnimi kršitelji
zakonodaje. Zato pa bi morda lahko, vsaj v določenem obsegu, predstavljeno
problematiko razrešila vzpostavitev domneve, ki bi sicer veljala le za pridobitev
posamične socialne pravice. V primeru, da imata dve osebi (različnega spola) skupno
stalno prebivališče in se jima je rodil skupni otrok, se bi lahko domnevalo, da živita v
zunajzakonski skupnosti. 95 Takšna domneva bi bila izpodbojna: upravičenec bi lahko
dokazal, da temu ni tako. To bi lahko storil s pomočjo različnih dokazil (na primer, da
med njima ne more obstajati zunajzakonska skupnost – obstoj zadržkov), lahko pa bi se,
če takšnih dokazil ne bi uspel predložiti, od njega zahteval notarsko overjen podpis izjave,
da z osebo, ki živi na istem naslovu, ni v razmerju zunajzakonske skupnosti. 96 V praksi bi
se to izvajalo tako, da bi državni (ali občinski) organ pridobil podatke o tem, kdo je, poleg
vlagatelja zahtevka, še prijavljen na skupnem naslovu. Če bi se ugotovilo, da je na primer
to, poleg vlagateljice zahtevka, ki je otrokova mati, tudi njegov oče, bi lahko domnevali,
da gre za zunajzakonsko skupnost. Stranko bi potem, bodisi pozvali, naj se o tem izreče
(spremeni, dopolni vlogo z ustreznimi dokazili), lahko pa bi se v zadevi, glede na
domnevo, odločilo, domneva pa bi se lahko izpodbijala z morebitno pritožbo.
Navedeno je le ena od možnosti za zajezitev nezaželenega pojava. O tovrstnih ukrepih bi
bilo veljalo v prihodnje še intenzivneje razmišljati.
Ljubljana, 8. 5. 2006  Doc. dr. Viktorija Žnidaršič Skubic
95 Morda bi lahko takšno domnevo uvedli tudi za primere heteroseksualnih partnerjev, ki imajo stalno
prebivališče na istem naslovu in nimajo skupnih otrok, saj bi preko omenjenega dejstva lahko sklepali na to, da
življenjska skupnost slednjih ni le začasna, ampak je trajnejše narave. Vendarle pa je tu treba ravnati zelo
previdno, saj so ti primeri v praksi lahko bistveno bolj problematični. Tu gre namreč lahko tudi za osebe, ki
bivajo v različnih bivanjskih skupnostih, ki jih v našem pravu ne pojmujemo kot zunajzakonske skupnosti (brat
in sestra, oče in hči in podobno). Uveljavljanje domneve zunajzakonske skupnosti v njihovih primerih bi bilo
najverjetneje pregrob poseg v njihovo zasebnost. Podobno rešujejo problematiko na Švedskem. Glej Ryrstedt E.,
Legal Statusd of Cohabitants in Sweden, v: Scherpe J. M., Yassari N., Die Rechtsstellung nichtehelicher
Lebensgemeinschaften, Mohr Siebeck, Tübingen, 2005, str. 419.
96 Takšna zahteva sicer zlorab v celoti gotovo ne bi odpravila, zlasti glede na to, da ne bi imela posebno
daljnosežnih učinkov. Vendarle pa menim, da bi se večina tistih, ki sistem zlorabljajo, zato, ker jim slednji »to
dopušča« ali ker »to delajo vsi«, na tej točki vendarle ustavila.