Belgija je leta 2014 uzakonila evtanazijo hudo bolnih otrok. Gre za nevaren trend in radikalizacijo zahtev za uzakonitev evtanazije. Zapoved "Ne ubijaj!", predstavlja univerzalno moralno normo. Ta norma se je tudi v starih civilizacijah kršila, vendar pa je civilizacija, ki samo sebe utemeljuje na človekovih pravicah, prostor legalnega ubijanja razširila bolj kot katera koli družba v zgodovini.

Sodobne družbe so tako postale največje množične uničevalke življenja. Po vsesplošni legalizaciji in intenzivni propagandi splava, ki poteka zadnjih 40 let, se področje zakonitega ubijanja iz leta v leto širi. Po nerojenih otrokih, so bili najprej v nekaterih državah na udaru bolni in ostareli, sedaj so z belgijskim zakonom prišli na vrsto hudo bolni otroci.

V zadnjem času se evtanazijo v javnosti čedalje bolj prikazuje kot dejanje usmiljenja, celo človekoljubja. Na to temo se snemajo filmi, oddaje, pišejo znanstvene razprave itn. Vse z namenom predstaviti sodelovanje tretje osebe pri končanju življenja človeka po njegovi volji ali po volji njegovih svojcev kot nekaj povsem običajnega.

Mnogi imamo izkušnjo spremljanja bolnega človeka. Včasih tudi dolgoletnega spremljanja trpljenja, ko se sprašujemo o smislu tega trpljenja tako bolnega človeka kot njegovih najbližjih. Dostikrat slišimo koga reči: »Smrt bi bila rešitev.« In na prvi pogled se zdi, da bi res bilo tako. Kaj ima od življenja človek, ki ga npr. štiri leta prehranjujejo s cevko in ne kaže znakov, da prepozna kogarkoli? Kaj ima od življenja človek, ki si leta in leta želi umreti, pa se sam ne more ubiti? Ali ne bi bilo humano, takemu človeku pomagati? To je npr. tema španskega filma Morje v meni.

Najlažji je odgovor za človeka, ki verjame v Boga: »Vsako človeško življenje je neprecenljivi Božji dar. Bog življenje da in ga tudi vzame. Ljudje na tem področju nimamo pristojnosti.« Tak nekako je odgovor vernika in temu podredi svoj razmislek in svoja dejanja. V tem smislu je seveda nedopustno, da človek posega v konec življenja kogarkoli. Kristjani verjamemo še več. V trpljenju smo Bogu najbližje. Bog ima za trpečega še posebne milosti. Prošnje in molitve trpečega so na nek način več vredne. Zato se resnično verni kristjani trpljenja ne bojijo, ampak ga sprejemajo in v njem vidijo globok duhovni smisel.

Kaj pa ljudje, ki ne verujejo v Boga? Ljudje, za katere je življenje zgolj tukaj in zdaj in po smrti ni za njih ničesar več? Kako tak človek gleda na evtanazijo? Tak človek načeloma misli, da je sam gospodar svojega življenja, da lahko z njim dela kar hoče in da ga lahko tudi konča. V tem smislu ima praviloma načeloma pozitiven odnos do evtanazije, kar pa seveda še zdaleč ne pomeni, da podpira legalizacijo evtanazije. Tak človek vidi predvsem tehnične probleme, ki jih prinaša evtanazija npr.:

1. Kakšno je zagotovilo, da če bo evtanazija legalizirana, ne bo prihajalo do zlorab? Kakšno zagotovilo imam, da me nekoč ne bodo legalno evtanazirali proti moji volji?
2. Kdo bo to delal? Ali se lahko kateremukoli človeku, pa čeprav po navodilu človeka, ki hoče umreti, sme naložiti delo ubijanja ali sodelovanja pri samomoru? Ali sem pripravljen nekoga ubiti, če me to on sam prosi?

Na prvo vprašanje ni pritrdilnega odgovora. Nasprotno, izkušnje držav, ki so legalizirale evtanazijo kažejo, da je zelo veliko, po nekaterih podatkih celo 30% izvedenih evtanazij brez soglasja.

Tudi na drugo vpršanje, ali bi nekoga ubil, če bi me prosil, si velika večina ljudi odgovori, da tega ne bi naredili.

Podpora evtanaziji je zato v svetovni javnosti in tudi v veliki večini držav sveta zaenkrat sorazmerno nizka. Zato je utemeljeno pričakovati, da se njena legalizacija, kljub zadnjemu primeru iz Belgije, ne bo hitro množično razširila po svetu, kljub temu, da so nekateri močni lobiji zelo zainteresirani in v to vlagajo veliko denarja.

Seveda se bo tudi na tem področju potrebno dobro organizirati, spodbujati veselje do življenja in spodbuditi sprejem ustavnih določil o prepovedi evtanazije.

Aleš Primc

- Belgijski kralj Filip podpisal zakon o evtanaziji hudo bolnih otrok