»Želela bi si spolno nevtralnih stranišč. Na moškega lahko grem in to tudi počnem. Na stranišča hodim mešano. In ko me moški vprašajo, zakaj sem v njihovem stranišču, jim povem, da sem prišla na stranišče. Zakaj le?«

V ponedeljek, 11. maja 2015, je v organizaciji Čajanke z Roso, Založbe Krtina in Inštituta za delavske študije v kinu Šiška v Ljubljani potekala okrogla miza na temo Kaj je naravno? V dobrih dveh urah na to vprašanje nismo dobili odgovora ...

Gostje okrogle mize so bili transseksualna oseba Anja Koletnik, ki želi, da jo naslavljamo včasih z moško in včasih žensko obliko spola, prav tako tudi sama odgovarja včasih z moško in včasih žensko obliko. V intervjuju za Delo pa je med drugim dejala: »Želela bi si spolno nevtralnih stranišč. Na moškega lahko grem in to tudi počnem. Na stranišča hodim mešano. In ko me moški vprašajo, zakaj sem v njihovem stranišču, jim povem, da sem prišla na stranišče. Zakaj le?«

Drugi gost okrogle mize je bil dr. Cene Gostinčar iz Nacionalnega inštituta za biologijo (NIB), ki je v kolumni Mladine ( s soavtorjem dr. Tinetom Grebencem) med drugim zapisal: »A kaj je za človeka »naravno«? To, kar lahko opazimo v našem živalskem in širšem sorodstvu? Potem je naše vedenje »nenaravno« vsakič, ko uporabljamo mobilni telefon, nosimo obleko ali jemo kuhano hrano. Za človeka značilna dolgoletna zvestoba istemu partnerju je pri živalih redkost (najpogostejša je pri ptičih, pa še v tem primeru ne izključuje občasne nezvestobe), haremi in promiskuitetno vedenje pa so med živalmi mnogo pogostejši, kot bi si najbrž želeli zagovorniki »naravnosti«.«

Doc. dr. Jože Vogrinec je profesor na oddelku za sociologijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. V Transverzali zapiše: »Teoretično si sicer lahko predstavljamo družbo, kjer bi bil spol brez pomena, a za historični materializem je odločilno, da je spol tu kot naravna predpostavka reprodukcije ljudi.« Hvala Bogu, vsaj to.

Namen okrogle mize je bilo slediti postavkam knjige Biološki/družbeni spol, avtorice Anne Fausto-Sterling. Faustova je med drugim lezbijka, poročena s Paulo Vogel, dobitnico Pulitzerjeve nagrade za dramsko delo How I Learned to Drive. Poročili sta se leta 2004, v državi Massachusetts, seveda.

In na tej točki smo šele pri razkritju gostov, ki imajo seveda vsak svoj osebni motiv, da zagovarjajo nekaj tako absurdnega kot je to, da ni razlik med spoloma oziroma hočejo postopoma ukiniti spol »per se«.

Govoriti bi morali o naravi, o naravnem. Zanimivo je vedeti, da latinska beseda natura izhaja iz nasci kar pomeni roditi se. Homoseksualci in lezbijke v tej naravi pa so kvečjemu nature morte, torej mrtva narava, ki ne poraja ničesar živega.  Ne čudi, da hrepenijo po otrocih, ki bi kanili nanje kot kaplja rose na presušena tla.

Družina moškega očeta, ženske matere in otrok ni "pogruntavščina" katoliške cerkve. Je »pogruntavščina« stara kot Ep o Gilgamešu. Davno pred katoliško cerkvijo, okrog 500 let pred Jezusovim rojstvom, lahko v Velikem nauku preberemo Konfucijevo misel: »Kdor želi vladati svoji deželi, mora najprej urediti svojo družino. Kdor želi svojo družino ohraniti urejeno, mora najprej izoblikovati svoj značaj.« O ženskem (Yin) in moškem (Yang) principu piše tudi Knjiga premen (Yijing); iz njunega vzajemnega učinkovanja se da razložiti nastanek in menjava vseh stvari in dogajanj. Vse to sodobni sofisti, LGBT aktivisti in aktivisti teorije spola, prezrejo. Trdijo, da je »bel pes črn« in zahtevajo pravico, da se izrekajo o čemerkoli, vsi ostali pa naj bi njihovim absurdom sledili, in to ne samo sledili, ampak sledili pokorno, ponižno in s skrajnim spoštovanjem ter strpnostjo do drugačnosti.

Recimo, da so si, tako Hobbs, v naravnem stanju vsi ljudje enaki in ima vsakdo pravico do vsega, to je imeti vse in storiti vse, kar hoče. Vsak človek lahko uporablja svoje naravne zmožnosti in izkoristi vsa sredstva za svojo ohranitev. Ker pa si zaradi lastne koristi vsak želi »sosedovo škodo« in misli najprej nase je jasno, »da je bilo naravno človekovo stanje, preden je vstopil v državo, vojna, in sicer vojna vseh proti vsem (bellum omnium contra omnes)«.

In ko poskušajo zagovorniki zakona moža in žene, zagovorniki očetovstva in materinstva, zagovarjati te vrednote, jim LGBT aktivisti, aktivisti teorije spola in transfeministka Milica Antić Gaber (v spremni besedi knjige Biološki/družbeni spol) vržejo v obraz: »Povprečnemu zahodnjaku ni nič bolj samoumevno kot to, da smo ljudje dveh (običajno reče: nasprotnih) spolov, da smo ali moški ali ženska, da je temu tako po »naravi«, da je takšna naša »biološka danost« … Tega spolnega binarizma se še vedno, čeprav je njegove temelje majalo že mnogo »dogodkov« v človeški zgodovini, množično oprijemamo, saj nam omogoča gibanje v varnem območju znanega, sprejemljivega in »neproblematičnega«.«

Novi ZZZDR naj bi širil pravice in nikomur nič vzel. Pa vendar heteroseksualnim jemlje; najprej otroke in potem še spol. Za otroke gre, pa tudi za spol gre. Za pravico do spola. Ne verjamete?

Knjiga se začne z Brechtovo mislijo: »Knjiga je orožje, vzemi jo v roke.« Aktivistom teorije spola je že dolgo jasno, da so dandanes najhujše informacijske vojne, orožje v teh vojnah pa so sporočila in misli, zapisane v člankih in knjigah. Na primer: »V nasprotju z mnogimi psihologi, številni sociologi uporabljajo družbeni spol kot oznako za družbene strukture, ki razločujejo moške in ženske. Te so lahko na videz povsem nedolžne, na primer ločena javna stranišča ali pa zahteva, da v uradnih dokumentih, kot sta potni list in vozniško dovoljenje, določimo spol.« V tem sestavku so ločena stranišča razumljena kot diskriminacija, zahtevo po določbi spola v osebnem dokumentu pa teoretiki spola imenujejo »vsiljevanje identitete« oziroma »prisila binarnega sistema moškega in ženskega spola«.

»Identificiram se kot nebinarna oseba, kot oseba, ki se ne sklada, ne počuti, ne strinja z identitetami izključno v okviru binarnega spolnega sistema, torej moški-ženska«, je med drugim povedala_l Anja Koletnik na okrogli mizi v Kinu Šiška. Dodala je še, da ne želi, da jo nagovarjamo z ONO (srednji spol), ker ne želi biti popredmetena. Se vam zdi zgornji slovnični zapi nenavaden? Dovolite, da vam razložim. Anja se včasih počuti kot moški, včasih kot ženska. Tako tudi govori, tako naj bi jo tudi mi nagovarjali. Zato ne smem zapisati niti povedala niti povedal, temveč povedala_l, saj le ta zapis pušča dovolj veliko mero odprtosti, v kateri se lahko prepozna v vsakem trenutku kot eno ali drugo???

Da se ta nova gramatična pogruntavščina hitro širi, čeprav v slovenskem jeziku še ni tega pravila, je dokaz pisanje na spletni strani spol.si : »… omogoča pravno priznanje spola brez intervencij psihiatrov_inj, zdravnikov_ic, sodnikov_ic, zgolj z upoštevanjem osebne svobode in možnosti odločanja osebe, ki želi tudi pravno priznanje svoje spolne identitete.«

Ni problem v tem, da bi nas, ki verjamemo v to, da obstajata ženski in moški spol, motile osebe, ki se ne znajo (ne morejo, nočejo) pozicionirati v enega od obeh spolov. Problem je v tem, da tisti, ki jim lastna identiteta ni samoumevna oziroma razvidna, vsiljujejo vsem ostalim, ki se svojega spola zelo dobro zavedajo in se v njem tudi dobro počutijo, da je z nami nekaj narobe, svoj miselni sestav, svojo gramatiko in svojo fantazijo družbe v prihodnosti. In ker je njih manj, veliko manj kot nas, nas želijo prepričati, da smo – če jim ne bomo uresničili vseh teh želja, potreb in fantazij – nestrpni, zaplankani in diskriminatorni. Očitajo nam vse to, kar so pravzaprav sami.

Vesna Vilčnik

Foto: vir splet