Ko se ženska znajde v situaciji, ko je nepričakovano zanosila ali pa se kot noseča sooča z velikimi spremembami, zaradi katerih svoje nosečnosti več ne sprejema, se lahko znajde v hudi čustveni stiski, o kateri govorijo tudi mnogi strokovnjaki. Toda splav ni edina možna izbira.

Ramovš (1990) meni, da je dana družbena pomoč na tem področju pomanjkljiva, saj je najboljše sistemsko, družbeno in strokovno izdelana ponudba splav. V javnomnenjski raziskavi (Tisu in Mahnič, 2010), ki jo je naročil zavod Iskreni.net, se je pokazalo, da se 91 % ljudi strinja s trditvijo, da »je pred posegom splava svetovanje s strokovnjakom nujno«. Svetovanje pred splavom pri nas ženske dobijo v največji meri pri ginekologu, na Ginekološki kliniki v Ljubljani pa imajo možnost pogovora tudi s socialno delavko ali psihologinjo. Ker pa je v zdravstveni sistem v Sloveniji splav vključen kot svobodna izbira, alternative splava, kot je bivanje v materinskem domu ali posvojitev, svetujejo le v primeru, da v ženski sami opazijo dvom ali kadar je nosečnost že višja in bi bili postopki splava bolj komplicirani. Drugače svetovanje pred splavom ženske lahko najdejo tudi v drugih oblikah svetovanj, terapij, ki prvotno niso namenjene temu področju, a ga ne izključujejo. Pri mladoletnicah je na voljo za pogovor tudi njihova svetovalna delavka v šoli (Čerin, 2012).

Kot sem že omenila, se ženskam, ki se odločijo, da bodo otroka obdržale, a so se znašle v hudi socialni stiski, kot je na primer nasilje doma, spolne zlorabe, brezdomstvo, rejništvo, alkoholizem v družini, ločitev staršev … (Jerebic, v Gržan, 2000), lahko ponudi pomoč v obliki začasnega bivanja v materinskem domu. Ta poleg začasnega bivanja nudi ženskam tudi ustrezno pomoč v organiziranju življenja in strokovnega svetovanja (Žagar in Urbančič, 2003; Jerebic, v Gržan, 2000).

Druga alternativa je možnost oddaje otroka v posvojitev. Bevc (1999, str. 35) je zapisala: »Ob dejstvu, da se je ženska kljub družbeno sprejemljivi in izborjeni pravici do abortiranja v svoji stiski odločila, da donosi in rodi otroka ter ga odda v posvojitev, vidimo njeno odgovornost v pravih razsežnostih.« Sama je kritična do tistih, ki obsojajo odločitev oddaje otroka v posvojitev. Zavedati se moramo, da ta odločitev za žensko ni lahka, saj mora nosečnost pred svojo okolico skrivati, prebroditi mora čustveno bolečino, ki se pogosto pojavi po oddaji otroka. V času, odkar je splav dovoljen, se je število otrok, ki so na voljo za posvojitev, precej zmanjšalo. Število otrok je v primerjavi s številom parov, ki si želijo otroka posvojiti, manjše (Zupančič, 1987; Miloševič-Arnold idr., 2002). Posvojitve sicer urejajo centri za socialno delo, je pa v Sloveniji delujoče društvo Deteljica, ki nudi pomoč parom, ki se odločajo za posvojitev, in tudi ženskam, ki oddajo otroka v posvojitev.

Razmišljala sem, da bi bilo dobro, če bi v našem prostoru odpirali še nove alternative, možnosti, kamor bi se ženske, ki se znajdejo v stiski zaradi splava, lahko obrnile. V tujini obstajajo nosečniški centri, ki bodočim mamicam nudijo oporo na različne načine in skušajo omiliti težko situacijo, v kateri se lahko znajdejo (prim. www.pregnancycentereast.com). Tudi pri nas bi lahko obstajal podoben center. Lahko bi odprli telefonsko linijo, ki bi bila namenjena ženam v stiski zaradi odločanja o splavu. Posredno bi situacijo mladih pri odločanju za otroke lahko omilili s spodbujanjem medgeneracijskega sodelovanja in s prizadevanjem za boljše odnose v družinah. Ker je velika ovira pri odločanju za družino med mladimi tudi strah in negotova prihodnost, saj se zaradi dolgega šolanja in negotovih služb težje in kasneje osamosvajajo, bi bil izziv tudi spreminjanje samega sistema na področju zaposlovanja, stanovanjske in družinske politike. Veliko bi se lahko naredilo na področju odpiranja novih delovnih mest. Zakoni sicer ščitijo zasebnost, načrtovanje družine pa naj ne bi vplivalo na delovno pogodbo (Zakon o delovnem razmerju), toda raziskava (Kanjuo Mrčela in Černigoj Sadar, 2006) je pokazala, da delodajalci tega pogosto ne upoštevajo.

Sama razmišljam, da bi lahko obstajala tudi svetovalnica pred splavom, ki bi bila neodvisna od zdravstvene organizacije. Svetovanje pred splavom bi opravljal nekdo, ki bi se znal vživeti v vlogo ženske in zares prisluhnil njeni zgodbi. Skupaj z njo bi ovrednotil njeno situacijo in ji pomagal odkriti vire moči v njej sami, s katerimi se bo lahko spoprijela s situacijo. Svetovalec naj bi ji znal ponuditi tudi informacije o zunanjih virih, ki so ji na voljo, in z njo poiskal različne možne izbire. Prav je, da se v trenutku odločanja svetovalec odmakne, da ženska lahko svojo odločitev naredi v miru in brez prisile. Pomembno pa se mi zdi tudi, da je svetovalec sposoben samorefleksije, preko katere stalno preverja svoje delo.

V družbi, v kateri je splav vgrajen v sistem in med množico sprejet kot nekaj normalnega, pričakujem na področju delovanja, ki temelji na predpostavki, da splav ne more biti dobra izbira, tudi močna nasprotovanja različnih ljudi, skupin in organizacij. Prepričana pa sem, da pomoč ženskam, ki se zaradi splava znajdejo v stiski, ne more naleteti na upravičeno nasprotovanje z argumenti o kratenju pravic, obsojanju ali nestrpnemu delovanju.