Prav neverjetno je, kako si nekateri prizadevajo vse, kar je versko, povezati z nasiljem, ubijanjem in škandali, medtem ko strahot "ateističnih" skrajnežev nočejo tako poimenovati. Tipičen primer je članek Ervina Hladnika Milharčiča v Dnevniku dne 14.8.2014.

V članku "Alahove sablje in Kristusove bombe" E. H. Milharčič širi predsodke proti islamu in krščanstvu, ob tem pa ne spregovori ničesar o zločinih ateističnih skrajnežev.

"Pobožen človek, ki bi rad šel malo na vzhod ubijat krivoverce, ima danes več možnosti izbire kot pri kosmičih v supermarketu. Priložnosti je toliko kot v srednjem veku..." E. H. Milharčič, Dnevnik, 14.8.2014

Na ta način dosledno izvršuje doktrino borbenega ateizma, ki se trudi vse, kar je povezano z vero, javno stigmatizirati in prikazovati v negativni luči. Posledično se ateizem poveličuje kot neomadeževan svetovni nazor.

Zločini, ki so izvedeni v t.i. "imenu vere" so še večji zločini, nesprejemljivi in nedopustni. Predvsem pa niso v skladu z verskim učenjem velikih svetovnih monoteističnih religij, ki so v svojem nauku miroljubne. Ti zločini so kršenje verskega učenja, njihovi izvajalci pa verski odpadniki in ne, kot skušajo predstaviti borbeni ateisti, množičen ali celo prevladujoč del verskih skupnosti. Nasprotno pa je nasilje in nasilno odstranjevanje drugače mislečih sestavni del ideologij borbenega ateizma oz. ateističnih skrajnežev (npr. nacizem, komunizem, tudi variacija slovenskega vstajništva 2011/2012 itn.).

Dogodki v Iraku, Siriji, Egiptu in drugih delih sveta, kjer na stotine kristjanov zaradi vere vsak dan umira mučeniške smrti, so pretresljivi. Prepričan sem, da so misli in molitve kristjanov in vseh ljudi dobre volje s temi ljudmi, ki trpijo preganjanje, mučenje in grozovito smrt zgolj zato, ker so kristjani. Vendar pa je potrebno odločno nasprotovati kakršnemu koli širjenju verske nestrpnosti med kristjani in muslimani v teh, kakor tudi v ostalih delih sveta. S tem bi bila grobo omadeževana prelita kri teh mučenk in mučencev.

Verska svoboda, spoštovanje in sožitje med predstavniki različnih verskih skupnosti in tistimi, ki se ne prištevajo k nobeni veri, je edina pot mirne prihodnosti. Zanjo se moramo zavzemati in preprečevati kakršnokoli nasilje ali spodbujanje k nasilju - tako verujoči kot ateisti.

Kaj lahko naredimo? Nasilne skrajneže tako "verske" kot "ateistične" je treba ustaviti. Ti se ne pobijajo predvsem med sabo, ampak pobijajo v večini nedolžne miroljubne ljudi. Poleg "nasilnih verskih skrajnežev", ki jih razkrinkavajo največji mediji, je pomembno razkrivati tudi borbeni ateizem oz. "nasilne ateistične skrajneže". Ti si v zadnjem času za razliko od mnogih svojih prednikov in "nasilnih verskih skrajnežev", ki se še vedno hvalijo s svojim nasilništvom, nadevajo prijazen in sočuten obraz ter se pogosto skrivajo za besedami kot so strpnost, človekove pravice, boj proti diskriminaciji itn.

Še bolj pomembno pa je, da verujoči za "nasilne verske skrajneže" in borbene ateiste oz. "nasilne ateistične skrajneže" ter njihovo spreobrnenje molijo, saj ima nasilništvo marsikaterega od njih notranji duhovni razlog.

Aleš Primc