Stara modrost pravi „Najboljši čas za zasaditev dreves je bila pred trideset leti“. Drugi najboljši pa je sedaj.

Spomnimo se kako se je zavedanje družbe spremenilo ob vprašanju kajenja v javnih prostorih. Desetletja smo brezobzirno zastrupljali sebe in druge, doma, na delu, v pisarnah. Toda v nekem trenutku smo se ovedli vsaj odgovornosti do drugih. In ta slaba navada je danes v naši zavesti preteklost, pravila spoštujemo v zavedanju dobrobiti eden do drugega.

Podobno smo nekateri doživeli šok zavedanja ob slikah grozodejstev vojn, pobojev vseh vrst. Nenadoma do zavesti prodre jasna slika, da so vsa ta grozodejstva nekaj, kar se še dogaja prav tu in sedaj in da mnoga nasprotja nikoli niso bila presežena. En pogled želim tokrat deliti z vami.

Slovenci poznamo izvrstno besedo rodomor, ki presega abstraktni pomen besede genocid. Rodomor pomeni moriti rod in to iz kakršnega koli razloga.

Spmomnimo se ob tem nekaj številk rodomorov

(vir https://en.wikipedia.org/wiki/List_of_genocides_by_death_toll, https://www.borgenmagazine.com/worlds-worst-genocides/):

6. Pokoli v Ruandi  (1994) – 0,8 do 1 million ljudi pobitih v 100 dneh

5. Rodomor nad Armenci (1915-1923) – 1 do 1,8 milijona ne Turkov pobitih v Otomanskem cesarstvu

4. Pol Potov komunistični reži v Kambodži (1976-1980) - 1.7 do 2 millijona.

3. Holokaust, tretji rajh (1939-1945) – poboji Judov, Romov, Slovanov in drugih.

2. Stalinov komunistični režim(1929-1953) – 23 do 50 milijonov.

1. Mao Zedongov komunistični režim (1949-1976) –  40 do 70 milijonov

Tudi ne smemo in moremo pozabiti naše zgodovine, številna morišča in pomore, ki so se in se dogajajo pred našimi očmi, na medicinske poskuse nad sirotami, danes pa v revnih predelih sveta, trgovino z otroki, ljudmi, organi, neetičnih poizkusih,...

Ali so ti rodomori preteklost? Ali je vse to zlo mimo?

Poznamo še en hujši rodomor, ki presega vse kdaj koli videne številke in se dogaja prav zdaj pred našimi očmi v razsežnosti 42 miljonov letno! V Sloveniji okrog 10 vsak dan. To so ti, ki jim odrekamo priznanje človečnosti jim ni dovoljeno zagledati luč sveta, odrasti in postati enakovredni državljani.

Naši otroci imajo čisto zavest in preprosto sklepanje v skladu z moralno razsodnostjo, ki jo premorejo. Ko jim poveste to, kar sem vam zdaj predstavil, je njihova reakcija osuplost, groza ob dejstvu, ki je nedoumljivo. Nedoumljivo v tem, da morda ti odrasli, ki so jim predstavljali  avtoriteto in vzor,  morda podpirajo tako stanje, ali so do takih in podobnih vprašanj indiferentni

Tu gre za vprašanje širše od zgolj religiozne perspektive, ali zapletenih miselnih konstruktov. Gre za preprosto zavedanje, da je prekinitev življenja nekaj v nasprotju s osnovnim človeškim dostojanstvom. Kristjani bodo tako svoje stališče oblikovali okrog zapovedi in besed „vse kar boste storili mojim najmanjšim, ste meni storili!“, budisti bodo izhajali iz principa sočutja in vplivov dejanj na bodočnost. Zdravnikom bo morda nekoč spet svobodo dopuščeno delovati v smislu Hipokratove prisege, za človečnost. Vse smeri in pogledi, ki podpirajo spoštovanje življenja so dobrodošle! Še več tudi različne kulture, ki imajo v svoji zavesti vgrajeno spoštovanje življenja so sposobne sobivanja, kar pomeni dolgoročni mir in blaginjo.

Moderna družba ima bodočnost le, če bo temeljila na spoštovanju življenja svobode in pravičnosti. Sicer nam grozi propad kot narodu, in širše kot civilizaciji.

In kje je sedaj naša zasaditev drevesa? Delamo napake, tudi hude, take, da smo marsikomu onemogočili življenje. Toda sedaj to vemo in lahko delujemo, da ta ta rodomor omilimo, pomagamo. Naj bo dovolj preko 700 000 nerojenih od leta 52, ki jih v Sloveniji nikoli ne bo med nami. Naj bo dovolj na milijone ugaslih očk letno po vsem svetu.

Tu se spomnimo vsebine protestne pesmi León Gieco Sólo le pido a Dios, ki so jo v številnih državah sveta  izvajali priznani glasbeniki od Marces Sosa, do Shakire in je nerazumljivo, da ni še slovenske priredbe.

Glavno sporočilo pesmi je:

...prosim naj ne bom ravnodušena do bolečin ... 

…ravnodušen do krivice...

…ravnodušen do prihodnosti...

Povrnimo si tisto preprosto otroško doumevanje resnice, mimo utvar in megle, ki opravičujejo naša zmotna dejanja. Napake delamo. Že leta to počnemo, a drugi najboljši čas, da se spremenimo je sedaj.

Podprimo dobro, sprejmimo bodočnost po naših najboljših močeh v dobro. Gre ne za zgolj odgovornost posameznika, temveč predvsem družbe do svoje bodočnosti.

Marvin Šulin