Otrok kot banana na tržnici?
07.01.2015V zadnjem trenutku razmišljam o vsem, kar se je dogajalo. Besede, argumenti, strpnost, nestrpnost, za, proti.
Označili so me za nestrpnega, prilepili so mi nalepko, na čelo so mi s črno barvo napisali zagaman. Vse zato, ker nisem z njimi. In če nisem z njimi, sem proti njim. Preprosto? Ne želim gledati tako črno-belo. Sprejemam različnost in drugačnost ter jih spoštujem že zato, ker so, ker imam človeka rad. Izbrali so pač svojo pot in nič jim ne morem narediti. Pa jim tudi nočem. Torej naj grem raje preko svojih temeljnih vrednot in spremenim odločitev samo zato, da bom kul, liberalen in normalen? Samo zato, ker sprejemajo drugačnost in različnost, dokler ne misliš drugače in različno? Ob Družinskem zakoniku sem občutil ogromen egoizem. Prilaščanje otrok, pravo hlastanje za njimi. Imam pravico in pripravljen sem poteptati vse drugo, samo da jo dobim. In moja bo; otrok bo moj. Ni res, da mi zakon ničesar ne jemlje. Vzel mi bo zagotovilo, da sta oče in mama še vedno najboljša ljubezen za otroka. Jemlje mi to, kar živim in v kar od vedno verjamem. Življenje ni več bistvo, je banana na tržnici, ki jo kupiš, ko si je zaželiš. Vse postane kapitalističen daj-dam. Kdaj se to ustavi? Ne vem, upam, da kmalu; zaradi nas vseh. Sprejemam različnost, ne dovolim pa, da se v imenu strpnosti teptajo moje vrednote, to, v kar verjamem. V nedeljo bom obkrožil po svoji vesti -- proti in za to prevzel polno odgovornost.
Komentarji
Komentiranje trenutno ni mogoče.