Objavljamo celoten nagovor papeža Frančiška ob srečanju družin v Rimu, ki se ga je na trgu Sv. Petra 26. oktobra 2013 udeležilo 150.000 mater, očetov in otrok. Papež v nagovoru utemelji svoje tri zlate družinske besede: "Smem?", "Hvala.", "Oprosti."

»Drage družine! Dober večer in dobrodošle v Rimu! Kot romarice ste prišle iz številnih predelov sveta, da bi na grobu sv. Petra izpovedale vero. Ta trg vas sprejema in objema. Smo eno ljudstvo in v enodušnosti nas je zbral Gospod, ki nas ljubi in nas podpira. Pozdravljam tudi druge družine, ki so z nami povezane preko televizije in svetovnega spleta. Torej smo na trgu, ki se je brezmejno razširil.

Ta dogodek ste želeli poimenovati 'Družina, žívi veselje vere!' Všeč mi je ta naslov. Prisluhnil sem vašim izkušnjam in pripovedim. Videl sem toliko otrok, dedkov, babic... Slišal sem bolečino družin, ki živijo v revščini in vojni. Prisluhnil sem mladim, ki se želijo poročiti, čeprav jih obdaja tisoče težav. Ob tem se sprašujemo:'Je mogoče danes v družini živeti veselje vere?' Pa tudi jaz vas vprašam: 'Je mogoče živeti to veselje ali ni mogoče?'

Naproti nam prihajajo Jezusove besede iz Matejevega evangelija: 'Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal, da se boste spočili' (Mt 11,28). Življenje je pogosto naporno in večkrat tudi tragično. To smo pravkar slišali... Naporno je delati, naporno je iskati službo. Danes je zelo naporno najdi službo! Toda to, kar življenje najbolj obremenjuje, ni to. To, kar ga bolj obremenjuje od teh stvari, je pomankanje ljubezni. Mori nas, če ni nasmeha, če nismo slišani. Mori nas molk, ki je včasih tudi v družinah: med možem in ženo, starši in otroki, med brati in sestrami. Brez ljubezni postane napor še težji, neznosen. Mislim na ostarele, ki so sami, na družine, ki so obremenjene, ker jim nihče ne pomaga pri posebni oskrbi, ki jo nudijo. 'Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi' pravi Jezus.

Drage družine, Gospod pozna naše napore, pozna jih. Pozna pa tudi bremena našega življenja. Gospod pa pozna tudi našo globoko željo, da najdemo veselje počitka! Se spomnite? Jezus je rekel: 'Da bo vaše veselje popolno' (Jn 15,11). Jezus želi, da je naše veselje popolno! To je rekel apostolom in ponavlja danes tudi nam. Torej to je prvo, kar želim nocoj podeliti z vami, to je Jezusova beseda: 'Pridite k meni, družine z vsega sveta in in jaz vam bom dal, da se boste spočili, da bo vaše veselje popolno'. To Jezusovo besedo ponesite domov, ponesite jo v srcu in podelite si jo v družini. Vabi nas, da pridemo k Njemu, da nam bo dal, da vam bo dal, da nam bo vsem dal veselje.

Drugo besedo bom vzel iz obreda zakramenta zakona. Tisti, ki se poroča, med zakramentom pravi: 'Obljubljam, da ti bom zvest, v veselju in bolečini, v zdravju in bolezni, in te bom ljubil ter spoštoval vse dni svojega življenja'. Mladoporočenca v tistem trenutku še ne vesta, kaj se bo zgodilo, ne vesta, katera veselja in bolečine ju čakajo. Odrineta, kakor Abraham, in gresta skupaj na pot. To je zakon. Odriniti in hoditi skupaj, z roko v roki, zaupajoč se v veliko Gospodovo roko. Z roko v roki, vedno in za vse življenje! Ne ozirajte se na kulturo začasnega, ki nam razdrobi življenje na koščke!

S tem zaupanjem v Božjo zvestobo se lahko brez strahu in odgovorno soočita z vsem. Krščanska zakonca nista naivna, poznata težave in nevarnosti življenja, a kljub temu se ne bojita prevzeti njune odgovornosti pred Bogom in družbo. Ne bežita, se ne osamita in se ne odpovesta svojemu poslanstvu, ustvariti družino ter dati na svet otroke. 'Toda danes, Oče, je težko...' Seveda, je težko. Ravno zato je potrebna milost, milost, ki jo da zakrament. Zakramenti niso za okras v življenju: kako lepa poroka, kako lep obred, kako lepo praznovanje... To ni zakrament, to ni milost zakramenta. To so samo okraski. Milost ni zato, da nam okrasi življenje, ampak da nas v življenju naredi močne, pogumne, da gremo lahko naprej, da se ne bi izolirali, ampak šli vedno skupaj. Kristjana se poročita z zakramentom zato, ker vesta, da ga potrebujeta. Potrebujeta ga, da ostaneta povezana in da lahko izpolnita svoje starševsko poslanstvo. 'V veselju in bolečini, v zdravju in bolezni'. Tako rečeta ženin in nevesta med zakramentom. V zakonu tudi molita, tako skupaj, kakor z vso skupnostjo. Zakaj? Zato, ker se tako dela? Ne! To delata, ker to potrebujeta za dolgo pot, ki jo morata prehoditi skupaj. To je dolga pot, vendar ne po koščkih, traja vse življenje. Za to potrebujeta Jezusovo pomoč, in sicer, da bosta hodila skupaj v zaupanju, v vsakodnevnem medsebojnem sprejemanju in si vsakodnevno odpuščala! Zelo pomembno je, da si znajo v družinah odpuščati, saj imamo vsi napake, vsi. Včasih počnemo stvari, ki niso dobre, ki so slabe za druge. Ko v družini pogrešimo, je potrebno imeti pogum, da se opravičimo. Pred nekaj tedni sem na tem trgu rekel, da če hoče neka družina iti naprej, mora uporabljati tri besede. Želim jih ponoviti. Tri besede: smem?, hvala in oprosti. Tri ključne besede. Za doboljenje prosimo, da v družini nismo vsiljivi. 'Smem to storiti? Ti je v redu, če to storim?', torej s tonom prošnje za dovoljenje. Recímo hvala, hvala za ljubezen! 'Toda, povej mi, kolikrat ti rečeš hvala svoji ženi in ti svojemu možu?' Koliko dni mine, ne da bi izgovorili te besede: 'hvala'...In zadnja je: oprosti. Vsi pogrešimo in včasih je v družini, v zakonu kdo užaljen, včasih, kot pravim, letijo krožniki, izrečene so težke besede... Toda prisluhnite temu nasvetu: naj ne mine dan, da se ne bi prej pobotali. V družini je potrebno vsak dan obnoviti mir, a ne gre brez opravičila. 'Oprostite mi'. S tem se začne na novo. Smem, hvala, oprosti. Bomo izrekli skupaj?« »Da«. »Smem, hvala in oprosti!« »V družini izgovarjati te besede in vsak dan si odpuščati!«

»V življenju družine je toliko lepih trenutkov: počitek, skupno kosilo, sprehod v parku ali na deželi, obisk starih staršev, obisk bolnika... Toda, če ni ljubezni, ni veselja, ni praznovanja. To ljubezen nam vedno podarja Jezus. On je neusahljivi vir. V Zakramentu nam On daje svojo Besedo in nam daje kruh življenja, da bo naše veselje popolno.

In da zaključim. Tu pred nami je ikona Jezusovega darovanja v templju. To je zares lepa in pomembna ikona. Zrimo jo in pustimo, naj nam bo v korist. Kakor vsi vi, imajo tudi osebe, ki so v tem prizoru, svojo pot. Marija in Jožef sta šla na pot. Poromala sta v Jeruzalem in sicer iz pokorščine do Gospodove postave. Tudi starček Simeon in prerokinja Ana, čeprav že zelo stara, sta v moči Svetega Duha prišla v tempelj. Prizor nam prikazuje prepletanje treh generacij, prepletanje treh generacij. Simeon drži v roki otroka Jezusa, ki ga prepozna kot Mesija. Ana je v drži hvaljenja Boga ter naznanila zveličanja tistim, ki so pričakovali Izraelovo odrešenje. Ta dva starčka predstavljata vero kot spomin. Toda vprašam vas: 'Vi, prisluhnete starim staršem? Odprete svoje srce spominu, ki nam ga dajejo stari starši?' Stari starši so modrost za družino, so modrost nekega naroda. Ljudstvo, ki ne prisluhne starim staršem, je narod, ki umira. Prisluhnite starim staršem! Marija in Jožef sta družina, ki jo je posvetila Jezusova navzočnost. On je izpolnitev vseh obljub. Vsaka družina, kakor ta iz Nazareta, je umeščena v zgodovino nekega ljudstva in ne more obstajati brez predhodnih generacij. Ravno zato so tukaj stari starši. In pa otroci. Otroci se učijo od starih staršev, od predhodnih generacij.

Drage družine, tudi ve ste del Božjega ljudstva. Z veseljem hόdite skupaj s tem ljudstvom. Ostanite za vedno povezane z Jezusom in ga s svojim pričevanjem ponesite vsem ljudem. Zahvaljujem se vam, da ste prišle. Skupaj prevzamimo za svoje besede sv. Petra, ki nam sedaj dajejo moč in nam bodo dale moč v težkih trenutkih: 'Gospod, h komu naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja' (Jn 6,68). S Kristusovo milostjo živite veselje vere! Gospod naj vas blagoslovi ter Marija naša Mati naj vas varuje in naj vas spremlja. Hvala.«

vir: spletna stran Radia Vatikan