Papež Frančišek je med splošno avdienco 2. aprila letos govoril o zakramentu svetega zakona in tako sklenil cikel katehez o zakramentih. Zakrament svetega zakona nas po Frančiškovih besedah vodi v središče Božjega načrta, ki je načrt zaveze, načrt občestva. Na začetku Prve Mojzesove knjige beremo: »Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril … Zaradi tega bo mož zapustil očeta in mater in se pridružil svoji ženi in bosta eno meso« (1 Mz 1,27. 2,24). Podoba Boga je zakonski par, mož in žena, oba skupaj, ne samo eden, ampak oba, je dejal papež vernikom, zbranim na Trgu sv. Petra. Ta podoba Boga, ljubezni, zaveze Boga z nami, se vidi v zvezi med možem in ženo.

Ustvarjeni za ljubezen

»Ustvarjeni smo, da bi ljubili, kot odsev Boga in njegove ljubezni,« je poudaril papež. V zakonski zvezi mož in žena uresničujeta to poklicanost v znamenju vzajemnosti in dokončnega življenjskega občestva. Ko mož in žena obhajata zakrament zakona, se v njiju zrcali Bog, vanju odtisne lastne poteze in neizbrisen značaj svoje ljubezni. »Zakon je podoba Božje ljubezni do nas.« Tudi Bog je namreč občestvo: tri osebe, Oče, Sin in Sveti Duh, živijo od vedno in za vedno v popolni enosti. In ravno to je tudi skrivnost zakona, kot je dejal papež Frančišek: »Bog iz moža in žene naredi eno samo življenje. Sveto pismo pravi 'eno meso'.« Tako zelo tesna je združitev moškega in ženske v zakonu. In ravno to je skrivnost zakona: ljubezen Boga, ki se zrcali v zakonu, v paru, ki se odloči živeti skupaj. Zato mož zapusti svojo hišo, hišo svojih staršev, in gre, da bi živel s svojo ženo; tako zelo se poveže z njo, da postaneta eno meso, kot pravi Sveto pismo. »Nista več dva, sta eno,« je pojasnil papež.

Zakon kot poklicanost

V nadaljevanju je sveti oče spomnil na Pavlove besede iz Pisma Efežanom, kjer apostol poudari, da se v krščanskih zakoncih odseva velika skrivnost, odnos med Kristusom in Cerkvijo, ki je zaročenski odnos; Cerkev je Kristusova nevesta. »To pomeni, da je zakon odgovor na posebno poklicanost in mora biti razumljen kot posvetitev. Mož in žena sta posvečena za ljubezen.« Zakoncema je namreč v moči zakramenta naloženo resnično in samo njima lastno poslanstvo, da bi, začenši s preprostimi in običajnimi stvarmi, lahko naredila vidno tisto ljubezen, s katero Kristus ljubi svojo Cerkev, tako da darujeta življenje zanjo v zvestobi in služenju.

Molitev, pomiritev in tri besede

»Zares je čudovit ta načrt, ki je vtisnjen v zakrament zakona!« je poudaril papež Frančišek. Uresničuje se v preprostosti in tudi krhkosti človeškega stanja. Dobro vemo, koliko težav in preizkušenj pozna življenje moža in žene. A pomembno je, da se ohranja živa zveza z Bogom, ki je osnova zakonske zveze. Resnična vez je vedno tista z Gospodom. Papež je pri tem izpostavil pomen molitve: »Ko družina moli, se ta vez ohranja. Ko mož moli za ženo in žena moli za moža, vez postaja močnejša.« Res je, da v zakonskem življenju prihaja do mnogih težav, veliko krat prihaja tudi do prepirov med zakoncema. A to naj nas ne žalosti, je pripomnil papež, ljudje smo pač taki. »Skrivnost pa je, da je ljubezen močnejša od trenutka prepira,« je takoj dodal in povedal, da sam zakoncem vedno svetuje, naj dan, ko je prišlo do prepira, nikoli ne končajo, ne da bi se prej pomirili. Niso potrebne velike reči, dovolj je majhna gesta, ljubkovanje. In jutri začneta znova. Takšno je namreč življenje in na ta način ga je treba živeti: s pogumom, da ga želita živeti skupaj. »Zakonsko življenje je čudovita stvar in vedno ga moramo varovati, varovati otroke,« so odmevale Frančiškove besede. Ponovno je spomnil na tri besede, ki se morajo doma vedno uporabljati: prosim, hvala in oprosti. S temi tremi besedami, z vzajemno molitvijo moža in žene ter s pomiritvijo preden se konča dan bo vsak zakon uspešen.

Besedilo je s spletne strani Radia Vatikan