Objavljamo celotne odgovore papeža Frančiška na srečanju z zaročenci 14. februarja 2012. Odgovor na drugo vprašanje zaročencev.Objavljamo celotne odgovore papeža Frančiška na srečanju z zaročenci 14. februarja 2012. Tukaj je odgovor na prvo vprašanje, drugo vprašanje zaročencev pa sledi v nadaljevanju.

Drugi par je papeža vprašal, kako živeti duhovnost v zakonu.
Odgovor papeža Frančiška:

»Živeti skupaj je umetnost. Je potrpežljiva, lepa in privlačna pot. Ne konča se, ko ste drug drugega osvojili. Takrat se šele začne. Ta pot ima tri pravila, tri besede, ki sem jih večkrat ponovil družinam: smem, hvala, oprosti. Gre za ljubeznivo prošnjo, da bi vstopili v življenje drugega s spoštovanjem in pozornostjo.

Treba se je naučiti vprašati: lahko to naredim? Ti je všeč, da narediva tako? Da tako vzgajava otroke? Želiš, da greva nocoj ven? Prositi dovoljenje, pomeni znati vljudno, ljubeznivo vstopiti v življenje drugega. In to ni lahko. Včasih pa uporabljamo trde načine. Pravo ljubezen ne moremo vsiliti nasilno. Sv. Frančišek je zapisal: Vedi, da je ljubeznivost Božja lastnost. Je sestra ljubezni, ki pogasi sovraštvo in ohrani ljubezen. Danes v naših družinah, v svetu, ki je pogosto nasilen, potrebujemo veliko ljubeznivosti. In to se lahko začne doma.

Druga beseda je hvala! Zdi se, da je lahko spregovoriti to besedo. Vemo pa, da ni tako. Naučimo jo otroke, potem pa pozabimo. Hvaležnost je pomembna lastnost. Neka starka mi je v Buenos Airesu rekla, da hvaležnost cvet, ki raste v plemeniti zemlji. Potrebna je plemenitost duše, da bi rasla. V evangeliju piše, da je Jezus pozdravil deset gobavcev, zahvalil se mu je samo eden. To velja tudi za nas. Se znamo zahvaliti? V vašem odnosu in jutri v zakonu se je pomembno zavedati, da je druga oseba Božji dar in Božjim darovom se zahvalimo. Rečemo jim hvala. S takšno notranjo naravnanostjo beseda »hvala« ni le neka vljudna beseda, ki jo izrečemo tudi tujcem, ampak je treba znati reči »hvala«, da bi dobro hodili po zakonski poti.

Tretje beseda pa je oprosti. V življenju vsi delamo napake. Je med vami kdo, ki ni nikoli ničesar pogrešil? Vsi to delamo. Mogoče ni dneva, v katerem ne pogrešimo. Zato moramo uporabiti to preprosto besedo: oprosti. Vsak je pripravljen obsojati druge in opravičevati samega sebe. To se je začelo že z očetom Adamom, ki jo obtožil Evo. Obtožimo drugega, da se ne bi opravičili. To je v izvoru mnogih nesreč. Naučimo se priznati naše napake in prositi odpuščanja. Oprosti, če sem povzdignil glas; oprosti, če te nisem pozdravil; oprosti, če sem prišel pozno; če sem bil ta teden tako tih; če sem govoril preveč in nikoli poslušal; oprosti, če sem bil sem jezen in sem jezo stresel nate. Veliko se lahko opravičimo preko dneva. Tudi tako raste krščanska družina. Vemo, da ne obstaja popolna družina, ali popoln mož ali žena, kaj šele tašča. Če smo mi grešniki, nas Jezus, ki nas pozna, uči skrivnosti: nikoli ne zaključiti dneva, brez da bi se opravičili drug drugemu, brez da bi se mir vrnil v družino. Zakonca se smeta prepirati. Mogoče sta se skregala, mogoče je celo letel kakšen krožnik. Vendar pa si zapomnite: nikoli zaključiti dneva, ne da bi se spravili. Nikoli! To je skrivnost, da bi ohranili ljubezen. Za spravo ni potreben nek dolg govor, dovolj je majhno dejanje. Če se ne spravita, potem tisto, kar je v nas, postane trdo in mrzlo in naslednji dan je težje reči oprosti. Nikoli zaključiti dneva brez sprave. Če se naučimo reči oprosti in si oprostiti, bo zakon trajal in se razvijal.

Ko pridejo zakonci po 50. letih zakona jih vprašam, kdo je koga prenašal, oba se pogledata in rečeta, drug drugega sva prenašala. To je lepo! To je lepo pričevanje!«

- Papež Frančišek zaročencem (3. del) 
- Papež Frančišek zaročencem (1. del)