To pismo namenjam vsem, ki zagovarjajo in spodbujajo splav. Želim zastaviti vprašanja, ki nam jih pogosto zastavlja nasprotna stran, ko se zavzemamo za svetost življenja pred rojstvom. Katera so ta vprašanja in trditve, s katerimi želi izpodriniti misel, da je nerojeni otrok človek? Vabim vas, da se skupaj zamislimo ob štirih klasičnih trditvah, ki prihajajo z vaših vrst.

Oglejte si video: Splav - prej in potem (Abortion Before and After)

Prva trditev: Odgovor na nenačrtovano nosečnost je splav

Kakšen bi bil svet, če bi v njem živeli samo zaželjeni in popolni ljudje? Tak svet bi bil poln narcizma, v katerem bi ves čas vladalo nemirno vzdušje. Ljudje bi en drugemu ves čas dokazovali, da so najlepši, brez najmanjše hibe, katera bi potrebovala zdravnika. Ali bi takšni ljudje opazili drug drugega, ko pa bi bili tako zaljubljeni vase, v svojo telesno popolnost, 1000% IQ , egocentrizem in sebičnost. Kakšna bi bila razlika med njimi, ko pa bi na vsakem koraku srečevali le popolne obraze in končno, ali bi obstajale rase, različne kulture in navade, ko pa nebi bilo jasno, kaj od tega je popolno? Kakšna čustva bi obstajala in koliko različnih pozitivnih čutenj bi sploh imelo prostor, ko pa bi bil tak svet okrnjen za različnost. Ali bi ljudje imeli enak humor ali bi ravno zaradi cinizma sovražili drug drugega? In končno, če bi svet predstavljala samo dva človeka, kateri izmed njiju bi bil bolj popolnejši, bolj srečen, bolj izpolnjen, ko pa bi bila absolutna resničnost popolnosti le ena?

Novorojenček je začetek vsega; nečesa čudovitega, upanja in sanj o možnosti.
(Eda Lashan) 

Svet zaželjenih in telesno popolnih bi bil iluzoren svet, ki ne more obstati, saj bi se rušil sam vase, bil bi poln tekmovalnosti in sovraštva. V njem bi vladala zavist, vzvišena oholost in napuh. Takšen svet bi bil en sam rekvijem izkrivljenih sanj, poln sive turobnosti in trpljenja. Ne želimo si ga. Verjamem, da tudi vi ne, saj čutite, kakšna strahota in osamljenost bi vladala v takem svetu.

Druga trditev: Moje telo – moja izbira.

Vi trdite, da je umor nerojenega otroka v maternici pravica ženske, saj ima ona edina oblast nad svojim telesom. Prosim, pojasnite mi, zakaj žalite ranjena čustva premnogih žensk, ki so zaradi zavedenosti in izkrivljenosti dejstev splava, trajno čustveno poškodovane. Vi veste, da se mnoge borijo s smiselnostjo svojega življenja, da doživljanjo ponavljajoče travme ob zavedanju, da nikoli več ne bodo ''one'', saj je nekaj v njih umrlo. Kako lahko te ženske sploh še živijo, če pa so v stiski, v kateri ste jih vi najglobje prevarali, sodelovale pri moriji ''svojega telesa''? Vsak, ki dela samomor, ve, da bo umrl, če mu ga bo uspelo izvršiti. One pa živijo, ujete same v sebi, životarijo z mislijo, da so krive za smrt svojega otroka, ki ga vi hinavsko imenujete izbira. Ali zmorete pogledati tem ženskam v oči in jim reči, da vam je žal ker ste lagali? Vsako vaše vpitje, da je splav pravica, te ženske neusmiljeno udarja, a one molče trpijo in vi ignorirate njihovo resničnost, ker sebi ne upate priznati svoje trdosrčnosti.

Zazri se, človek, v zgornji video, in spoznaj, da si bil sam z enako ljubeznijo ustvarjen kot oni, ampak pravico do življenja sebično priznavaš le sebi, sočloveku pa si jo pripravljen odreči in zagovarjaš ''pravico'' do brutalne smrti.

Tretja trditev: Človek postane človek šele po rojstvu, pred tem pa je le brezosebna gmota celic brez identitete

Vi trdite, da je umor nerojenega otroka v maternici pravica ženske, a hkrati veste, da vsako živo bitje živi svoje razvojne faze življenja. Tako kot drevo za svoj obstoj najprej potrebuje drobno peško, tudi človek potrebuje svoje spočetje. Nihče, ki se je nekoč rodil, ni od spočetja do rojstva potreboval samo trenutek. Ne verjamem, da vi pripadate začaranemu svetu, kjer se ljudje v trenutku pričarajo in zato njihov obstoj pred rojstvom ne obstaja. Lahko pa mi ga vi predstavite, ampak potem res ne znam določiti, ali ste še Zemljani ali ne. Zagotovo pa lahko trdim, da nočete živeti resničnosti, ki je znanstveno potrjena, saj le v svojem izkrivljenem dojemanju sveta lahko verjamete sami sebi.

Četrta trditev: Zakaj nekatere tako zelo brigajo tuji otroci?

V tej izjavi smo si že nekoliko bližje, ampak v ozadju je čutiti hinavščin. In če smo na skupnem imenovalcu, ki predstavlja dejstvo, da je nerojeni človek res človek že pred rojstvom, mi razložite naslednje: Kdo ste vi, da smete v nekem trenutku odločati o predrojenem otroku, ali bo smel živeti ali ne? Tudi, ko gre za tuje otroke. Kdo ste vi, ki mislite, da so dobrine sveta človeška pridobitev? Kdo ste vi, da se postavljate nad življenje samo, ko pa se vaše življenje lahko jutri konča brez vaše vednosti? Bi se z nasmeškom strinjali z nekom, ki bi vas brezbrižno imenoval ''neobstoječi'' in vas mimogrede še izstradal in zadušil z abortivno tableto? Veste kaj, niti odgovoriti mu nebi mogli. Tako ravnate vi z nerojenimi otroki. Tujimi in lastnimi. Delim sočutje z vami, ker ste zanj prikrajšani.

Bi vzeli Mifepriston (RU486)?

Zamislite si mizo nasičeno z dobrotami, ob njej pa množico ljudi. Vse je videti krasno, edini problem so žlice na dolgih držalih, tako da ti ljudje sami sebi ne morejo nositi hrane v usta. In vidite dve sobi. V obeh se miza šibi od slastnih dobrot, a v eni sobi so ljudje sestradani in objokani, v drugi pa srečni in prehranjeni. V prvi se s solzami v očeh gledajo, slastna hrana postaja postana in gnijoča, v drugi pa je skoraj zmanjka. O kakšni prispodobi vam pišem: prva soba predstavlja pekel, kjer ljudje kljub sestradanosti mislijo samo nase, na svojo lakoto in bedo, druga soba pa predstavlja nebesa, kjer velja zdravi altruizem, sočutje, sprejemanje in podarjanje drug drugemu.

Lepo vas povabim – ustvarimo si nebesa. Dajmo živeti svet, kakršen nam je zaupan, v vsej svoji raznolikosti in edinstvenosti. Ne zapirajmo se v lažni idealizem, ampak bodimo odprti za svobodo in spoštovanje vseh ljudi. Verjemite mi, tak svet je mogoč tudi danes.

Irena