Otrok Noe (Noah) je umrl v spontanem splavu 20 februarja 2014. Njegova mama Lara ga je poimenovala Noe, saj to ime pomeni »počitek« in »mir«.

Čeprav je bil Noe star le 12 tednov in 5 dni, ko je umrl, njegovo popolnoma oblikovano telo čudovito prikazuje razvoj novega človeškega življenja.

Že od samega začetka, nerojeni izpolnjuje vse pogoje za vzpostavitev biološkega življenja in s tem kaže, da pripada človeški družini. Otrok presnavlja hrano, se giblje, raste, se odziva na dražljaje in ima ves genski potencial, ki je potreben za razmnoževanje. V starosti od 18 do 22 dni začenja poganjati svojo lastno kri, ki ima navadno enako krvno skupino kot njegova mama. Njegovo majhno srce bo pred rojstvom 54-miljonkrat utripnilo.

Ko je otrok star šest tednov, so razvite njegove oči, veke, nos, usta in jezik in mogoče je že zaznati delovanje možganov. Pri njegovih prvih dvanajstih tednih življenja so na svojem mestu že različni organski sistemi: obtočila, živčni in prebavni sistem. Glavni organi so že razviti in začenjajo tudi delovati. V tej izredno krhki fazi človekovega življenja, se zgodijo najbolj dramatične spremembe v človeškem razvoju.

Znanost si je na jasnem: pričelo se je edinstveno in posebno človeško življenje.

Toda ti člani človeške družine so najbolj odrinjeni na rob družbe. Zaradi splava jih je ubitih približno 3.600 na dan. Kar je še huje, ti drobni ljudje ne morejo govoriti in se braniti, zakoni naše dežele pa dovoljujejo njihovo uničenje. Brez porote ali zaščite ta mala življenja ugasnejo preden zagledajo luč dneva.
V Ameriki je najbolj pogost postopek splava – sukcija in kiretaža. Devetdeset odstotkov splavov naredijo v prvem trimesečju nosečnosti. Zdravnik, ki dela splave, uporablja sesalni stroj s katerim posesa otroka. Nato uporabi rezila v obliki zanke imenovane kirete, da z njimi postrga ostale dele telesa iz maternice.
Mnogi mislijo, da je brutalnost omejena le na postopke, jih opravijo v pozni nosečnosti. Dr. Grant Clark, zdravnik, ki je v preteklosti opravljal splave, opisuje splav v prvem trimesečju, ki je opravljen s sukcijo. »To je bil morda najtežji del postopka splava, ki so ga opravili s sesanjem… Moral si pregledati to, kar si izsesal iz maternice in prepoznati popolnoma oblikovane male roke in noge in majhne dlani… lobanje so bile navadno zdrobljene.« V dvajsetih minutah ali manj je otroček umrl.

Včasih ljudje potrebujemo nekaj konkretnega, kar nas bolje opomni, kdo so v resnici ti otroci. Potrebujemo več kakor le znanstvene podatke, statistiko in neosebna dejstva. Namesto tega potrebujemo otipljive dokaze, ki se dotaknejo naših čustev in čutov. Včasih, ko besede niso dovolj, je dobro če tudi vidimo, kako so ti ljudje videti. Potrebujemo soočenje.

Noe je ta zgled za današnji čas. V obdobju njegove starosti se zgodi večina splavov. Medtem ko vsa konkretna dejstva pomagajo človeštvu, pa podoba Noeta govori sama zase.
Noetova mama Lara je o njem povedala: »Čeprav je Noe živel le dvanajst tednov, je bil zame nekaj posebnega. Čutim se blagoslovljeno s tem, da sem ga lahko držala, da sem ga lahko videla, da je resničen. Kot za vsako drugo mamo, bo prva slika mojega otroka zame vedno nekaj posebnega. Težko mi je, da smo izgubili Noeta, a kljub temu vem, da je njegovo dvanajst tednov dolgo življenje imelo smisel. Njegovo telo odkriva čudež človeškega življenja. Če on lahko pomaga vsaj eni mami, ki se odloča o splavu, videti lepoto njenega otroka, potem ima naša izguba neko vrednost.«
Noe, počivaj v miru. Molimo, da bo naš narod videl v tebi pravo vrednost, da ima vsako človeško življenje nek smisel, ne glede na njegovo majhnost in slabotnost.