Leta 2013 je izšel roman avtorice Nataše Konc Lorenzutti z naslovom Kava pri dišečem jasminu, ki pretresljivo omogoča vpogled v osebni odnos mlade žene in odvisnika od iger na srečo. Avtorica Nataša Konc Lorenzutti je bila rojena 1970 v Kranju, vendar pa že dolgo živi v Novi Gorici in zelo dobro pozna problematiko igralništva, ki ji je namenila svoj prvi roman za odrasle. Lorenzuttijeva je bila do sedaj znana predvsem kot pisateljica za otroke.

Iz recenzije knjige, ki jo je pripravila Tina Vrščaj (Pogledi, let. 4, št.21, 13 november 2013):

"Tretjeosebna pripoved o mladi protagonistki Jasmini, v katero so tu in tam vrinjeni njeni prvoosebni dnevniški zapiski iz poznejšega časa, je dramaturško izjemno dobro izdelana. Ob vsakem mirnem zatišju že slutimo prihajajočo nevihto, vsak sončni žarek kmalu skisa dež. Nepopustljivo dogajalno napetost ustvarja zagoneten psihološki odnos med Jasmino in njenim možem, pozneje nekdanjim možem in očetom njenih dvojčkov, Primožem. Ta kot demon uničuje svoje bližnje, zlasti Jasmino, in to še dolgo potem, ko se ona ob pomoči staršev, otrok in tudi novega moža končno uspe nekako izviti iz krožnice njegovega vpliva. To od nje zahteva nečloveške napore; upanje, da bo nekoč spet mirno in svobodno zadihala, pa se postopoma izkazuje za vse bolj jalovo.

Primož je odvisen od iger na srečo in čez glavo v dolgovih. Kot je značilno za odvisnike, je zelo iznajdljiv pri iskanju nenehnih izgovorov, laganju in manipuliranju, s katerim si zaupanje bližnjih, ki ga vsak dan znova poruši (npr. tedaj, ko ga žena zaloti pri brskanju po njenih rečeh ali ko ugotovi, da ni poplačal dolga, za katerega je zastavil njeno stanovanje), že naslednji trenutek spet pridobi. Njegova nezanesljivost je neizpodbitna, a Jasmina kljub temu vztraja z njim, ker jo je, njen gospodar, zdresiral kakor psa. Seveda je posredi tudi zaljubljenost, »sorte te zaljubljenosti pa nekako ni znala prav imenovati. Morda je bila divja, necepljena, taka, ki je sicer odporna na vse vrste škodljivcev, obrodi pa boren in kisel sad.«

Primož piše nekakšen roman, ki mu najpogosteje služi le kot izgovor, da mu ni treba razlagati, zakaj se vrača domov ob dveh ponoči, ravno v času, ko se zaprejo igralnice. »Enkrat ji je poskušal dopovedati, da se jima dogajajo velike, neprecenljive reči. Da sta kot genij Dostojevski in njegova Ana, ki je vztrajala z njim.« Take iluzije v njunem odnosu prevladajo nad realnostjo. Jasmino ohromijo, ji vzamejo lastno voljo, moč odločanja in ukrepanja. Njena napaka, se zdi, tiči v tem, da poskuša moža razumeti, da išče v njem tisto dobro in človeško (njena strpnost zanj skoraj nima meje), sebe pa pri tem omotava v klobčič krivde. Nič čudnega, da izgubi tla pod nogami in se, opijanjena od njegovih pravljic, loči od zdravega razuma in trezne odločnosti. Tako kot je on odvisen od adrenalina pri igranju rulete, je ona od njega in je njegova vzporednica. Zasužnjena je s tveganjem, povezanim z njim, z negotovostjo, ali se bo zresnil, in z upi, da se bo spremenil, ki jih on razpihuje kakor žerjavico, ona pa se greje v soju zoglenelega lesa. A Lorenzuttijeva zapletene problematike nikakor ne poenostavlja, tako kot mora to početi ta kritika.

Ko se zakonca naposled vendarle ločita, povodec še zdaleč ni pretrgan. Jasmina postane odvisna od njegovih pisem, v katerih se on ponižno posipava s pepelom, s tem pa nadaljuje s svojo preizkušeno igro privijanja. Nekaj časa po ločitvi beremo tole: »Dobivala sta se skrivaj, ne kot zakonca in starša, ampak kot ljubimca, v garsonjeri, ki jo je najel v Ljubljani. Bilo je gnusno, vročično, skrito za hrbtom zdravega razuma. Obnašal se je obsedeno, kot da jo mora osvojiti do zadnjega vlakna in se mora vsaka njena celica luščiti kakor babuška na vedno manjše podobe njega samega.« Spet jo mora na veliko razočarati, da končno res pretrga stike z njim, da se »loči« še drugič. A celo potem, ko se ona odseli v Gorico in znova poroči, njegova razdiralna sila ne popusti. Po novem ji Primož, odvisen od njene pokornosti, življenje greni z zahtevo, da hoče redna srečanja z njunima otrokoma, ki mu jih socialna služba tudi odobri. Kot da to ni dovolj, se njegova nova žena, mlada in lepa, pririne celo v njeno službo: v osnovni šoli dobi razred, ki naj bi ga učila Jasmina. Primož jo še dodatno muči tako, da otrokoma pošilja kartice s prisrčnimi pesmicami o metuljih in s tem krha njuno vez z materjo in očimom. Jasmina se ob vsem tem znajde v začaranem krogu nespečnosti in histerije, in zateči se mora v psihiatrično bolnišnico. Ko jo tamkajšnja sestra pozdravi z »Dober večer«, je presenečena, »saj je, kdo ve zakaj, pričakovala, da bo sestra zapela Po Koroškem, po Kranjskem že ajda zori«. – Presunljivo resen in tudi ironičen roman! Z njegovim koncem se vrnemo na začetek, kar je še ena prispodoba junakinjine ujetosti – in ne vdanosti (vloge žrtve ne sprejema) – v usodo. Pravzaprav se obe perspektivi, tretje- in prvoosebna, tu združita v romaneskni sedanjosti, leta 2010."

vir fotografije:

Primorske novice, Maja Pertič Gombač