NOVELA TEMELJNEGA DRUŽINSKEGA ZAKONA PRIVILEGIRA ISTOSPOLNA RAZMERJA IN DISKRIMINIRA OTROKE – KLJUČNO JE VPRAŠANJE POSVOJITVE OTROK!

1.)    Pravica do opredelitve o posvojitvi otrok po istospolnih skupnostih kot ustavna pravica

Po ustavi je vsakomur zagotovljena svoboda izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja (39. člen). Ta določba velja tudi za svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja o posvojitvi otrok. Toda tisti, ki zavračajo posvojitve otrok po istospolnih skupnostih, nimajo enakih možnosti, da bi se lahko svobodno opredelili do pravne ureditve posvojitve otrok po družinskem zakoniku, kakršne imajo njeni zagovorniki. Še zlasti tiskani dnevniki, ki jih prebirajo sto tisoči bralcev, objavljajo z vidno naklonjenostjo bolj ali manj zgolj članke, kolumne in komentarje tistih, ki podpirajo posvojitve otrok po istospolnih skupnostih, in prirejene odzive tistih, ki nasprotujejo predlagani posvojitvi otrok. Pri tem še posebej budno prikrivajo, da so med tistimi, ki nasprotujejo takšni pravni ureditvi posvojitve otrok tudi vidne osebnosti z različnimi svetovno-nazorskimi, političnimi in drugimi usmeritvami, in to vse od vernikov in ateistov do agnostikov.

2.)    Ljudje smo enaki po tistem, po čemer smo, in ne po tistem, po čemer nismo

Zagovorniki uvedbe posvojitve otrok po istospolnih razmerjih se sklicujejo predvsem na ustavno določbo, po kateri so v Sloveniji vsakomur zagotovljene enake človekove pravice in temeljne svoboščine ne glede na njihove osebne okoliščine (14/1. člen). Ustava je vsebino te določbe prevzela po Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (14. člen). Toda kot izhaja iz sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice, še zlasti iz njegove obrazložitve sodbe v zadevi Frette proti Franciji, Evropska konvencija ne zagotavlja pravice do posvojitve otrok. Težko bi tudi sprejeli mnenje, da je lahko življenje otroka v skupnosti istospolnih »staršev« v njegovo največjo korist, kot to sicer zahteva Konvencija o otrokovih pravicah (3/1. in 18. člen). Ob zgornji ustavni določbi je potrebno ugotoviti, da smo ljudje enaki po tistem, po čemer smo, in ne po tistem, po čemer nismo. Tudi moški in ženska sta enaka po tistem, kar sta, in ne po tistem, kar nista. Tako kot ženska ne more biti enaka moškemu, ki otroka zaplodi, tako tudi moški ne more biti enak ženski, ki otroka rodi. Moški in ženska sta predvsem po odnosu do otrok enkratni in neponovljivi ter nenadomestljivi bitji. Moški in ženska namreč nimata do otrok identičnih bioloških, emocionalnih, psiholoških in socialnih dispozicij, ki so bistveno pomembne tudi za vzgojo in razvoj otroka. Mimo tega dejstva bi ne smeli tudi pri zakonski ureditvi posebnega varstva tistih otrok, ki so brez staršev ali ki niso deležni ljubezni, skrbi in odgovornosti svojih rodnih staršev. Naša ustava tudi določa, da država na svojem ozemlju varuje človekove pravice in temeljne svoboščine (5/1. člen). Ustava je s to določbo prevzela, tako kot mnoge druge ustave in mednarodno-pravne listine, naravnopravno pojmovanje človekovih pravic, po katerem ljudje pridobijo svoje temeljne pravice že z rojstvom, tako da država te pravice samo varuje. Po takšnem pojmovanju človekovih pravic bi bila posvojitev otroka po istospolni skupnosti, kot skupnosti dveh moških ali dveh žensk, tudi naravno in nravno oporečna. Človekove pravice in temeljne svoboščine so omejene tudi s pravicami drugih in v primerih, ki jih določa ustava (člen 15(3). Ena od teh pravic je vsekakor pravica do osebnega dostojanstva (34. člen), ki je v nekaterih ustavah, denimo v nemški, zagotovljena že v prvem členu ustave. Pri tem je še posebej pomembno varstvo pravice do osebnega dostojanstva otrok brez staršev. Ker raznospolne in istospolne skupnosti niso v odnosu do otrok nadomestljive, bi z dopustitvijo posvojitve otrok po istospolnih skupnostih lahko okrnili tudi osebno dostojanstvo posvojenih otrok.

3.) Dobro oziroma koristi otrok so pred koristmi posvojiteljev

Tako istospolni partnerji kot tudi otroci uživajo ustavnopravno varstvo (14. člen).Toda otroci uživajo človekove pravice in temeljne svoboščine v skladu s svojo starostjo in zrelostjo. Ustava tudi določa, da otroci in mladoletniki, za katere starši ne skrbijo, ki nimajo staršev ali so brez ustrezne družinske oskrbe,uživajo posebno varstvo države (56. člen). Ena od oblik posebnega varstva otrok je posvojitev. Zakonsko ureditev posvojitve otrok bi bilo potrebno določiti tako, da bi zagotovili največje dobro oziroma največje koristi za posvojene otroke. Pri tem bi ne smeli mimo dejstva, da otroka spočne moški in rodi ženska ter da moški in ženska s svojima vlogama tudi nenadomestljivo vplivata na oblikovanje otrokovih vrednot. Tudi te vrednote bi morale biti vsebina posebnega varstva otrok. Najbolje bi bilo, da otroka lahko posvojita tisti osebi, izjemoma lahko samo ena oseba, ki sta najbližji moškemu, ki je otroka spočel in ženski, ki je otroka rodila. Po tem merilu je otroku bližja raznospolna skupnost moškega in ženske kot istospolna skupnost dveh moških ali dveh žensk. Tako kot otroci brez staršev so sicer tudi istospolna razmerja ranjene skupine. Tudi do istospolnih skupnosti bi morali izkazovati polno razumevanje in spoštovanje. Toda dobro oziroma koristi otrok so pred koristmi istospolnih skupnosti. Hkrati je potrebno dodati, da istospolnih razmerij ne bi diskriminirali, če bi otroke lahko posvojile le raznospolne skupnosti. Zakon kot tudi pristojni organ, ki odloča o posvojitvah, namreč lahko diskriminira samo otroke, saj posvojitev ni pravica odraslih in iz tega naslova zato ne morejo biti diskriminirani.

Prof. dr. Rudi Kocjančič, zaslužni profesor, ustavni pravnik