Zakaj danes govoriti o materah in očetih predstavlja takšen izziv? Biti mama ali oče izgleda na prvi pogled eno od najbolj bistvenih in splošnih izkušenj, nekakšen  „univerzalnost“ človeškosti, o kateri naj bi se vsi strinjali. Toda kljub vsemu je, v ozračju individualizma in relativizma, sta tudi mama in oče postavljena pod vprašaj.

Izziv, ki sta mu podvržena materinstvo in očetovstvo v razpravi današnje kulture, lahko povzamemo z dvema vprašanjema: »Zakaj dva starša?« in »Zakaj različna?«

Najprej bi bilo mogoče odgovoriti s preprostim opazovanjem, kako psihološka literatura od nekdaj označuje različno vlogo dveh starševskih figur, kjer imajo matere in očetje različne ter dopolnjujoče vloge v vzgoji otrok, izpopolnjevanju talentov in vrednot. Le drži, da za rast posameznik potrebuje izkušnjo različnosti, da je zmožen odnosa, da se lahko sooči in se uči od drugega, potem je odločilnega pomena, da ne izenačimo funkcije moškega in ženske. Mnoge psihološke raziskave kažejo, kako je za vso pot razvoja otroka pomembna prisotnost „materinskega čustvenega ključa“, usmerjenega v skrb, v zaščito in v brezpogojno sprejemanje, ter „očetovskega čustvenega ključa“, izraženega v odgovornosti, v mejah, v osamosvojitvi. Ta ključa zagotavljata uravnoteženo rast osebne identitete. Še posebno je bil od vedno podčrtan pomen vzpostavitve dobre odnosne navezanosti na mater, kar posebno poudarjajo nedavne študije, ter središčnost očetovske vloge pri postopnem razvoju otroka, zaradi postavitve pravil in usmerjenosti v samostojnost. Ta postane zelo pomembna še posebno od pubertete dalje.

Mnoge študije so pokazale, kako lahko v posebnih družinskih situacijah, kjer manjka eden od staršev ali ena od obeh starševskih vlog (npr. zaradi apatičnosti očeta), srečamo veliko tudi dolgoročnih težav pri otrocih.

Kdo bi lahko nasprotoval, češ da je mogoč razvoj brez enega od staršev: mnoge družine imajo pozitivne izkušnje, kjer je, zaradi različnih vzrokov, manjkala ena od starševskih figur, pa so otroci odrasli zdravi in zadovoljni tudi samo z materjo ali samo z očetom. Funkcija „različnosti“ je lahko prevzeta tudi od kake druge osebe, starih staršev, prijateljev, zunanje podporne mreže itd. V določenih primerih sta materinska in očetovska  figura celo zamenljivi: vedno pogosteje lahko srečamo matere, ki opravljajo nekatere dele očetovske figure in obratno, kjer očetje izvršujejo del materinske vloge (primer očetovskega porodniškega dopusta). Še posebno je to značilno danes ob zavračanju tradicionalnih modelov, kar privede očete do tega, da se postavijo v oblike odnosov, ki so sicer tipično ženski – materinski (govorimo o t. i. »new nurturant fathers«).

Vprašanje je torej postavljeno na nek drug nivo. Tema „potrebnosti“ očeta in matere zahteva od nas, da svojo pozornost preusmerimo z materialno -fenomenološkega nivoja na simbolično-antropološkega, kar še posebno narekuje menjavo gledišča iz staršev na otroka. Če obstaja neko dejstvo, kateremu ni moč oporekati, je to dejstvo, da ima za rojstvo „ta otrok“ potrebo po „tem očetu“ in „tej materi“. Razlike med spoloma, ki so potrebne za rojstvo, so zapisane v spočetju in so prispodoba za psihično življenje: pomembno je začeti, ne pri paru, temveč pri otroku. Otrok je vedno spočet od dveh, od dveh „različnih“, od moškega in ženske, od dveh družinskih rodov, dveh medgeneracijskih in družbenih zgodovin. Razlika (spola, rodovnika, zgodovine) ne omogoča zgolj spočetja, temveč omogoča, da otrok postane v svojem času rodoviten v več pogledih. Srečanje z drugim označuje omejenost (ti si tisti, ki jaz nisem) in je istočasno moč človeškosti (samo s teboj grem lahko preko sebe). Pomaga torej pri spoznanju, kdo smo in čemu smo rojeni. Središčne postanejo torej teme o začetku, o identiteti in o rodovitnosti. Da lahko zgradi svojo osebno identiteto, otrok potrebuje poznavanje svojega začetka, ki je vedno izmenjava med materinskim in očetovskim, ki sta ga spočela in mu omogočita, da se vključi v medgeneracijski in socialni kontekst, in ga ob svojem času naredi biološko, psihološko, simbolično-kulturno rodovitnega oziroma mu omogoči, da v polnosti uresniči sebe in svojo človeškost. Brez geneze ni identitete. Na vprašanje: „Kdo sem jaz?“, ne moremo odgovoriti brez apela na naš izvor. Že preprosto dejanje, ko izrečemo svoje ime in priimek, nas privede do tistega, ki nam je ime izbral in nas vključil v pripadnost družini.

Začeti pri izvoru nam pomaga razumeti, da se tak proces tiče matere in očeta. Če je rojevanje v polnosti zaupano ženski (in je zato v pravu 'mater semper certa est' – 'mater je vedno znana'), pa je rojstvo prikazano z priznanjem očeta, z imenovanjem ('in nomine patris' – 'v očetovem imenu'). Novorojenec vstopi v družino kot edinstvena in neponovljiva oseba prav zato, ker je „razlikovan“, „ločen“ in zato „imenovan“. Ženska torej otroka postavi na svet, a ga ne spočne sama. Da je proces rojstva dokončen, se je potrebno prestaviti iz zgolj biološkega nivoja na simbolično-družbeni nivo, katerega omogoča priznanje očetovstva in danost „očetovega imena“. Bistvenega pomena je, da je v odnosu mati-otrok navezava na tretjega, očeta. Oče je tisti, ki vnese spremembo v začetno simbiozo z materjo (kot je vedno potrjevala psihoanaliza) in otroka s poimenovanjem „odreže“, „loči“, „definira“, tako da mu odvzame njegovo stanje vsemogočnosti, vnese občutek za mejo in istočasno občutek za usmerjenost njegove rasti. Tako favorizira njegovo polno počlovečenje. Izzivi dandanašnje kulture V taki konceptualni perspektivi in z upoštevanjem bistvenih dimenzij očetovstva in materinstva, izzivi in vprašanja, ki jih družba in kultura današnjega časa postavlja starševstvu, pridobivajo na radikalnosti in kompleksnosti. Če dobro pogledamo s strani starševstva, niso pod vprašajem zgolj nove oblike družinskega življenja. Te predstavljajo zgolj empirično-fenomenološko situacijo, ki naredi temo eksplicitno, a vprašanje otrokove potrebe po vstopu in razmisleku o lastnih koreninah se tiče na enak način vseh družinskih situacij, tudi najbolj pogostih in tradicionalnih. Tudi znotraj takih vsakdanjih družinskih situacij, kjer otrok neproblematično izkuša prisotnost očeta in matere, postane nujen razmislek, kako so lahko današnje oblike očetovstva in materinstva preizkušane v njuni bistveni vlogi in postavljene pred preizkušnjo aktualnih socio-kulturnih modelov.

Sociološki in psihosocialni razmisleki in raziskave že dlje časa poudarjajo nekatere tipične poteze sodobnega starševstva. Ti so prisotni v kompleksnem in generalnem procesu preoblikovanja družbe in kulture, ki je izvedla pomembno spremembo v samem načinu oblikovanja misli in osebne identitete,  označeno s središčenjem v individualističnem iskanju sebe in s prevladujočimi narcisoidnimi modeli, ki privedejo do hitre in površne raziskave o osebnem zadovoljstvu. Tak način ima vsekakor svoj vpliv na oblike starševstva.… Zato je potreba po spoznanju sebe v očetu in materi prvotni del človeškosti in gre preko fizične prisotnosti ali odsotnosti dveh figur. Je neodtujljiva otrokova pravica, nekaj, kar ne more biti predmet cenzure in zahteva spoštovanje ter vsaj simbolično dostopnost do lastnega izvora in do spoznanja samega sebe v pripadnosti, ki ga od vedno in za vedno v polnosti določa kot v polnosti človeško osebo.

Raffaelle Iafrate in Giancarlo Tamanza, italijanska psihologa

Povzeto po: www.labussolaquotidiana.it/ita/articoli-perch-ogni-bimbo-esigeun-pap-e-una-mamma-4307.htm Foto: splet