Jezik je najpomembnejši način komunikacija in sredstvo za opisovanje družbene resničnosti. Jezik pa ni samo orodje za opisovanje in beleženje družbenih danosti, dogodkov in notranjih stanj človeka, temveč je tudi sredstvo za izgradnjo subjektivne in celo objektivne percepcije družbene realnosti. To še posebej velja za slovensko družbo, kjer se jezik uporablja kot sredstvo političnega boja, širjenja in utrjevanja predsodkov, diskreditacij posameznikov in družbenih skupin ter izključevanja in zatiranja določenih družbenih skupin.

Analiza besed v slovenskih medijih za opisovanje kristjanov!

Analiza člankov in medijskih objav od leta 1995 do 2014, ki so se na kakršen koli način dotikali delovanja kristjanov in Katoliške Cerkve v slovenskih medijih in civilno družbenih organizacijah (Delo, Dnevnik, Mladina, Radio Televizija Slovenije, POPTV, A Kanal, Večer, Slovenske novice, Primorske novice, Liberalna akademija, nekatere politične stranke – tiskane, vizualne oz. spletne vsebine s komentarji itd.) kaže na izjemen razvoj spreminjanja pomenov pojmom in besednim zvezam ter oblikovanje novih besed in besednih zvez z namenom izgradnje t. i. negativne družbene samopodobe kristjanov v slovenski družbi in izključevanja verujočih ljudi iz javnega življenja. Potrebno je poudariti, da so takšne besede in besedne zveze nastajale in se pojavljale še posebej izrazito takrat, ko je šlo za medijske objave, povezane z družbenim delovanjem Cerkve, njenih predstavnikov in pripadnikov.

Tako je v množici številnih objav najti v času od 1995 do 2014 naslednje pojme, ki so bili tako ali drugače povezani s poročanjem o Katoliški Cerkvi in katoličanih: nestrpen, moralizirajoč, sodi ljudi, sovražen, fanatik, dogmatičen, enostranski, pristranski, poln predsodkov, neljubeč, nesimpatičen, militanten, neskrben, proti ženskam, zlonameren, ekstremist, ozkogleden, neobčutljiv, grob, nekulturen, razdirajoč, neprijazen, maščevalen, radikalen, brutalen, patološka oseba, radikalen aktivist, nasprotuje človekovim pravicam, zavira napredek, nasprotuje družbi znanja, zatira, izvaja zatiralske prakse, ni inkluziven, izvaja sovražni govor, kolaborant, klerofašist, izdajalec slovenskega naroda, stereotipizira, diskriminira, homofob, proti spolnim manjšinam, vernik neozatiralskih dogem, spodbuja kršenje človekovih pravic, brez realne vizije, nazadnjaški, zagovornik 'srednjeveškega etosa', izvajalec klerikalnega upora, izvajalec radikalnega desničarskega upora, izvaja eksemplaričen primer napada na manjšine, zavzema se za povratek v predmoderno in predrazsvetljensko držo, je za poskus retradicionalizacije družbe, prizadeva si za ustvarjanje strahu pred 'drugačnimi', utrjuje mačizem, je netoleranten do nestandardnih seksualnih praks in usmerjenosti, je zagovornik »večnih fašizmov«, izvaja nestrpen odgovor na razsvetljenske ideje, predstavlja najbolj fašistoidno zaledje protidemokratičnih gibanj, predstavlja problematično točko v javnem diskurzu, je proti svobodno mislečim posameznikom, je zlorabil vsa razpoložljiva sredstva, generira predsodke, neresnice in neutemeljene strahove, je del koalicije proti enakosti, je za izključevanje družbenih skupin in manjšin, odreka socialne pravice, je del radialne desnice, katoliban itd..

Vsi ti pojmi  in besedne zveze so se v slovenskih medijih pojavili v času od demokratičnih sprememb naprej in ob poročilih, ko so se katoličani javno zavzemali za vrednote družbenega nauka Cerkve, oz. za versko svobodo. Ob tem ni mogoče izključiti možnosti, da kateri od teh pojmov ni bil kdaj »upravičeno« izrečen, vendar pa je očitno, da besede ne nastajajo same od sebe in se same od sebe tudi ne uporabljajo. Najpogosteje so omenjene pojme, v povezavi z družbenim delovanjem kristjanov, uporabljali pripadniki tistih centrov družbene moči (lastniki medijskih hiš, uredniki novinarji, politiki, kulturniki), ki se zavezujejo t. i. sekularni, laični, bolj ali manj protikrščanski opciji, ki ima svoje (ne)posredne izvore v prejšnjem totalitarnem sistemu. Z uporabo takšnih in podobnih besednih zvez so želeli jezikovno stigmatizirati in diskreditirati katoličane (vernike, politike, duhovnike, škofe), ki so se v javnosti želeli izpostaviti – pa naj bo to na področju javnih razprav o družini, pred volitvami, vračanja krivično odvzetega premoženja katoliški skupnosti, verska vzgoja v šolah, v razpravah okoli križev v veroučnih učilnicah, v katerih so gostovale državne osnovne  šole, kritični presoji politike itd.).

Na ravni jezika oblikovati negativno samopodobo katoličanov!

S takšnim jezikovnim aparatom se je namenoma oblikovalo javno mnenje, ki je državljanu in zlasti mladini otežilo pozitivno katoliško samopodobo in identifikacijo s katoliško versko skupnostjo. Vzbujanje krivde (zaradi domnevnega kršenja človekovih pravic in tragičnih dogodkov iz preteklosti kot npr. zažiganje knjig in čarovnic ter križarskih vojn) ter generaliziranje krivde, v primeru domnevne medvojne katoliške kolaboracije, spolnih zlorab otrok in nesprejemljivega finančnega poslovanja v primeru Nadškofije Maribor, so številne vernike (če ne celo večine) ponovno postavile v položaj t. i. »notranjega geta«. Eno izmed oblik takšne psihološke »notranje imigracije« je mogoče prepoznati tudi, v sicer izredno pozitivnem srečanju mladine v samostanu Stična, ki je na sebi lasten način namenoma daleč od današnjega družbenega življenja, obdan in ločen od družbene resničnosti s samostanskimi zidovi ter zavezan striktno nedružbenim manifestacijam vere in duhovnosti. V simbolni govorici odličen opis getoizacije, samoizključenosti, zaprtosti in (ne)dialoškosti, v katero je bila katoliška skupnost bolj ali manj fizično in psihološko potisnjena v okviru prejšnjega totalitarnega sistema. Podobna srečanja na trgih v centru slovenskih mest bi bila v tem smislu odlična nadgradnja obstoječega in bi predstavljala vstop v novo družbeno paradigmo, ki bi (mlade) kristjane umestila v družbeno okolje in še pozitivnejše vplivala na njihovo versko samopodobo. Kakor koli že, subverzivna uporaba jezikovnega aparata ima v primeru slovenske katoliške skupnosti še posebej očitne posledice, ki se kažejo v negativni krščanski samopodobi (sram), kolektivizaciji krivde, ponotranjenju negativnih stereotipov, pristajanju in celo (katoliškem) ponavljanju različnih protikrščanskih predsodkov, razgradnji čuta za versko pripadnost in posledično slabitvi jezikovnih in simbolnih sistemov za prenos vere iz ene generacijo na drugo.

Zatiralski jezik kot sestavni del slovenskih medijskih in kulturno-političnih jezikovnih diskurzov?

Prej omenjene jezikovne pojave lahko danes razumemo v okviru t. i. kristjanofobije oz. kristofobije. Oba pojma opisujeta pojave, s katerimi pravniki in sociologi označujejo vsa dejanja stigmatizacije, diskriminacije in nasilja nad kristjani. Mednarodna organizacija »Observatorij nestrpnosti in diskriminacije kristjanov«, s sedežem na Dunaju, poudarja, da sta omenjena izraza sestavljena iz besede »krščanski« oz. »Kristus« ter besede »fobos«, ki pomeni »nerazumen strah« (Observatory on Intolerance and Discrimination against Christians 2010, 7-8). Izraza torej pomenita iracionalna dejanja sovraštva do Kristusa, kristjanov oz. do krščanstva na splošno. Danes se ta in podobna dejanja v Sloveniji in Evropi kažejo v obliki ustvarjanja in širjenja negativnih stereotipov, psihološki izključenosti, simbolnem nasilju, diskriminatornem upoštevanju zakonodaje in pristranskih sodbah sodišč ter v (samo)izključitvi kristjanov iz družbenega in političnega življenja (Observatory on Intolerance and Discrimination against Christians 2014, 28). Pomemben del kristjanofobičnih procesov so različna simbolna dejanja in prej omenjena konstrukcija opresivnega jezika in dejanja kot npr. dvakratni »umetniški« zažig strunjanskega križa (leta 2002 in 2012) ter normalizacija takšnih dejanj s strani slovenskega sodnega sistema, ki tega noče prepoznati kot dejanje verske nestrpnosti; 6.4.2012 je mestna oblast prepovedala študentom teologije, da bi javno prebirali Sveto pismo na Prešernovem trgu v Ljubljani, v okviru oddaje na komercialnem Radiju ena je bil na Veliki četrtek leta 2012 Jezus predstavljen kot pijanec, stranka Zares je istega leta že pred volitvami v svojem spletnem oglasnem sporočilu obtožila Cerkev kršitve volilnega molka (Stranka Zares 2011), znana slovenska pesnica Svetlana Makarovič je 6.1.2012 za spletni portal Siol.net javno izražala prepričanja o tem, da je potrebno sovražiti Cerkev, ki naj bi bila po mnenju slovenskega pravosodja še vedno stvar ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja. Omenjenim pojavom je mogoče dodati še pobudo za omejevanje cerkvenega zvonjenja s strani politika Janija Moderendorferja leta 2013 in prispevek Tanje Lesničar Pučko, novinarke Dnevnika, ki je leta 2014 javno opozarjala na »žalostno nazadnjaški katoliški svet«, kristjane pa označevala za »pohlevne ovčice«. Ob tem ni mogoče spregledati vloge Ranke Ivelja, ki je v slovenski jezik vpeljala psovko – »katoliban«. Vsi ti in številni drugi dogodki, ki temeljijo na namenski subverzivni uporabi jezika in simbolov, so del t. i. slovenskega sekularizma in  jezikovne kristjanofobije, ki jo je potrebno razkrivati in se ji odločno zoperstaviti.