V javnih polemikah o splavu se ustvarja vtis, da se tisti, ki se zavzemajo za pravico mame, da konča življenje svojega nerojenega otroka, ter tisti, ki se zavzemajo za pravico nerojenega otroka do življenja, ne strinjajo o tem, komu je treba dati prednost: otroku ali mami. Vtis je napačen, tisti, ki se borijo za življenje nerojenega otroka, imajo sočutje in se trudijo pomagati tudi materam v stiski pred splavom, da do njega ne bi prišlo, in po splavu. Tistim, ki se zavzemajo za smrt nerojenih otrok, ni ne za nerojene otroke, ne za njihove mame. Kdor nima sočutja do nerojenih otrok, ki so najbolj nemočni med nami, zelo verjetno nima sočutja do nikogar.

Zagovorniki pravic življenja nerojenih otrok so prepričani, da je nerojen otrok človek tako kot vsi tisti, ki so že rojeni, in da za njega velja vse tisto, kar velja za rojene ljudi, medtem ko tisti, ki propagirajo smrt nerojenih otrok trdijo, da nerojeni otrok ni človek, ampak je skupek celic, ki so del materinega telesa, s katerim lahko ženska dela kar hoče, kot si npr. lahko postriže lase ali nohte ali pa si jih pusti rasti.

V javnih polemikah o splavu, je ponavadi izpuščena družbena dimenzija splava, ki je v resnici ključna za to, da si podporniki smrti nerojenih otrok sploh tako srdito in neutrudno prizadevajo zanjo. Zagovornikom smrti nerojenih otrok je v resnici prav malo mar za ženske, ravno toliko kot za nerojene otroke. Če nerojenih ljudi ne spoštujejo, ne spoštujejo tudi rojenih. Mnogi, ki spodbujajo smrt nerojenih otrok, od tega odlično živijo, vendar to ni ključni razlog, da se je od 70-ih let 20. stoletja splav tako razširil po vsem svetu.

Na leto v postopkih končanja življenja nerojenega otroka (splav) umre kar okoli 50.000.000 nerojenih otrok. V Slovneniji okoli 4.000.

Ključen razlog je v tem, da so levičarski ideologi od Marxa naprej vedeli, da za preživetje svoje utopistične družbeno, ekološko in gospodarsko nevzdržne ideologije, poleg represivnega aparata, potrebujejo čimbolj vodljive posameznike, ki slepo sledijo vodji in ideologiji. To so v različnih zgodovinskih obdobjih naredili na različne načine, vedno pa po isti logiki: potisniti ljudi do skrajne stiske in jim nato ponuditi domnevno odrešilno bilko. V zgodnjih obdobjih komunizma in socializma so to počeli preko gospodarskega in socialnega obubožanja celih narodov in držav. Ta model je deloval v vzhodni in srednji Evropi v Aziji, Latinski Ameriki in v Afriki, nikoli pa v zahodni Evropi, Severni Ameriki in Avstraliji oz. v t.i. zahodnem svetu. Zahodni svet te vrste komunizma in socializma nikoli ni sprejel in ga je v kali zavrnil. To pa še ne pomeni, da niso zahodni socialisti in komunisti razmišljali, kako isto logiko (potisniti ljudi do skrajne stiske in jim nato ponuditi domnevno zadnjo odrešilno bilko) uporabiti z drugimi sredstvi.

Temeljna marxistična logika:  potisniti ljudi do skrajne stiske in jim nato ponuditi domnevno odrešilno bilko.

Vedeli so, to jih je naučil že Marx, da je potrebno za vzpostavitev socialistične družbe, razbiti družino mame in očeta. Na nek način je bilo treba narediti razdor med ženskami in moškimi. To se jim načeloma ni zdel prevelik problem, saj so zaradi različnosti ženske in moške narave konflikti med ženskami in moškimi neizbežni. Namesto, da bi spodbujali načine, da se ti konflikti vedno znova zglajujejo, kar je nuja vsakega odnosa med žensko in moškim, so hoteli narediti radikalno ravno nasprotno: med ženske in moške vnesti nepremostljiv razdor. Nekaj žensk je na ta nov val feminizma nasedlo, velika večina pa ne. Odnos med žensko in moškim vsebuje vendarle poleg takih in drugačnih težav, veliko več notranjega pozitivnega naboja, lepega in predvsem, veliki večini žensk in moških, ta odnos predstavlja življenjsko samoizpolnitev v mnogih ozirih, otroci in potomstvo so zelo pomemben, vendar le eden izmed njih.

Val feminizma, ki je gradil na razdoru med ženskami in moškimi torej ni dal željenih rezultatov, čeprav smo tovrstnim poskusom priča vse do danes. Zato so levičarji poiskali nov, še bolj brutalen način potiskanja ljudi do skrajnih stisk: splav. Prepričani so bili, da če bodo ženske uspeli prepričati, da je nekaj normalnega končati življenje svojega lastnega nerojenega otroka, s katerim imajo naravno stkano najmočnejšo vez, ki je sploh možna med dvema človekoma, bodo lahko te ženske (in moške) usmerjali kakor bodo hoteli. Ta načrt ima dva ključna elementa: 1. ženska mora svoje trenutno ugodje in kariero videti kot svoje ključno življenjsko poslanstvo, ki mu mora biti podrejeno vse ostalo in 2. zakonsko in psihično razkrivdenje dejanja končanja življenja nerojenega otroka.

Se pravi, oni natančno vedo, da velika večina žensk in moških, če ne prej, po smrti nerojenega otroka, čuti, da je končanje življenja nerojenega otroka nekaj slabega in čuti ob tem krivdo. Zato morajo z vztrajno šolsko, politično in medijsko manipulacijo prepričevati ljudi, da je to čisto v redu in da ne smejo imeti nobenega občutka krivde, če to storijo, da tega notranjega glasu pravzaprav sploh ne sme biti. S tem razkrivdenjem jim oni, levičarji in liberalci v skrajni notranji stiski (v katero so jih sami porinili), ponujajo rešilno bilko.

Katoliška Cerkev, Pravoslavne cerkve, nekatere protestantske cerkve in družbene skupine, ki se kljub vsem pritiskom nočejo ukloniti industriji smrti nerojenih otrok so ves čas medijsko stigmatizirane in črnjene. Te cerkve in družbene skupine, ponujajo, kljub temu, da nasprotujejo smrti nerojenih otrok, resnično rešitev žalujočim materam in očetom preko procesa sprejemanja, sprave in odpuščanja. Ta proces je gotovo bolj zahteven kot zanikanje teže dejanja, vendar pa je dolgoročno edini, ki žalujočim materam in očetom po splavu, resnično pomaga.

Žal je bil feministični in levičarski eksperiment s splavom mnogo uspešnejši kot poskus ustvarjanja razdora med ženskami in moškimi. V zahodnem svetu je ogromno žensk in moških nasedlo tej ideologiji. S tem je večina izmed njih postala podpornik levičarske ideologije, medijev in levičarskih političnih strank. To se danes pozna celotnemu zahodnemu svetu, ki je že 50 let talec te krvave utopistične ideologije brez realnega stika s človekom in naravo. Razsežnosti te tragedije so strahovite - na svetu vsako leto umre okoli 50.000.000 nerojenih otrok v postopkih končanja življenja nerojenega otroke (splav), v Sloveniji okoli 4.000.

Od tega ali bomo kot civilizacija gojili veselje do življenja ali bomo raje častili kult smrti, je odvisna naša prihodnost. Ne bo lahko. Ko se borimo za pravice nerojenih otrok, velika večina izmed nas nevede in nehote ruši marxistične družbene, medijske in politične elite zahodnega sveta, ki se tega dobro zavedajo. Prav je, da to vemo. Bomo lažje razumeli marsikaj, s čemer se srečujemo na naši poti. Hvala vsem, ki se borite za nerojene otroke in pomagate mamam in očetom v stiski.

Znaki so, hvala Bogu, da se po dolgih desetletjih dogajajo vidni pozitivni premiki. Bodimo del novega vala veselja do življenja v Sloveniji, Evropi in svetu.

Aleš Primc