• Richard G. Evans in njegov oče Donald Leroy Evans

Srečen sem, da sta me vzgajala starša kristjana

"Privlačijo me osebe istega spola, zato sem vesel, da sta me vzgajala mama in oče, ki sta predana kristjana. Da me je oče v celoti sprejel takšnega kot sem, ob zavedanju, da me privlačijo moški, je bilo zame veliko darilo. Čeprav je prišlo do tega dokaj pozno, sem nadvse hvaležen za to", pripoveduje svojo življenjsko zgodbo Richard G. Evans iz Minneapolisa v Minnesoti.

Pred nekaj tedni je umrl moj oče. Star je bil 92 let. Bil sem počaščen, da sem lahko priosten v zadnjih trenutkih njegovega življenja. Gledati očeta, kako vstopa v večnost, je bilo hkrati sveto in grozljivo. Ko v luči teh dogodkov razmišljam o svojem življenju in smrti, hkrati razmišljam o tem, da bo  morda Vrhovno sodišče v ZDA v kratkem odprlo vrata istospolnim porokam v kar petdesetih državah naenkrat in s tem strahotno poseglo v definicijo zakona kot še nikoli do sedaj. Ne želim, da bi spomin na mojega očeta izzvenel skrajno politično, ampak ne morem si kaj, da se ne bi zavedal, kako pomembno vlogo je imel v mojem življenju in kako drugačno bi bilo, če bi imel dve mami ali dva očeta. Od svojega očeta Donalda Leroya Evansa sem se ogromno naučil in šele zdaj, po njegovi smrti, začenjam spoznavati, kako močno je vplival name na vsakem koraku.

Ne-tradicionalni začetek v tradicionalni družini
Moje zgodnje odraščanje ni potekalo popolno, prav tako ni bil popoln moj oče. Odraščal sem v poznih 50-tih, 60-ih in zgodnjih 70-ih letih. To je bilo konec obdobja, ki je povzdigovalo ideale popolne družine: družina z očetom in mamo, avtom in garažo, mamo, ki je bila čedna in urejena ter vzorna gospodinja, pa seveda oče, ki je domov prinesel slanino ter si vzel čas za poslušanje in ukvarjanje z otroki. No, pri nas ni bilo tako. Ni bilo ravno tako.

Prav tako pa ni bil pekel na zemlji. Bil sem najmlajši od osmih otrok, pravzaprav deveti, ker je imela mama tik pred mano splav. Moja starša sta se poročila pri osemnajstih (aprila 1942), v katoliški cerkvi, po tistem, ko se je oče iz protestanta spreobrnil v katolika. Spoznala sta se na kmetiji maminih staršev, kjer je oče delal kot najet delavec in se zaljubila. Oče je imel visoko izobrazbo, mama pa je morala prenehati s šolanjem in delom. Poznala sta samo življenje na kmetiji, delala sta in vzgajala otroke.
Takoj po poroki so se začeli rojevati otroci. Ko sta bila stara šele dvajset let, sta že imela tri otroke, ki sta jih morala preživeti. Pri triintridesetih, ko danes mladi začenjajo šele razmišljati o moderni družini z dvema otrokoma, je bilo nas v družini (z mamo in očetom vred) že deset. Ker smo bili precej ubožni, smo nosili in si menjavali ponošena oblačila z bratranci in sestričnami. Spomnim se, da je nekoč prostovoljec našega krajevnega gasilskega društva precej spravil v zadrego našo ponosno irsko mater, ko nam je za božično darilo prinesel igrače. Čeprav nikoli ni rekel, mislim, da je ta gesta prizadela tudi mojega neutrudnega očeta, ki si je na vse kriplje prizadeval, da bi bili njegovo otroci oblečeni in siti.

Okoli mojega deveta leta nam je začelo iti na bolje. Moja mama je od svojega pokojnega očeta podedovala ravno dovolj denarja, da je brez kreditov in hipoteke kupila hišo. Prvič smo se znašli v hiši, ki je imela tekočo vodo in notranji vodovod. Leto kasneje je moj oče dobil delo kot voznik avtobusa, trije od mojih sorojencev pa so se odselili in začeli živeti na svojem. Naenkrat je bilo več denarja za vse, ki smo ostali doma. Iz dežele smo se preselili v manjše mesto, kjer smo odraščali kot otroci srednjega razreda. V tistem času so se začeli oglašati moji hormoni, ki pa me niso usmerili na dekleta, temveč na fante. Ampak ta zgodba ni moja zgodba, omenil sem jo le zato, ker je del nečesa večjega.

Veliko je že bilo napisanega o otrocih, ki so odraščali z istospolnimi starši. Mediji so najbolj oglaševali tiste zgodbe odraslih, ki so kot otroci živeli z dvema mamama ali dvema očetoma in se zavzemajo za redefinicijo zakonske zveze. Nedavno pa so Katy Faust, Bobby Lopez, Heather Barwick in Dawn Stefanowicz, ter drugi otroci LGBT staršev začeli govoriti v prid ohranitvi zakona moža in žene. Ampak kako pogosto se zgodi, da oseba kot sem jaz, moški, ki me privlačijo moški javno reče: »Srečen sem, da sta me vzgajala starša, ki sta predana kristjana?«

Očetovo potovanje k meni
V času odraščanja nisem vedel, da so osebne okoliščine mojega očeta tako vplivale nanj, da enostavno ni bil opremljen, niti ni mogel razumeti sina, ki se je igral s punčkami in raje v miru bral v svoji sobi kot pa da bi streljal skozi obroče ali gledal šport na televiziji. Zaradi tega si v času mojega odraščanja z očetom nisva bila blizu. Obstaja veliko različnih teorij, zakaj je nekdo homoseksualec. Nekateri stavijo na gene, drugi na vpliv okolja, in drugo. Ne jaz ne znanost ne poznava pravega odgovora. Vem pa, da mi oče, ki sem ga najbolj cenil in potreboval, ni bil sposoben nuditi podpore,  razumevanja in brezpogojne ljubezni – ali vsaj govoriti z menoj - , v teh ključnih letih mojega odraščanja. Ne bom zanikal, da sem bil pogosto jezen na svojega očeta, hkrati pa sem imel občutek, da sem slabši od njega.

K sreči to ni konec zgodbe. Čeprav so me privlačili moški, nisem nikoli sledil svojim čustvom. Poročil sem se z lepo (na zunaj in na znotraj) kristjanko in bil dvanajst let v zakonu. Do leta 1992, ko sem se ločil in se razkril svojim staršem, sem tudi že marsikaj dosegel. To so bili dosežki, na katere je bil tudi moj oče zelo ponosen. Ko sem bil najstnik sem zapustil katoliško cerkev in se pridružil neki drugi verski skupnosti (Assemblies of God). Čeprav nisem bil katolik, mi je oče dal vedeti, da je ponosen na to kar sem postal. V teh letih sva se z očetom zelo zbližala in bil sem prepričan, da bo moje razkritje spolne naravnanosti dobro prenesel. In jo tudi je, s častjo in milostjo.

Moj oče je bil vedno poln nasvetov za svoje otroke, tudi, ko so že enkrat odrasli. Tudi tokrat ni bilo nič drugače. Povedal mi je, da je ves čas sumil, da nisem heteroseksualen in priznal, da je bil zaradi tega precej razočaran. V tem času je spoznal, da je strpnost veliko bolj pomembna kot pa to, da se z nekom ne strinjaš. Svetoval mi je celo, da moram biti previden in uporabljati zaščito, če bom kdaj res spolno aktiven z moškim. Vse to je govoril, čeprav ni odobraval mojega početja. Pri tem pa je bil tako zelo prijazen in nežen z menoj, da se spomnim le še nekaj redkih podobnih primerov, ko sem se tako počutil v svoji mladosti. Bilo je čudno, ampak nadvse ljubeznivo. Dejstvo, da me je oče, ta človek, od katerega sem celo življenje pričakoval in si želel odobritve, sprejel in se odločil, da me bo ljubil in mi svetoval, je bilo zame globoko in dragoceno darilo.
Še nekaj me je z očetom zelo zbližalo, moja vrnitev v katolištvo. Smisel življenja sem iskal na mnogih poteh, leta 2005 pa me je hrepenenje po veri, ki sem ga poznal iz otroštva, vrnilo nazaj h katolištvu. Ko sem bil star 50 let sem bil v celoti spet posvečen rimokatolik. Ne samo, da se je oče udeležil obreda svete birme, ampak sem ga za trenutek uzrl, kako joče. Vsakič, ko se spomnim na ta dogodek, imam tudi sam solzne oči. Očeta sem sicer videl jokati samo še takrat, ko je umrla mama. Šele kasneje mi je povedal, kako zelo vesel je bil moje vrnitve v katoliško cerkev in kako zelo veliko mu pomenijo zakramenti; sveta spoved in sveto obhajilo. Takšnih pogovorov nisva imela nikoli; niti v času odraščanja niti kdaj kasneje. Med nama se je razvila posebna vez, ki se nikoli ne bi, če me ne bi Bog pripeljal nazaj v cerkev natanko takrat, ob tistem času kot me je. Vzajemen ponos, ljubezen in iskren pogovor so končno začeli oblikovati nekaj kar bom vedno cenil. To je bilo tisto, kar sem si želel vso življenje in sem končno dobil.

Konec in nov začetek
V zadnjih letih očetovega življenja sva se veliko pogovarjala; to je bil niz pogovorov, ki je utrdil najin pozno porajajoč se odnos. Namesto hladnosti in občutka prisiljenosti v najinem preteklem odnosu, so najini pogovori zdaj z lahkoto stekli, ko sva se pogovarjala o življenju, Bogu in cerkvi. Nikoli se nisva poslovila ne da bi si povedala, da se imava rada. Sčasoma so se zdravstvene težave očeta okrepile in izvedela sva, da bo živel le še nekaj mesecev. V tem času je poskrbel, da je naredil vse tako kot je čutil, da je prav in živel v miru z Bogom in ljudmi okoli sebe.

Čeprav mi je povedal, da je ponosen, da sem se vrnil v cerkev, o moji homoseksualni naravnanosti nisva govorila. Kajti živel sem v celibatu. In tukaj se začne zgodba o posebnem darilu, ki mi ga je dal. Preden je umrl, mi je rekel, da verjame, da obstaja »poseben namen«, da je bila moja situacija takšna kot je bila. In pomembno se mu je zdelo, da to vem. Ne vem sicer kakšno mnenje je imel o kampanji istospolnih porok. Vem samo to, da tudi če bi ostal dejaven v LGBT svetu, bi me imel kljub temu rad. Toda dejstvo, da je tik pred smrtjo želel, da vem, da obstaja poseben namen moje zgodbe/življenja, in ni hotel zapustiti sveta, dokler mi ni tega jasno povedal, govori o tem kaj je to očetovstvo. Tega, da me je oče brezpogojno sprejel, se še danes močno oklepam. Vse kar je bilo med nama kdaj narobe ali naju je razdvajalo, je izginilo s temi besedami ljubezni in globoke naklonjenosti.

Če bi mama dovolj dolgo živela, da bi izvedela za mojo istospolno usmerjenost, bi zagotovo tudi on brezpogojno ljubila in sprejela takšnega kot sem. V to sem prepričan. Ampak to, da me je resnično, resnično sprejel oče – tega ne-športnega sina, ki mu je bil nekoč v sramoto – in da je bila njegova ljubezen res trdna in brezpogojna, je bila najbolj zdravilna stvar, ki se je lahko zgodila človeku z istospolnim nagnjenjem. In čeprav sem vse te besede potrditve in ljubezni v preteklosti dobival od vseh mojih bratov in sester, to ni moglo biti enako kot da mi je to rekel oče. Enostavno niso enako vplivale name. Morale so priti od očeta, da sem se lahko počutil malo bolj moškega, možatega, v tistem dobrem pomenu besede. Moški starš, oče je tisti, od katerega se sinovi učimo možatosti. Svoje nežne narave, bolj ženstvene, se zavemo in učimo od starša ženskega spola, od mame. In brez tega dopolnjevanja se ne moremo učinkovito naučiti te lekcije.

Kmalu bom star 60 let in še vedno potrebujem te besede potrditve. Vsi jih potrebujemo. Brez vzornikov obeh spolov jih ne bomo dobili. Bog je ustvaril zakon za namenom in njegov ideal je bil, da otrokom zagotovi občutke in besede potrditve, sprejemanje in ljubezen vzornikov obeh spolov, moškega in ženske. Zame je bilo očetovo sprejemanje, ob tem, da se je zavedal moje nagnjenosti k istemu spolu, pomembno darilo. In čeprav je prišlo pozno, sem nadvse hvaležen zanj. To sprejemanje ni prišlo v moje življenje, ko sem bil dejansko homoseksualec ali poročen z žensko. Prišlo je v času, ko sem bil sposoben biti iskren s samim seboj in z moškim, ki me je pomagal »spraviti na svet«.
Morda, samo morda, je ta zgodba del tega namena o katerem je govoril oče …

Avtorski članek Richarda G. Evansa lahko preberete tukaj.

V.V.

Sorodne novice

Komentarji

Komentiranje trenutno ni mogoče.

KUL.si - Zavod za družino in kulturo življenja je neprofitna organizacija, ki je leta 2009 nastala z namenom pospeševanja temeljnih vrednot: človeškega življenja, človekovih pravic, družine, solidarnosti, demokracije, svobode in aktivnega državljanstva. Spletna stran 24kul.si je interna spletna stran zavoda, Civilne iniciative za družino in pravice otrok ter Koalicije za otroke gre!. Namenjena je izključno informiranju svojih članov in simpatizerjev.

E-novice

E-novice so namenjene obveščanju o delovanju Zavoda KUL.si in povezovanju vseh, ki jih zanima problematika družine in življenja.

Back to Top