Novi Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih je bil sprejet 3.4.2014, veljati pa začne 29.4.2014 (razen 49. člena, ki začne veljati 1.9.2014).

Objavljamo magnetograme razprav o predlogu Zakona o starševskem varstvu in družinskih prejemkih na seji Odbora za delo, družino, socialne zadeve in invalide. Iz njih je razvidno, kako so si Tomaž Merše, predsednik društva Družinska pobuda; Aleš Primc, vodja Civilne iniciative za družino in pravice otrok, Iva Dimic, poslanka NSi; Štefan Tiselj in Alenka Jeraj, poslanca SDS ter Jakob Presečnik, poslanec SLS prizadevali, da staršem, ki ostanejo doma zaradi varstva štirih in več otrok ne bi vzeli okoli treh let plačevanja prispevkov s strani države. Žal vsi argumenti niso zalegli, saj je vladajoča koalicija izglasovala, da se čas plačevanja prispevkov iz 10 let skrajša na »do dokonanja osnovne šole najmlajšega otroka«, kar v povprečju pomeni na okoli 7 let starosti najmlajšega otroka.

IVA DIMIC (PS NSi): Hvala za besedo. Vložen amandma k 52. členu, v bistvu v prvem odstavku 52. člena, predlaga, da se besedilo, citiram: »do dokončanega prvega razreda osnovne šole najmlajšega otroka v skladu s predpisi, ki urejajo osnovno šolo«, nadomesti z besedilom: »do dopolnjenega desetega leta starosti najmlajšega otroka«. Ta, do dopolnjenega desetega leta starosti, je veljavni zakon in bi bilo smiselno, da se ta amandma sprejme. Amandma ohranja veljavno ureditev, ki je za upravičenca ugodnejša od rešitve v predlaganem zakonu. Že danes, tekom celotne razprave in pri prvem členu, pri splošni razpravi smo govorili o tem, kako pomembno je ohraniti sedanjo možnost, da se starši umaknejo iz trga dela pri štirih ali več otrocih, za katere skrbijo, da številčnejše družine že sedaj zelo veliko prispevajo, nenazadnje v državno blagajno že s tem, ko ohranjajo in preskrbujejo svoje otroke. Mislim, da je potrebno omeniti nenazadnje tudi demografijo. To je eden izmed najboljših rešitev pri družinski politiki, ki je bil sprejet v preteklosti in iz tega vidika ga je smiselno tudi ohraniti.
Vemo, da je teh družin v Sloveniji po podatkih, ki so objavljeni na spletni strani Ministrstva za delo, 1500 upravičencev in da njihov strošek letno predstavlja 200 tisoč evrov. To za državo, pri vsej tej sanaciji, ki sem jo že omenila, bank, 5 milijardni in kreditov, ne bi smelo biti problem in da se ne rešuje na plečih tako velikih družin, ki  s svojimi otroki, govorim tukaj sedem, osem otrok, nenazadnje tudi štirje ali več, prispevajo močno in zelo veliko v tej krizi z vsemi ostalimi zadevami. Nenazadnje tudi pošiljanje mater na trg dela pomeni, da se bo povečevala nenazadnje tudi brezposelnost, ki je v tej državi velik problem in prosim za podporo k temu amandmaju, ki tem družinam tako, kot je že gospa Barbara Baša povedala, močno olajša samo življenje. Hvala.

MAG. ŠTEFAN TISEL (PS SDS): Hvala. Tudi v poslanski skupini Slovenske demokratske stranke podpiramo ta amandma Nove Slovenije. Po pobudi, mislim, po Družinski pobudi, ki ohranja trenutno stanje, ki daje tudi boljšo rešitev za družine, s številčnejšimi otroki, tako da velja ta boniteta do dokončanega desetega leta najmlajšega otroka, ne pa do končanega prvega razreda. Tisto z razredi je tudi zdaj malo spremenjeno. Včasih so šli v šolo s sedmimi leti, zdaj s šestimi, tako da se že tam eno leto skrajša. Če pa ohranijo obstoječe stanje, ki je že sedaj bilo dobro rešeno v zakonu, da velja do dopolnjenega desetega leta starosti, s tem vsaj malo vplivamo na te večje družine, da imajo to dobro rešitev, kot do sedaj. Hvala.

JAKOB PRESEČNIK (PS SLS): Hvala lepa za besedo. Torej, jaz sem tudi že uvodoma, pri uvodni obrazložitvi oziroma mnenju o tem zakonu že navedel točno ta primer in že takrat podal podporo temu amandmaju, ker menim, da je treba družine z več otroci, torej v tem primeru s štirimi in več, še posebno stimulirati. Konec koncev, takih družin je žal v tem obdobju in še precej nazaj in verjamem, da tudi precej naprej, izredno malo in zaradi tega to ne more biti strošek, ki bi izredno negativno vplival na proračun tega ministrstva oziroma države. Hvala lepa.

TOMAŽ MERŠE: No, jaz bi se tukaj najprej, kar sem že prej večkrat hotel povedati, pa sem vedno pozabil, zahvalil poslanski skupini Nove Slovenije, ki je posvojila te amandmaje (društva Družinska pobuda op. ur.) in jih vložila v zakonodajni postopek. Bila je prva izmed poslanskih skupin, ki se je odzvala na to pobudo. Namreč, poslali smo jih istočasno vsem poslanskim skupinam. Danes smo večkrat tudi slišali nekako primerjavo naše družinske politike s povprečjem Evrope. V spremnem besedilu k obrazložitvi tega predloga zakona, lahko vidimo tudi tabelico, v kateri je primerjava izdatkov v deležu BDP za države evropske zveze, kjer lahko vidimo, da smo sicer že blizu povprečja, ampak še vedno pod povprečjem. Tako, da kljub temu, da imamo nekaj rešitev, ki nam jih drugi lahko zavidajo, nekako ne moremo biti pa kar v celoti zadovoljni. Zdaj pa, če grem na amandma k 52. členu. Če je bilo pri prejšnjih členih, kjer je prihajalo do poenotenja starostnih meja z 8 let na zaključek prvega razreda osnovne šole, nekako v neki meri je prepričljiv argument, da ne gre za bistveno spremembo, da gre za nekaj mesecev. V tem primeru nikakor ta argument ne more biti prepričljiv in ne zdrži. Ampak gre za nekako kar precej radikalno zmanjšanje obsega te pravice za tiste starše, ki zapustijo trg dela za to, da nudijo otrokom vsaj po svojem mnenju boljšo vzgojo, boljšo skrb zanje. Tudi kakšnih argumentov glede poenostavitve dela centra socialno dela do sedaj, jasnih ni bilo. Tako, da bi opozoril, ko je bilo prej vprašanje postavljeno, tudi za obstoječe starostne meje, v obstoječem zakonu, češ da ni bilo nekih jasnih argumentov zakaj so ravno take. Ta je bila daljša takrat, ko se je ta zakon sprejel zato, da se je materam predvsem, ki to največkrat uporabijo, ki imajo po več otrok in so pogosto precej časa z njimi doma, tudi kar precej let in so potem zelo težko zaposljive, po tem, po izteku tega obdobja, da se jim omogoči, da tudi na ta način, ko poskrbijo za nadpovprečno, za visoko nadpovprečno število novih davkoplačevalcev, da lahko pridejo vsaj do nekih najbolj minimalnih pogojev za najbolj minimalno pokojnino. To je bil takrat, ko se je ta obstoječa ureditev sprejemala, eden od argumentov, zakaj je to obdobje nekaj daljše, kot pri drugih ukrepih. S pokojninsko reformo se je to še zaostrilo in se je tem materam že tako ali tako položaj precej poslabšal, tako da je še toliko bolj utemeljeno, da se ta ureditev ne poslabšuje. Iz opisa finančnih učinkov predloga zakona izhaja, da je poslabšanje te pravici, znaša približno 200 tisoč evrov na letni ravni, kar mislim, da lahko štejemo kot dokaj zanemarljiv znesek v proračunu in da ob tem, ko že sprememba pri drugih poenotenih starostnih mejah ni bila sprejeta, mislim pa da je tukaj daleč največ argumentov, da se jo sprejme, ker gre za radikalno zmanjšanje obsega pravice, za dobesedno res zanemarljiv finančni učinek in za zelo pomembno pravico teh staršev, da imajo vsaj minimalne možnosti, da morda pridejo do vsaj najmanjše možne pokojnine. Namreč, mi se srečujemo s situacijo, ko imamo starše, ki vzgajajo veliko število otrok in so na koncu popolnoma brez pokojnine, čeprav vzgojijo nadpovprečno veliko število novih davkoplačevalcev, se to njihovo delo v pokojninskem sistemu nikjer ne šteje kot delo, tudi za skupno dobro. In ta ureditev ravno to ureja in prinaša upoštevanje tega njihovega dela kot priznavanje tega dela, kot delo tudi za širšo skupnost, za celotno družbo in državo. Tako, da vas lepo prosim, da bi vsaj ta amandma pa zares sprejeli, ker mislim, da je njegova teža v smislu bremena države minimalna, njegova teža za te starše pa precej velika. Hvala lepa.

TOMAŽ MERŠE: Hvala lepa.
Jaz pozdravljam najavo ministrstva, da bo pristopilo k ukrepom za lažje ponovno vključevanje teh mater na trg dela, vendar bi predlagal, da bi morda obrnili vrstni red, da ne bi najprej odvzeli obstoječe pravice, pa potem enkrat v prihodnosti delali ukrepe, ki bodo morda učinkoviti, morda pa ne, ampak bi obdržali pravico tako kot je in uvedli ukrepe, ki bi spodbujali in omogočali tem staršem, da se lažje ponovno vključijo na trg dela. Če bodo ti ukrepi učinkoviti, potem bo samodejno se to obdobje skrajšalo, ker če bo to delovalo, potem se bodo ti starši samodejno prej vključevali na trg dela, kar jim bo omogočalo tudi višji standard in podobno. Medtem pa, če jim zdaj to vzamemo, jim vzamemo vse, ukrepov še ni, ne vemo niti, ali bodo in ali ne bodo učinkoviti. Cena te sedanje pravice pa je zelo nizka. Tako, da jaz v resnici zelo lepo prosim, da bi to obdržali in obrnili vrstni red, da bi najprej vpeljali ukrepe, ki bi omogočali lažjo ponovno vključitev na trg dela in šele potem to pravico, če se bo izkazalo, da ni več potrebna, skrajševali, ampak to sploh ne bo potrebno. Pustimo staršem izbiro, da sami nekako ocenijo, kaj je za njihovo družino, kako najlažje prispevajo več za svoje otroke in na ta način več naredijo za nas vse. Pri mnogih členih je bilo danes omenjeno, samo zaradi tega člena se rodnost ne bo bistveno spremenila, ne zvečala ali zmanjšala. Za vsak člen posebej to velja, ampak vsak člen posebej je kamenček v mozaiku. In ta argument poslušamo zelo pogosto v Državnem zboru, kadar se karkoli poslabšuje za starše. Kakor: »saj ta člen pa ni odločilen«. N koncu ne vemo, kateri člen, kateri ukrep je za katero družino odločilen, praviloma pa je teh ukrepov oziroma kamenčkov v mozaiku več. Vsak kamenček, ki ga obrnemo proti, bo deloval proti, vsak kamenček, ki ga obrnemo za, bo deloval v smeri za. Koliko jih je potrebnih pri konkretni družini, da kaj prevaga, tega ne vemo. Ampak več kot jih je usmerjenih v smeri za in manj kot jih je usmerjenih v smeri proti, boljši bodo učinki. Vsekakor pa mislim, da je nespametno najprej vzeti obstoječe stanje, ki podpira te družine, z obljubo, da bomo nekaj naredili, preden to naredimo. Dajmo najprej ukrepe sprejeti, pa potem obstoječo ureditev pokvariti. Hvala lepa.

ALEŠ PRIMC: Hvala lepa za besedo, gospa predsednica.
Gospod državni sekretar, poglejte, jaz mislim, da vaša utemeljitev tega jemanja 200 tisoč evrov ni prepričljiva. In sicer izhaja zgolj strogo in samo iz neke matematike preračunavanja in pa razmišljanja o trgu dela, pozablja pa na mame, ki imajo 4 in več otrok. Ne vem, koliko takih mater poznate... Ampak jaz mislim, da se danes ne samo mame, ki imajo 4 in več otrok, ampak vse mame več ali manj, soočajo z enim pojavom, ki je po mojem mnenju skrb vzbujajoč in če ga ne bomo kmalu na sistemski ravni uredili, se bo moralo kmalu z njim začeti ukvarjati zdravstveno ministrstvo. To je pregorevanje žensk v naši družbi. Ženske so enostavno v naši družbi nenormalno obremenjene z obveznostmi v službi, z vsemi ostalimi obveznostmi, medtem ko v družini jim seveda poskušamo moški pomagati, ampak vseh stvari se tudi v družini ne da pomagati s strani moških. In ženske dejansko pregorevajo in tiste, ki imajo več otrok še bolj pregorevajo kot ostale. In z vidika teh žena in teh mater, se mi zdi vaša razprava popolnoma, bi rekel, skoraj da že malo ponižujoča. Če se je ona odločila, ali pa če je ugotovila, da ob vseh obveznostih ne more skrbeti za družino dostojno drugače, kot da odide s trga dela, potem jaz mislim, da je treba to željo spoštovati. Ker je vprašanje, kaj se sicer v naslednjem trenutku z njo zgodi. In boste imeli situacijo, da boste tem ženam vzeli, tem materam vzeli te prispevke, terale se bodo do konca in boste imeli potem spet, ker očitno samo matematično računate, stroške nekje drugje. Tako, da jaz vas lepo prosim, dajte tukaj vendar iti naproti, dajte razumeti, da tukaj ne gre samo za številke, ne gre samo za trg dela, gre za usode ljudi, gre za usode otrok in gre za sorazmerno zelo majhen znesek. In vas lepo prosim, dajte vsaj to podpreti. Hvala.

ALENKA JERAJ (PS SDS): Hvala za besedo.
Torej, ugotovili smo, da nimamo veliko družin z veliko otroki in dejansko bi bila sprejeta taka odločitev, kot je predvidena v noveli zakona, bi pomenila nek negativen signal tem družinam z več otroki. Jaz tudi moram reči, da sem bila malo presenečena nad razpravo državnega sekretarja, saj, po eni strani bi se lahko strinjali in to tudi razumem in moramo spremeniti miselnost, a veste, ženske se odločijo, tudi to ni lahka odločitev, reči, zdaj bom pa ostala doma, zato ker imam 4 otroke, to niso majhne stvari, ker se zaveda ob tem, vsega tega manjka, ki bo čez toliko let, ko se bo vrnila nazaj, če se bo seveda imela kam vrniti. To je pa naslednji problem, da se zelo lepo sliši nazaj na trg dela iti. Ampak ob 124 tisoč brezposelnih, ob tem, da vemo, da ženske še mnogo težje dobijo zaposlitev, so še v tej kategoriji težje zaposljivih tudi zaradi otrok ali pa materinstva, mislim, da taka argumentacija, ni ravno na mestu. Kot rečeno, nikogar se ne sili, da se za to odloči in tako kot je rekel gospod Primc, mislim, ko se dejansko v nekem trenutku družina odloči za en tak ukrep, tako konkretno spremembo v družini, je to treba spoštovati. Velikokrat se pogovarjamo, ali pa ko govorimo o statistiki, o tem, da imamo slovenski starši premalo otrok, enega, povprečje, in najbrž neke spodbude družinam z več otroki so na mestu. Ljudje se res težko odločijo za več otrok, argumenti, kako jih bom preživel, ampak tisti, ki imajo 4 ali 5 otrok imajo po navadi bistveno nižjo plačo, pa vsi preživijo, odvisno je, kakšen standard želimo imeti in kako se na te stvari pripravimo oziroma kaj je prioriteta, kaj izkoristimo, na kakšen način organiziramo delo doma. Tako, da jaz podpiram predlog amandmaja, ki v bistvu ohranja obstoječe stanje, ker mislim, da smo kljub vsemu nekaj s takimi ukrepi naredili. Poglejte, mi smo imeli lani prvič spet nižje število rojstev. Z vsako tako nestabilnostjo in takimi spremembami ponovno povzročamo malo težje odločitve ali pa drugačne razmisleke v zvezi z načrtovanjem družine. Saj vem, da je veliko argumentov in veliko problemov tudi z drugih področij, ne bomo samo zaradi tega amandmaja in te spremembe nekaj rešiti, ampak ena pa po ena stvar, ki se nalaga seveda pomeni na koncu lahko neko rešitev. In mislim, da manj rojstev v lanskem letu bi nas moralo skrbeti. Ker saj veste, ko se enkrat doseže en trend, da je bilo več rojstev, da je neka taka pozitivna klima… Kljub vsemu, ljudje se med sabo pogovarjajo, nosečnice, prijateljice, boš pa ja imela še enega, pa tako… Mislim, to vse vpliva na stvari, da se ljudje odločajo za otroke in jaz mislim, da se je nek pozitiven trend v zadnjih letih pokazal in s takimi stvarmi ga rušimo in je to škoda, mislim, da bi se lahko temu izognili in podprli amandma oziroma ohranili obstoječo ureditev.

In še argumentacija državnega sekretarja Dejana Levaniča, ki je »prepričala« poslanke in poslanke vladne koalicije:

DEJAN LEVANIČ: Hvala lepa za besedo.
Zdaj, pomemben je ta poudarek, da gre predvsem za podporo in skrb velikim družinam, to je pomembno zaradi tega, ker si tega seveda tudi kot družba želimo. Ampak rešitev, ki jo trenutno predlagamo, zasledujejo v Avstriji že 10 let, Finska, Francija ima to že uvedeno, zakaj, argument je zelo pomemben. Ali ostanemo na trenutni ureditvi, ki jo Slovenija pozna, torej plačevanje minimalnih prispevkov za minimalno pokojnino, tako kot ste sami dejali, ali želimo ostati na tem in seveda na nek način omogočiti minimalen standard, minimalno izplačilo pokojnine materam, ki navsezadnje imajo res zelo, zelo nizke prihodke. Ti prihodki so pod pragom revščine. Ali na drugi strani poskrbeti s programi, da jih bomo čim prej vključili nazaj na trg dela, kar pa je po našem mnenju izjemnega pomena. Čim prej pomeni, da še vedno ostaja v zakonski ureditvi možnost, da ima mati, ki ima recimo 4 otroke, to nadomestilo ali pa prispevke plačane do vključitve oziroma do končanja otroka prvega razreda osnovne šole, najmlajšega otroka, najmlajšega otroka, tu je ta seveda razlika. Ta pogoj ji še vedno pustimo, da lahko v tem obdobju ostane doma, če želi, čeprav pod minimalnimi prispevki, se pravi za minimalno pokojnino. Obrniti moramo miselnost samo in jih skušati pripraviti na to, da bodo kljub temu, da so seveda težko zaposljive, ker so dalj časa odsotne iz sistema, dlje časa so ven iz trga dela, nimajo takšne priložnosti, kot jih ima kdo drug, ki si izkušnje že nabira in seveda tekom svojega zaposlovanja napreduje skozi programe in to se dogaja že v tujini, jih prepričati in jim omogočiti, da vstopijo na trg dela preden se seveda upokojijo. Takšna rešitev mislim, da je dobra, da je boljša kot je sedanja in k temu pač kot družba nekako moramo stremeti. Tudi veliko debate je recimo na to temo kar se tiče nemške koalicijske pogodbe, kjer imamo sedaj vključeni obe strani, tako leve kot desne, tisti, ki najbolj morajo ali pa skrbeti za družinsko politiko in razmišljati, kako bodo najboljše pomagali tistim, ki so izven sistema. In ta problem je ključen v Sloveniji, se pravi, dolgotrajni brezposelni in tisti, ki so izven sistema, imajo v naši družbi največ težav in samo en odsek, ki govori v tej koalicijski pogodbi ravno o tem – da si želijo intenzivno pristopiti k vključevanju teh mater nazaj v trg dela, ker so preveč dolgo izven sistema in imajo velike težave. Tako, da temu smo sledili, tudi mi smo veliko razpravljali na to temo in ne želimo spodbuditi debate, da se velikim družinam karkoli jemlje, ampak mislimo, da jim z obstoječ ureditvijo, če jo pustimo tako, kot je, delamo slabo uslugo, lahko pa s programi spodbujanja, vključevanja nazaj na trg dela čim prej, naredimo ta sistem mnogo boljši. Hvala lepa.