Valentina Pikelj: Ali molitev za nerojene res prizadene?
20.03.2014Pretresla nas je objava v Delu o odločitvi vodstva UKC-ja, da se v kapeli UKC ne sme moliti in darovati maše za nerojene otroke.
V Zavodu Božji otroci pri svojem delu prisluhnemo tudi ženam, ki so naredile splav. Dolga leta v podzavest potisnjena travma, nerazumljive depresije in telesne bolečine, neprestani očitki vesti, porušeni odnosi in sreča v družini, vse to postane pretežko breme, da bi ga človek sam mogel nositi. Ko so preizkušena vsa mogoča zdravila in zdravilci, ostane, kar se zdi mogoče najbolj nesmiselno: molitev, upanje v ljubezen, ki odpusti vse, in vero v posmrtno življenje, kjer imajo nerojeni otroci svoje mame radi, kot imajo one rade njih. Po pogovorih, molitvi, maši, se zmorejo ženske zjokati, počasi začnejo odpirati srce miru, ki ga svet ne more dati.
Univerzitetni klinični center, ustanova, ki skrbi za celostno zdravje pacientov, pa prepove ljudem na svojem teritoriju dostop do vira olajšanja, okrepitve, čeprav ni v nasprotju z dognanji medicine.
Sama sem izgubila nerojenega otroka. Preko molitve, maš, mi je dano, da živim odnos z njim in čakam, da se bova enkrat objela. Da bi takšna tolažba bila dana vsem materam nerojenih otrok!
Valentina Pikelj, Zavod Božji otroci
Komentarji
Komentiranje trenutno ni mogoče.