Pravni vidiki, ki jih avstrijski ustavni sodniki niso upoštevali, ko so otrokom odvzeli temeljno človekovo in naravno pravico do očeta - analiza sodbe.

Avstrijski ustavni sodniki v nedavni sporni odločitvi, ko so lezbičnim skupnostim dali pravico do oploditve z biomedicinsko pomočjo na državne stroške, izhajajo izključno iz želje lezbičnega para po otroku. Sklicujoč se enostransko na Evropsko sodišče za človekove pravice to željo utemeljujejo s pravico do zasebnosti in pravico do družinskega življenja.

Pri tem pa si ustavno sodišče ne postavi jasnega vprašanja, katere pravice stojijo nasproti pravici do zasebnosti in pravici do družinskega življenja. Pravice, ki jih je otrokom namenila že narava in ki jih prav tako varujejo ustava ter mednarodni dokumenti o temeljnih pravicah, zanj tako niso ustavnopravna vrednota, zaradi katere bi bilo potrebno opraviti tehtanje želje lezbičnega para po otroku v kontekstu pravic do zasebnosti in do družinskega življenja. Gre ze izjemno lahkotno odločanje avstrijskega ustavnega sodišča, ki je ob absolutizaciji želje lezbičnega para povsem pozabilo na vsebinsko sorazmernost.

Prav tako je avstrijsko ustavno sodišče v celoti prezrlo s strani zakonodajalca določeni temeljni namen zakona, ki je bil predmet ustavne presoje. Podobno kot v primeru slovenskega Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, je tudi osnovni namen avstrijskega zakona zdravljenje neplodnosti. Ne glede na to je ustavno sodišče zakon mirno sprevrglo v sredstvo za uresničevanje želje lezbijk po otroku. S tem je poseglo globoko v polje političnega, odstopilo o načela delitve oblasti ter prevzelo vlogo zakonodajalca.

Za avstrijske ustavne sodnike tako ni nikakršen problem, da so dodelili pravico do postopkov zdravljenja neplodnosti zdravim ženskam, ki nimajo nobenih dokazanih težav z neplodnostjo. To je nelogično, je v nasprotju z namenom zakona pa tudi v nasprotju s temeljnim določilom medicinske etike, ki določa, da so medicinske storitve namenjene bolnim ljudem za zdravljenje oz. za lajšanje bolečin.

Zanimivo je tudi, da se avstrijskim sodnikom z vidika javnih financ ne zdi sporno, da so odločili, da so do biomedicinske pomoči iz avstrijske zdravstvene blagajne upravičene zdrave ženske. Po isti logiki, bi morale biti ženske, ki živijo v lezbičnem odnosu in mislijo, da niso dovolj lepe in to vpliva na njihovo pravico do zasebnosti in družinskega življenja, imeti pravico do državno financiranih lepotnih operacij. Tudi lepotne operacije namreč praviloma niso pogojene z zdravstvenimi simptomi, ampak z željo po spremembi videza.

Začuda avstrijski ustavni sodniki, ki so odločitev oprli prav na argument nediskriminacije, ne vidijo diskriminatornosti svoje odločitve. Ta namreč uvaja diskriminacijo med lezbičnimi in homoseksualnim moškimi pari. Lezbijkam, ki živijo v skupnosti, mora zdravstveni sistem izpolniti željo po otroku, homoseksualnim moškim parom pa zdravstvenemu sistemu takšne želje ni potrebno izpolniti. Na čem temelji to razlikovanje? Avstrijski ustavni sodniki, zanimivo, to utemeljijo z naravnim razlikovanjem med žensko in moškim. Najprej ne priznajo pomena moškega za spočetje otroka, v naslednjem trenutku pa priznajo pomen ženske za spočetje otroka. Takšno razlikovanje, ki so ga s tem vzpostavili, bodo gotovo v naslednjem koraku izpodbijali homoseksualni moški, ki bodo trdili, da so diskriminirani zaradi svojega spola in bodo na podlagi odločitve, ki je bila sprejeta za ženske kolegice, slej ko prej dosegli tudi priznanje svoje želje po otroku kot njihove pravice. Odločitev ustavnega sodišča namreč predstavlja začetek izgradnje pravne paradigme, ki briše naravno vlogo vsakega od obeh spolov in ki bo v perspektivi omogočila nadomestna materinstva in legalizacijo trgovine z otroki.

Na podlagi navedenega lahko rečemo samo, ubogi sosedje, ki očitno nimajo več ustavnega sodišča, ampak sodišče za izpolnjevanje želja homoseksualnih aktivistov. Ti sodniki so ljudje z imeni in priimki, ki bodo zapisani v avstrijsko zgodovino kot tisti, ki so sprejeli odločitev o enem najhujših eksperimentov z otroki v človeški zgodovini. Vemo, kako tragično so se zaključili eksperimenti z družino in otroki v času nacizma in komunizma. Zanimivo, da smo zelo kritični do tovrstnih zgodovinskih eksperimentov, hkrati pa najvišje sodne inštance današnjega časa 'v imenu Republike', za zaprtimi vrati, brez javnih obravnav, in zgolj z devetimi stranmi vsebinske obrazložitve, uvajajo sodobne tovrstne eksperimente s »potencialno tragičnimi posledicami«, kot je nekoč povedal prof. dr. Jože Trontelj.

Sorodna novica: 24kul.si/kdo-so-ustavni-sodniki-ki-so-avstrijskim-otrokom-zacasno-odvzeli-pravico-do-oceta