Dragi prijatelji, podpisniki odprtega pisma podpore, spoštovana Civilna iniacitiva za družino in pravice otrok!

Da ima vsak dan svojo težo, že dolgo vem. Velikokrat si breme naložimo sami, s svojimi ravnanji, včasih s pogumnimi in premišljenimi, spet drugič z napačnimi odločitvami. Včasih nam breme dneva naloži kar slaba vest. Še težje je takrat, kadar ga nalaga kruta usoda. A prav nič lažje ni, kadar je treba nositi krivico. Vem, da mnogi veste, kako težka je.

Danes mineva že 28. dan, odkar Janeza ni doma. Da je v zaporu nedolžen človek, je zame in za otroke strašanska krivica. Tisti, ki Janeza zares poznamo, v njegovo nedolžnost v aferi Patria nismo nikoli podvomili. Zato smo s toliko večjo grozo in ogorčenostjo spremljali sodne mline, ki so zelo počasi, a vztrajno mleli in pod sabo uničevali vse, kar jim je prišlo na pot. 

Vsak lahko dvomi v sodbo, v kateri bi lahko namesto imena Janez Janša zapisali tudi npr. Borut Pahor, pa bi vse ravno tako »stalo«. Le da bi taka sodba uničevala drugo družino. Vsak lahko dvomi in bo vedno dvomil v sodbo, okrog katere se je sprla vsa javnost, zato ker v njej ni edine stvari, ki jo normalen človek v sodbi upravičeno pričakuje - ni nobenega dokaza. Če bi ljudje uporabljali take standarde v medsebojnih odnosih, kot so jih pisci te sodbe, bi se lahko vsak dan med sabo povsem neutemeljeno obtoževali. Na tak način se ne da živeti, ni pravih iskrenih odnosov, nobena družina in nobena prijateljska vez ne bi preživela. Na osnovi takih pravnih standardov ni poštene sodbe. Čeprav sva z Janezom zelo povezana in navezana drug na drugega, nimam te sposobnosti, da bi brala njegove misli. Še manj ima to pravico sodnica, ki ga ne pozna in ki je povrhu polna predsodkov in osebnega sovraštva.

Ko opazujem Črtomirjevo žalost in hrepenenje po očetu, je dan najtežji. Ničesar ni bolj žalostnega kot so žalostne otrokove oči in nobena krivica ni večja od tiste, ki je storjena otroku. Takrat , da me ne preplavijo občutki nemoči in jeze, vzamem v roke katerega od zvezkov vaših dobrih misli in spodbud. Vaši zapisi namenjeni naši družini so mi v velikansko oporo in zaupanje, da bo ta sramotna sodba kmalu zadržana in odpravljena. Predvsem me bodrite s svojim pogumom, da se jasno, glasno, predvsem pa javno opredelite za resnico.

Laži tudi Bog ne more spremeniti v resnico, še manj jo lahko človek. Nikoli je ne more pravnomočna sodba.  Taka je sama sebi in njenim avtorjem le v sramoto in posmeh.

Pregovor pravi, da človek v nesreči spozna prave prijatelje. Iskrena hvala vsem, dragi prijatelji, za zaupanje in močno podporo, ki jo čutim in vsak dan znova dobivam iz vaše strani. Hvala, ker to breme krivice nosite skupaj z nami.

S hvaležnostjo,
Urška Bačovnik Janša

Šentilj pri Velenju, 17.7.2014

- Podporo lahko gospe Urški še vedno izrazite