Papež Frančišek je včeraj, 21. 10., ponovno v ospredje postavil zakonsko zvezo med ženo in možem ter njuno zvesto ljubezen. Vsa družinska stvarnost je utemeljena na obljubah, je dejal in poudaril: »Družinska identiteta je utemeljena na obljubi.«

Identiteta družine temelji na obljubi.

Lahko bi se reklo, da družina živi iz obljube ljubezni in zvestobe, ki jo moški in ženska dasta drug drugemu. Obsega sprejemanje in vzgojo otrok, kaže pa se tudi v skrbi za ostarele starše, podpori in negovanju najšibkejših družinskih članov, pomoči pri razvijanju osebnih lastnosti in sprejemanju svojih mej. Zakonska obljuba se razširi na delitev veselja in trpljenja z vsemi očeti, materami in otroki, z velikodušno odprtostjo do človeškega sobivanja in skupnega dobrega. »Družina, ki se zapre vase, je kakor protislovje, omrtvičenje obljube, ki jo je ustvarila in ji daje življenje.« Papež je dodal, naj nikoli ne pozabimo, da je »identiteta družine vedno obljuba, ki se širi na vso družino in tudi na vse človeštvo«.

Ljubezen ne jemlje svobode

Nadaljeval je, da se v naših dneh zvestoba obljubi družinskega življenja zdi zelo oslabljena. Po eni strani zato, ker je napačno razumljena pravica do iskanja lastnega zadovoljstva za vsako ceno in v vsakem odnosu povzdignjena v načelo svobode. Po drugi strani pa zato, ker so vezi življenja v odnosu in zavzemanja za skupno dobro izključno v pristojnosti prava. A v resnici si nihče ne želi biti ljubljen samo zaradi svojih dobrin ali zaradi dolžnosti. Ljubezen in tudi prijateljstvo dolgujeta svojo moč in lepoto ravno naslednjemu dejstvu: oblikujeta namreč vez, ki ne odvzame svobode. Ljubezen je svobodna, družinska obljuba je svobodna. »Brez svobode ni prijateljstva, brez svobode ni ljubezni, brez svobode ni zakona.«
Svoboda in zvestoba si torej ne nasprotujeta, ampak se podpirata od blizu, tako v medosebnih odnosih kot v družbenih. Pomislimo samo na škodo, ki jo v družbi globalne komunikacije povzročata večanje neizpolnjenih obljub na različnih področjih in prizanesljivost do nezvestobe dani besedi in sprejetim obveznostim, je izpostavil sveti oče.

»Zvestoba je obljuba o zavezanosti, ki se samo-uresniči, s tem ko raste v svobodni pokorščini dani besedi«. Zvestoba je zaupanje, ki zares ''hoče'' biti podeljeno z drugim; je upanje, ki ''hoče'', da se ga goji skupaj. Papež je spomnil, da je včasih ob sprejetju nekega dogovora bilo dovolj seči si v roko, ker je veljala zvestoba obljubi. To je tudi začetek družine: stisk roke med moškim in žensko, da bosta skupaj vse življenje.

Zvestoba obljubam je mojstrovina človeštva

»Zvestoba obljubam je zares mojstrovina človeštva!« Frančišek je dejal, da se pred njeno drzno lepoto prestrašimo, a če preziramo njeno pogumno vztrajnost, smo izgubljeni. Noben odnos ljubezni – nobeno prijateljstvo, nobena oblika medsebojne naklonjenosti, nobena sreča ob skupnem dobrem – ne doseže višine naše želje in našega upanja, če ne biva v tem čudežu duše. Papež je pojasnil, da gre za čudež, kajti moč in prepričljivost zvestobe nas kljub vsemu vedno navdajata z očaranostjo in čudenjem. »Spoštovanje dane besede in zvestoba obljubi se ne moreta kupiti in se ne moreta prodati. Ne moreta se izsiliti in niti se ne moreta varovati brez žrtvovanja.«

Nobena druga šola nas ne more naučiti resnice ljubezni, če tega ne stori družina. Noben zakon nam ne more naložiti lepote in dediščine tega zaklada človeškega dostojanstva, če nam je osebna vez med ljubeznijo in potomstvom ne zapiše v naše meso.

Zvestobi povrniti družbeno spoštovanje

»Bratje in sestre, treba je vrniti družbeno spoštovanje do zvestobe ljubezni,« je poudaril papež Frančišek. Vsakodnevni čudež milijonov moških in žensk, ki obnavljajo svoj družinski temelj, iz katerega živi vsaka družba, ki ga ni zmožna zagotoviti na noben drug način, je treba rešiti iz skritosti. Ni slučaj, da je to načelo zvestobe obljubi ljubezni in potomstvu »zapisano v Božje stvarstvo kot trajen blagoslov«.

Če lahko sveti Pavel zatrdi, da je v družinski vezi skrivnostno razodeta ključna resnica o Gospodu in Cerkvi, to pomeni, da sama Cerkev tukaj prejema blagoslov, ki ga mora najprej varovati in se iz njega učiti ter šele nato o njem učiti. »Naša zvestoba obljubi je vedno zaupana Božji milosti in usmiljenju. Ljubezen do človeške družine, v dobrem in slabem, je za Cerkev predmet spoštovanja. Naj nam Bog pomaga, da bomo dosegli višino te obljube,« je sklenil katehezo papež. Zbrane na Petrovem trgu je še povabil k molitvi za sinodalne očete: »Gospod naj blagoslovi njihovo delo, ki ga opravljajo z ustvarjalno zvestobo in v zaupanju, da je Gospod prvi zvest svojim obljubam.«

Radio Vatikan