Tomaž Kodrič, župnik v Podnanosu in koordinator gibanja POT, katerega je zasnoval pokojni g. Vinko Kobal, že vrsto let spremlja mlade v njihovi rasti za srečno zakonsko življenjsko pot, ki temelji na spoštljivih odnosih, dostojanstvu, svobodi in ljubezni.

Kaj vas je kot mladega bogoslovca najbolj nagovorilo, da ste se kasneje posvetili vzgoji mladih?

V prvem letniku na Teološki fakulteti, ko smo pri Medicinski antropologiji prišli do vprašanja splava nas je p. Marijan Šef ob tem izzval nekako takole: »Vem, da se strinjamo s tem, da je splav greh. Povejte pa mi, kaj bi naredili kot duhovniki, če bi vam na vratih pozvonilo noseče dekle ali žena in vas postavila pred izbiro: ali me sprejmete pod streho, ali naredim splav.« Vprašanje je v meni prebudilo izziv, ki me ni spustil. Prvi sad tega izziva je bila diplomska naloga, ki je v končni verziji dobila naslov »Vzgoja za življenje kot prva alternativa splavu.«

Z izzivom sem se najprej soočil zelo ozko in poskušal ostati v mejah splava. Ko sem hotel priti do statističnih podatkov, sem hitro naletel na prve ovire, ker so se vrata zapirala ob dejstvu, da sem študent teologije. Drugo veliko odkritje, vsaj zame, je bilo to, da se je ob novici, da se posvečam temi splava, name obrnilo nekaj žensk, ki so se soočale s posledicami splava in dejstvom, da so težko našle koga, ki bi se bil pripravljen z njimi pogovarjati. To me je pripeljalo do spoznanja, da moram razmišljati v dve smeri: iskanje načinov vzgoje (preventive) in načinov spremljanja oseb, ki jih je splav zaznamoval (kurativa). V obeh primerih gre za življenje. Najprej se posvečamo varovanju spočetega življenja, v drugem primeru pa pomoči, da se posamezni, zaznamovan s smrtjo, vrže v objem usmiljenega Očeta, ki mu bo povrnil izgubljeno dostojanstvo in mu pomagal izviti se iz tega morečega objema.

Povedati moram, da sem ob pisanju diplomske naloge najprej doživljal osebno rast in ob tem tudi spreobrnjenje od farizejskega obsojanja k bolj Jezusovem pristopu. Če nebi nič drugega odkril, je bilo zame veliko odkritje, da je najpomembnejši cilj vseh prizadevanj ŽIVLJENJE.

Spolnost je področje, kjer mladi v večji meri iščejo odgovore med vrstniki, na spletu, nanje uplivajo mediji, glasba, ... Ali menite, da izgubljajo svoj kompas?

Ko v pogovorih in iskanjih mladih pridemo do vprašanj spolnosti, čistosti, kontracepcije, splava ... se najprej trudim dati jasno sporočilo, da to niso tabu tebe in da sem se z njimi pripravljen pogovarjati, še prej pa poslušati. Pridobiti si zaupanje mladih, je pomemben začetek in to si po mojem mnenju pridobim tudi s tem, da ni tabu tem in da lahko povedo svoje mnenje in da ob tem niso deležni takojšnjega obsojanja, ker npr. »niso na liniji«.

Ko poskušam predstaviti nauk Cerkve in njenega »vztrajanja« v njem, jim ga vedno predstavljam kot predlog, ki je nastal na temelju Jezusovega gledanja na človekovo dostojanstvo. Bistvo tega predloga jim poskušam predstaviti kot odgovor na vprašanje, kdo je zate bližnji: oseba z lastnim dostojanstvom ali samo predmet s trgovske police, s katerim zadovoljiš nagone.

Podobno jim spregovorim tudi o čistosti oziroma zdržnosti pred poroko. Velikokrat uporabim primer z darilom. Na poročni dan svatje prinašajo darila. Kaj pa lahko vidva podarita? Sama sebe. To je največ, kar si lahko podarita. In kaj boš podaril, če je to že vse oddano? Največkrat ob tem najprej nastane tišina in potem tako ali drugače povedane besede: A to nam želi povedati Cerkev?

Pritisk na mlade je zelo velik, mnogi podležejo skušnjavi in izkusijo prve korake spolnosti, ko še niso sposobni prevzeti odgovornosti zanjo. Sama poznam žensko, ki je zanosila v osnovni šoli in se kasneje odločila za končanje življenja svojega nerojenega otroka. Kaj mladim poveste v primeru neželene nosečnosti?

Ne samo z dekleti, tudi s fanti se pogovarjam o vprašanju morebitne zanositve. Moja izkušnja ob pisanju diplomske naloge je bila sicer boleče spoznanje, a drži, da je splav, žal, v veliki meri posledica zatajitve mnogih, ki bi ne smeli zatajiti: oče otroka, starši enega in drugega in še kdo. Sam jim polagam na srce, da so jim vrata župnišča še bolj odprta tudi v takih primerih, ker gre za življenje: spočetega otroka in tudi njih samih. Strinjam se, da se moramo o tem veliko pogovarjati na »preventivni ravni«, da jih ta izziv ne najde povsem nepripravljenih.

Sicer pa je splav kot dejanje preozek pojem. Danes itak vemo, da se število splavov zmanjšuje na račun abortivne kontracepcije. Zato menim in temu sem sledil tudi v diplomski nalogi, da je bistvena vzgoja za življenje, kar pomeni iskati, oblikovati in utrjevati takšen življenjski slog, ki bo posameznika in skupnost vodil k veselju do življenja in to vsakega.

Potrošniška družba nas želi prepričati, da je dobro, vredno, lepo samo tisto, kar zadovoljuje naše trenutne potrebe, želje, pričakovanja... Manj pa je govora o tem, da je lepota življenja v PODARJANJU. To je temeljni poudarek. Iz tega lahko izhajajo konkretni predlogi: vzgoji veselja do življenja od najmlajših naprej. Velikokrat se je potrebno potruditi in iti preko ustaljenih navad in pokazati, kje konkretno se kaže to veselje: npr. življenje v skupnosti, kjer smo drug drugemu v pomoč, kjer drug za drugega molimo, poudarjanje darovanja pozornosti, konkretne pomoči ..., iskanje veličine življenja tudi takrat, ko je po kulturi smrti, to nevredno... V času pisanja diplome je bil zelo močan poudarek papeža Janeza Pavla II., ki je govoril o kulturi življenja in to je po mojem mnenju, zelo pomembno. 

Kaj mladim poveste o kontracepciji in splavu? Kako se odzivajo?

Z mladimi odkrito govorim o kontracepciji in splavu. Pri tem se najprej sam poskušam čim bolj seznaniti z vprašanjem. Najraje jih izzivom z vprašanjem, da sami soočijo različna mnenja. Temeljna izziva sta običajno dva: Kaj je temeljni razlog kontracepcije? Ali res samo preprečevanje nosečnosti, ali je v ozadju pravzaprav le popredmetenje bližnjega, ker hočem, da mi je na razpolago za zadovoljitev spolnega nagona? Običajno se razvije lep pogovor. Odločitev pa vedno prepustim posamezniku in to jim dam tudi jasno vedeti. Podobno velja tudi ob vprašanju splava, ko izzivam tudi z vprašanjem od doslednosti spoštovanja človekovega življenja. Mladi so odprti za ta pogovor, a velikokrat že obremenjeni s preprekami, ki jih predstavljajo različna pridobljena mnenja iz zunanjega sveta.

Ker so mladi obremenjeni z zunanjim svetom, je delo z njimi kdaj bolj zahtevno?

Mlade imam predvsem rad in jim poskušam vedno znova pokazati, da jih spoštujem, cenim in sprejemam v njihovi enkratnosti. Velikokrat jim povem, da so »face«, ker to res so. Vedno znova me presenečajo s svojo dobroto, odkritostjo, preprostostjo in predvsem pripravljenostjo naredi veliko lepih stvari. Morda jim odrasli celo delamo preveč krivice, ker so za naše pojmovanje drugačni. Pozabljamo, da ne morejo biti tako mladi, kot smo bili mi.  

Ob mladih sem optimist, pa čeprav statistike niso vedno obetajoče. Iščem predvsem načine, kako te potenciale prebuditi in jim dati možnost ustvariti nekaj dobrega. Mladi so za nas odrasle izziv, ker jim moramo prisluhniti in jih resnično tudi slišati. Mladi te sprejmejo, če tudi mi njih sprejmemo in vzamemo za res. To je moja izkušnja z mladimi na župniji, pa tudi z mladimi, ki sem jih srečeval v komuni Skupnosti Srečanje ali z mladimi, ki jih srečujem na Tednih duhovnosti. Vsem poskušam biti sopotnik na poti življenja, še prav posebno tistim, ki mi dovolijo, da postanem del njihovega življenja.

Gibanje POT je odmev na pobude II. vatikanskega koncila. Duhovnik g. Vinko Kobal je pozorno spremljal te pobude in tudi odmeve, ki so se udejanjali preko gibanj v Cerkvi. Tudi sam je začel z zbiranjem mladih v mladinskih skupinah in prav letos obhajamo 55 let, ko so bili za mlade organizirani prvi tedni duhovnosti, danes bolj znani kot stržiški tedni duhovnosti. Ti tedni so bili oblikovani v ciklu štirih vsebinskih sklopov – štirih tednov duhovnosti z naslovi: SREČANJE, ZNAMENJE, DARITEV in ZAVEZA. g. Vinko nam je velikokrat polagal na srce, da ko nekoga enkrat srečaš, postaneš zanj odgovoren. To se je kazalo tudi po tednih duhovnosti, saj se je oblikovala študentska skupina, ki se je srečevala tudi med letom, duhovni vikendi poimenovani »šola skupnosti«, zakonske skupne in še druga srečanja. Vse to je vodilo v rojstvo gibanja POT, ki temelji na posameznikovi odločitvi za Kristusa in skupnost Cerkve. Osebno srečanje s Kristusom se namreč izraža zelo konkretno: z dejavnim in odgovornim življenjem v skupnosti Cerkve oziroma v družbi, v kateri smo. Za primer. Tedni duhovnosti, ki temeljijo na poglabljanju vere, odnosa z Bogom, se vedno prepletajo z odgovornostjo za bližnjega (npr. pomivanje posode, skrb za urejenost hiše). Teden zaključimo s prazničnim bogoslužjem, pri katerem mlade oz. udeležence povabimo k darovanju za določen namen (npr. potrebe konkretnega misijonarja, Anin sklad, Zavod Živim, Skupnost Srečanje ...). Tudi s tem želimo pokazati, da biti kristjan, ni nekaj oddaljenega od tega sveta, ampak poklicanost svoj odnos s Kristusom prevajati v vsakdanje življenje.

Ali poznate kakšen par, ki je uspel zdržati čistost do poroke in ga lahko mladim predstavite kot vzor?

Takih parov poznam več. Poznam tudi pare, ki so po pogovoru spremenili svoj način priprave na zakon. Če so mi dovolili o tem pripovedovati drugim kot pričevanje, potem o tem pripovedujem. Če je mogoče, take pare povabim tudi kot osebne pričevalce.

Ste že pomagali kakšni mladi nosečnici?

Vedno se razveselim tistih, ki mi zaupajo veselo novico in jim obljubim molitveno podporo - če mislite konkretno pomoč pri odločanju za življenje. Ja, tudi v takšnih okoliščinah sem se že znašel in takrat je prišel do izraza predvsem pogovor in molitev. Konkretno poskušam pomagati tudi družinam z majhnimi otroki: varstvo, materialna pomoč ... Tudi na tem mestu pa bi rad poudaril, da je pomembna pozornost do nosečnice in ravno tako do otrokovega očeta. Vsak na svoj način sta izzvana z novim življenjem in vedno bolj sem prepričan, da je lahko prav pozornost do obeh tudi pot do »pozitivne rešitve«.

Meni zelo ljuba vsebina oziroma življenjska vrednota je skupnost. V skupnosti prepoznavam tisti predlog življenja, ki v človeku prebuja vse najbolj pomembne lastnosti, kreposti. Samo v skupnosti je prostor polnega uresničevanja človeka kot osebe. V družini prepoznavam temeljno skupnost vseh skupnosti. Živeti to skupnost pomeni odpreti prostor podarjanja in prejemanja. Eno in drugo je pomembno za našo osebnostno rast. Ta skupnost ima svoje temelje v Božji zamisli, zato je pomemben tudi zakrament svetega zakona, ker ta skupnost ne sloni samo na človeški sposobnosti in moči, ampak vključuje in predpostavlja kot pomembnega zakonskega ali družinskega člana tudi Boga, njegovo bližino in blagoslov (pomoč).

Pogovarjala se je Irena Polak