Gianna Jassen, ženska, ki je kot nerojen otrok preživela splav v pozni nosečnosti, je 8. septembra 2008 nagovorila avstralsko javnost v parlamentu v Melbournu. Vabimo vas, da si preberete (pogledate) prvi del njenega pričevanja. 

Posvojena sem. Moja biološka mati je imela 17 let, moj biološki oče prav tako. Noseča je bila sedem mesecev in pol, ko se je odločila oditi na kliniko Planned Parenthood (''načrtovano starševstvo''), ki opravi največ splavov na svetu. Svetovali so ji splav v pozni nosečnosti s solno raztopino, ki jo uporabljajo za izvršitev splava v poznih mesecih nosečnosti. Pri tem se solna raztopina vbrizgava v materino telo; otrok golta to raztopino, ki ga razžira od znotraj in od zunaj, mati pa potem rodi mrtvega otroka v roku enega dne. Toda na ogromno in šokantno presenečenje vseh se nisem rodila mrtva ampak živa in sicer 6. aprila 1977 v kliniki za opravljanje splavov v okrožju Los Angelesa.

V ''popolnem načrtovanju'' mojega rojstva je fantastično prav dejstvo, da izvršitelj splava še ni prišel v službo, tako da ni imel možnosti, da bi nadaljeval s svojim načrtom za moje življenje, ki je bil – moja smrt.

Zavedam se, da sem v zelo lepi zgradbi Vlade in ljubim vašo domovino kot svojo lastno. Toda vem, da v času, v katerem živimo, nikakor ni politično modro izgovarjati imena Jezusa Kristusa na krajih kakršen je ta in ga povabiti na takšna srečanja, ker Njegovo ime lahko povzroči, da se lahko ljudje počutijo grozno nelagodno.

Toda jaz nisem preživela zato, da bi pripomogla k temu, da bi se vsi ljudje počutili prijetno. Preživela sem, da bi malo razpihala stvari. In v tem uživam.

Kot sem že povedala, sem se rodila živa po 18. urah. Morala bi biti slepa, morala bi biti izžgana, morala bi biti mrtva. Toda nisem! Veste, kaj je fantastično? Dejstvo, da je izvršitelj splava moral podpisati moj rojstni list! Zato vem kdo je.

In za vse skeptike, ki me poslušajo; v mojem kartonu piše: »Rojena v času abortusa s solno raztopino.« Ha! Niso zmagali.

Pozanimala sem se, kdo je človek, ki je opravljal moj splav. Njegove klinike so del največje verige klinik v ZDA in letno zaslužijo 70 milijonov dolarjev. Prebrala sem neki njegov citat izpred nekaj let: »Abortiral sem več kot milijon otrok in to smatram za svojo strast.«

To vam govorim zato, ker se, dame in gospodje, nahajamo v zanimivi bitki v tem svetu, pa če to dojamemo ali ne. To je bitka med življenjem in smrtjo.

Na kateri strani ste?

Medicinska sestra je poklicala nujno medicinsko pomoč, prepeljali so me v bolnišnico, kar je resnično čudež. Kajti v tem času, pa vse do leta 2002 je bila v moji domovini navada, da so tistemu, ki je preživel splav, končali življenje, pa naj si je bilo to z davljenjem, dušenjem ali s tem, da so ga pustili umreti ali pa so otroka odvrgli.

Toda 5. avgusta 2002 je moj izreden predsednik Bush uzakonil akt o zaščiti živorojenih otrok, da prepreči, da bi se to še naprej dogajalo.

Vidite, mi smo resni. Upam, da me bodo zasovražili do moje smrti, da bom tako lahko občutila Boga in tako razumela, kaj pomeni biti osovražen. Kajti On je bil osovražen! Jezus je bil osovražen. In ne veselim se tega, da bom osovražena, saj vem, da sem že osovražena, ker razglašam življenje! In pravim vam: »Niste me ujeli! Tihi holokavst me ni premagal!«

In moje poslanstvo, dame in gospodje, je izmed mnogih stvari vnesti humanost v razpravo, ki smo jo enostavno zavili, postavili na polico in dejali: »To je problem!« Odstranili smo svoja občutja, postajamo trdosrčni.

Mar resnično želite to? Koliko ste pripravljeni narediti in koliko tvegati, da bi govorili resnico v ljubezni in usmiljenju, da bi vstali in bi bili pripravljeni na to, da boste osovraženi?

Ali se končno vse vrti okrog vas? Ali mene?

Po vsem tem sem bila nameščena v dom za nezaželene nujne primere, kjer so se odločili, da me ne marajo. Ob tem rada rečem: »Ne vem, kako me niste mogli vzljubiti že vse od začetka?! Kaj je narobe s temi ljudmi?«

Pa me niso!

Vidite, jaz sem osovražena že od spočetja. Od mnogih. In ljubljena od še več drugih, posebno od Boga. Jaz sem Njegova deklica. In Božji deklici se ne smete zameriti. Na mojem čelu piše: »Bolje zate, da si dober do mene, ker moj Oče vlada svetu!«

Torej po tem, ko sem bila v slabem domu, so me namestili v drugi dom, v prekrasni dom, v Pennyjin dom. Penny mi je povedala, da sem imela 17 mesecev, 14 kilogramov in diagnozo cerebralne paralize (smatram jo za dar), ki je bila neposredno povzročena zaradi pomanjkanja kisika v možganih, ko sem se borila za življenje.

Prisiljena sem, da vam rečem naslednje: »Če je splav vsaj približno pravica ženske, vas sprašujem, kakšne so bile moje pravice? Tistega dne ni bilo niti ene radikalne feministke, ki bi vstala in kričala, kako se tistega dne teptajo moje pravice!«

Pravzaprav je moje življenje ugašalo v imenu pravic žensk.

In, dame in gospodje, jaz bi ne imela cerebralne paralize, če ne bi preživela vsega tega. Zato, kadar slišim grozljiv, odvraten argument, kako potrebujemo splave, ker bi bil otrok lahko invalid ... Ah! Občutim grozo, ki mi napolnjuje srce!

Dame in gospodje, obstajajo stvari, ki se jih morate naučiti samo od naslabotnejših med nami. In kadar jih ubijete, ste vi tisti, ki izgubljate! Gospod skrbi zanje, toda vi ste tisti, ki boste večno trpeli! In kakšna aroganca, kakšna absolutna aroganca – to je bil argument v tem mestu, kjer živimo – da morajo močnejši dominirati nad šibkejšimi, da morajo odločiti, kdo živi in kdo umre! Kakšna aroganca. Mar ne razumete, da ne morete povzročiti niti tega, da vaše srce bije? Mar ne razumete, da v resnici moči, za katero mislite, da jo imate, ni, da v resnici pravzaprav ne posedujete ničesar! Božje usmiljenje je tisto, ki vas ohranja, tudi takrat, ko Boga sovražite!

Vabljeni, da si preberete tudi nadaljevanje, drugi del pričevanja.