80.518-krat za otroke
15. 3. 2015 | Bogomir Štefanič ml. | Kristjani v javnosti
Koalicija Za otoke gre! je z zbranimi 80.518 podpisi pod pobudo za razpis referenduma uspešno opravila prvi korak k ljudskemu odločanju o sporni spremembi zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih. Pravi trenutek za pogovor s sopredsedujočo koaliciji METKO ZEVNIK, predsednico združenja Glas starih staršev – Združenja starih staršev Slovenije.

Dovolite mi najprej osebno vprašanje: Zakaj ste se tako odločno angažirali v civilnodružbeni pobudi Za otroke gre? Takšna odločitev namreč še zdaleč ni brez precejšnjih tveganj. Najmanj, kar se vam lahko zgodi, je, da na vas nalepijo takšno ali drugačno nalepko.

Angažirala sem se preprosto zato, ker sem prepričana, da je to prav. Če mislim, da je nekaj potrebno narediti, ne smem se ozirati na vsako pripombo, tudi če je žaljiva. Že od malega sem v sebi čutila družbeno odgovornost. Že v osnovni in srednji šoli sem vedno kaj organizirala in z veseljem postorila, tudi v študentskih letih sem predstavljala svoj letnik in se po potrebi izpostavila za kolege. Vedno me je vodilo prepričanje, da moram za družbo nekaj narediti. Zakaj pa ravno zdaj, v tem konkretnem primeru, me sprašujete. Tudi iz osebnega izhodišča: imam namreč tri otroke in sedem vnukov in zelo boleče je, da stari starši nimamo možnosti za posvojitev svojih vnukov, če bi osiroteli. Pred dobrim letom dni sem z nekaj somišljeniki tudi zato ustanovila Glas starih staršev – Združenje starih staršev Slovenije, ki ima že kar veliko članov. Ugotavljamo, da smo praktično izrinjeni iz slovenske zakonodaje.

Slovenska družba ima sicer polna usta besed o medgeneracijskem sodelovanju, dialogu, pri tako pomembnem vprašanju, kot je družinska zakonodaja in v njej možnost posvajanja vnukov, pa tega dialoga ni bilo.

Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZDDR) določa, da stari starši ne moremo posvajati vnukov. V času sprejemanja družinskega zakonika je to vprašanje sicer prišlo na dnevni red – izpostavila ga je Civilna iniciativa za družino in pravice otrok. Na njen predlog je bil tudi vložen amandma, ki je bil sprejet, a je zakonik upravičeno padel na referendumu zaradi nesprejemljive redefinicije družine. Ko so prejšnji teden spremenili veljavni družinski zakon, pa so preprosto povozili ljudi – zaradi skrajšanega postopka so nas izključili iz demokratične razprave. Predlagateljem, Združeni levici, stari starši očitno ne pomenimo nič, čeprav smo velika in pomembna družbena skupina, ki z vsestransko podporo svojim otrokom, povezano zlasti z vnuki, zelo veliko pomaga k stabilnosti družbe. Cilj predlagateljev je bil le en sam samcat – spremeniti člen o zakonski zvezi, ki zdaj ni več zveza moža in žene, temveč dveh oseb, s čimer se je radikalno razširila pravica ene marginalne skupnosti, ki v sistemu družinskih razmerij nima praktične vloge. Stari starši pa ostajamo tam, kjer smo bili – prezrti in na popolnem obrobju. Seveda pa so stvari zdaj še slabše kot prej: naše vnuke lahko posvojijo tudi istospolne skupnosti. Take diskriminacije ne moremo prenesti. S posvojitvijo se morajo namreč po zakonu za vselej pretrgati vse družinske vezi. Stare starše in vnuke pa veže dolga, nevidna popkovina ljubezni in družinskih ter medgeneracijskih vezi.

Nacionalni radio je prva jutranja poročila po sprejemu sporne spremembe družinske zakonodaje začel nekako takole: Slovenija je naredila velik korak v smeri pravičnejše družbe; za večino se itak nič ne spreminja, le nabor pravic se je razširil na manjšino; kljub temu pa konservativci napovedujejo referendum. Ali ste se prepoznali v tem »pozdravu« nacionalnega radia, ki ga tudi sami plačujete?

Prav gotovo ne. Floskule, kako se le daje pravice vsem, nikomur pa se ničesar ne jemlje, so zgodba z dolgo brado. A to preprosto ni res. Istospolne skupnosti imajo pravice urejene v zakonu o registraciji istospolnih skupnosti. Problem, ki so ga izpostavili in dali pred leti na ustavno sodišče, je bil glede dedovanja. Registriran istospolni par mora po odločitvi ustavnega sodišča imeti enako možnost dedovanja kot mož in žena. To je edina pravica, ki jo je kdaj koli ustavno sodišče razglasilo za neuresničeno in je naložilo zakonodajalcu, da se to v nekem zakonu uredi. To bi bilo mogoče storiti v zakonu o registraciji istospolne skupnosti, v zakonu o dedovanju ali še kje drugje, vendar se to ni želelo, kajti namen je bil popolnoma drugačen.

Še beseda o »konservativcih«. Vedno, kadar se zagovarja nekaj, kar je ustaljeno, dolgotrajno, ne nazadnje tudi naravno, in to ni po meri tistih, ki želijo radikalne spremembe, slišimo etiketiranje s konservativci, zahojenci … Pred tremi leti, v času referendumske kampanje o družinskem zakoniku, smo lahko tik pred referendumom gledali plakate, na katerih smo bili označeni za »zagamane«. Nič novega torej. Žaljive so skupine, ki uporabljajo take oznake, ne pa mi, ki nas žalitev dolžijo, vendar nikogar ne žalimo. Mi zagovarjamo, mi ne nasprotujemo.

Koalicija Za otroke gre! torej ni proti nekomu, temveč je za nekoga.

Tako je. Mi nismo proti pravicam istospolnih parov, ki jim pritičejo v njihovih medsebojnih razmerjih in so v veliki meri že urejene. Lahko da kakšna še manjka – omenjajo recimo težave pri socialnem zavarovanju –, ampak to se da urediti v ustreznih zakonih, čemur nikoli nismo nasprotovali in ne nasprotujemo. Smo zagovorniki pravic otrok, saj so se stvari zanje s spremenjeno zakonodajo radikalno spremenile.

Ustava govori o mnogih človekovih pravicah, pri presoji pa bi se te morale med seboj primerjati glede na situacijo. V noveli ZZZDR pa situacija ni primerljiva. Zakon med možem in ženo ni in ne more biti primerljiv istospolni zvezi. Pomen zakonske zveze je v zasnovanju družine, pravi ZZZDR – tudi po spremembi, po kateri je zakonska zveza zveza dveh oseb. Iz same narave istospolnih zvez je jasno, da svoje družine ne morejo zasnovati. V ustavi piše, da zakonci svobodno odločajo o rojstvu svojih otrok, česar istospolne zveze ne morejo uresničiti. Ključno je torej, da je tu vključena še tretja oseba – otrok. Otrok ima svoje človekove pravice, ki morajo biti zavarovane vedno, tudi pri možnosti posvojitve.

Spremenjeni zakon otroku načrtno odvzema bodisi očeta ali mamo. V zavrnjenem družinskem zakonu je bilo celo zapisano: če je otrok spočet z biomedicinsko pomočjo, se ne ugotavlja materinstva ali očetovstva, kar bo postala norma tudi pri realizaciji zdajšnjega zakona. Se pravi, da otroka že vnaprej obsodimo, da ne bo imel očeta ali matere, naša ustava pa govori o tem, da je država dolžna varovati materinstvo, očetovstvo, otroke, mladino in ustvariti vse pogoje za njihovo optimalno rast. Zgodil se je torej velik trk pravic otrok in domnevnih pravic istospolnih parov …

… trk, v katerem ste se odločno postavili na stran otrok. Koga nagovarjate k sodelovanju, da vam priskoči na pomoč v prizadevanju, da bi spremenjeni zakon ne bil uveljavljen?

Nagovarjamo vse slovenske državljane, predvsem pa nagovarjamo vse starše in stare starše. Zato smo tudi oblikovali koalicijo Civilne družbe za družino in pravice otrok ter Glasu starih staršev Slovenije. Nagovarjamo tudi mlade, ki se pripravljajo na starševstvo, da bodo v sedanji razpravi spoznali pomen starševstva in odgovornosti do otrok.

Dostikrat nam zagovorniki zakona in istospolni aktivisti pravijo, da je ljubezen pač ljubezen – ne glede na to, kdo jo izkazuje. Vendar je velika razlika, ali otrok raste in pridobi svojo identiteto – tudi spolno – v heterospolni ali istospolni skupnosti. Verjamem, da bi mnogi istospolni pari z ljubeznijo vzgajali otroke, vendarle se je v državah, kjer je že dalj časa v veljavi ureditev, kot jo skuša tudi pri nas vsiliti parlamentarna večina, in so otroci iz istospolnih skupnosti že odrasli, pokazalo, da imajo bistveno več čustvenih težav, imajo slabši šolski uspeh, več težav z drogami, so v večji meri socialno podpirani … Gre za statistično primerjavo, kar ne pomeni, da teh težav nimajo tudi drugi otroci iz drugačnih družinskih struktur, a ne v tolikšni meri. Kot pravi psihoanalitik Roman Vodeb, otrok v istospolni skupnosti ne more razviti moralne razsodnosti, teže prepoznava, kaj je prav in kaj ni prav, kar ima pogosto usodne posledice v njihovem življenju. Vse več je strokovnih raziskav o čustvenih težavah otrok, ki rastejo v istospolnih skupnostih. Ali smo, če na to opozarjamo, »konservativci«, ki jih je treba utišati? Ne nazadnje pa: Ali konservativnost ne pomeni, da spoštujemo izročilo, spoznanja predhodnikov, da imamo identiteto? Sama kot kemičarka vseskozi spremljam to znanost. Moji nazori pa so takšni, da spoštujem vse, kar so ugotovili in spoznali ljudje pred menoj, in iz tega se lahko res veliko naučimo. Včasih v svojem napuhu mislimo, da smo ljudje našega časa v vsem najpametnejši, da lahko vse definiramo in izumljamo na novo. Marsikaj res lahko, a bolj v tehničnem kot družbenem pomenu, kjer se izgubljamo v vse večjih labirintih, hkrati pa govorimo o pomenu sonaravnosti kot temelju trajnostnega razvoja.

Na katerega sicer kolektivno prisegamo, a očitno ne vedno in ne povsod.

Ja, trajnost pomeni križanje treh področij: okoljskega, gospodarskega in družbenega. Okolje smo v enem delu že tako zelo načeli, da se nam to močno vrača z negativnimi posledicami, recimo z izgubo biotske pestrosti, s podnebnimi spremembami, problemom kakovostne prehrane … Da smo zašli v svetovnem ekonomskem sistemu, je tudi jasno: s tako velikimi razlikami v bogastvu in uživanju dobrin ne bo več mogoče dolgo shajati. V teh primežih pa je tudi družba. Na družinskem področju želimo sonaravnost dejansko izbrisati in s tem izničiti možnost za trajnostno družbo. Eden ključnih stebrov trajnostne družbe pa je prav stabilna družina, ki vzgaja otroke v odgovornosti do sebe in do skupnosti. Tako pa se nam v gospodarskem in družbenem sistemu dogaja podobna stvar: naredili smo enačaj: dobro je tisto, kar je koristno – koristno zame, morala pa je preprosto poniknila v iskanju osebne koristi.

V koaliciji Za otroke gre! pa ste prepričani, da je ta čas za otroke koristno, da sprejeta zakonodaja ne bo tudi uveljavljena.

Res je, za otroke je to ne le koristno, temveč nujno. Med drugim tudi zaradi tega, kar spremenjena zakonodaja prinaša na vzgojno-izobraževalno področje. 15. člen ZZZDR tudi po noveliranju govori o tem, da mora država s svojim sistemom vzgoje in izobraževanja, zdravstva in socialnega varstva omogočati ljudem, da se vsestransko pripravijo na skladno družinsko življenje. S spremenjenim pojmovanjem in definicijo, da je zakonska zveza lahko tudi istospolna zveza, bo sledila zahteva, da je potrebno v šolo pripeljati mavrično ideologijo – tj. ideologijo lezbijk, gejev, bi- in transseksualcev (LGBT). Da ni iz trte izvito, da se bo to res zgodilo, vemo iz tujih izkušenj, napovedano pa je bilo že v času zavrnjenega družinskega zakonika. Vstop te ideologije v šolski prostor je praviloma zelo agresiven. Otroke po malem že v vrtcu pripravljajo nanjo, stvari pa se stopnjujejo v osnovni in srednji šoli, ko jih prepričujejo, da njihov vidni spol ni resnični spol, da si ga lahko izberejo, to izbiro pa je treba vaditi – recimo z govorjenjem »Jaz sem gej, jaz sem lezbijka«, si predstavljati spolne odnose s sošolci istega spola … Hkrati se jih uči, da oče in mama nista pomembna in da sta dve mami ali dva očeta prav tako v redu, če ne še boljša izbira. Na to jih navaja že pripravljen učbenikLjubezen je ljubezen, za katerega je Amnesty International dobila precej javnega denarja in so ga doslej – sicer protizakonito – že propagirali na nekaterih šolah. Po novem pa bo to čisto v skladu z zakonodajo. Otroci, zlasti v najstniških letih, so za različne poskuse zelo navdušeni, radi spoznavajo nove stvari – in to bi bila zanje novost, vendar pogubna, česar pa starši in stari starši ne moremo sprejeti.

Zato ste sprožili referendumski postopek. Kako se odvija?

Prvi korak je pobuda za razpis referenduma, ki jo mora podpisati najmanj 2500 ljudi, nato državni zbor določi rok za zbiranje 40.000 podpisov za razpis referenduma, ki jih je treba overiti na upravnih enotah. Po zbranih podpisih bo državni zbor v skladu z novo referendumsko ureditvijo odločal, ali bo razpisal referendum ali ne. Glede na sedanjo sestavo državnega zbora se bo večina zelo verjetno odločila za táko blokado, češ da so kršene človekove pravice, kar pomeni, da bo o referendumu nato odločalo ustavno sodišče. Prepričani smo, da bo referendum dovoljen, saj ne posega v človekove pravice istospolnih oseb, temveč varuje pravice otrok in staršev. Za referendumski uspeh bo nato potrebna množična udeležba, saj bo za zavrnitev zakona potrebnih okoli 340.000 glasov.

Ta trenutek lahko že potegnemo črto pod prvi korak referendumske poti. Koliko podpisov ste v torek, 10. marca, odnesli v državni zbor?

Odmev je bil izjemen – zbrali smo več kot 80.000 podpisov. Angažiral se je res zelo širok krog ljudi. Na naši spletni strani 24kul.si so si natisnili obrazce, obiskovali prijatelje, sorodnike, sosede in zbirali podpise. Tak odziv je bil po svoje znamenje nekakšne jeze. Velikokrat sem slišala ljudi govoriti: Kaj si vendar ta politika misli, da so znova sprejeli nekaj, kar smo tri leta nazaj že zavrnili na referendumu? Ali res mislijo, da se lahko tako delajo norca iz ljudi? To je bilo prvo. Drugo pa: nikakor ne morejo sprejeti, da se ukinja upravičena prednostna vloga zakonske zveze moškega in ženske. Tu je še sporna možnost posvojitev v istospolne zveze, šolska zgodba, o kateri sva prej govorila … Razlogov je torej veliko, zato je tudi podpisov zelo veliko. Naj za ponazoritev povem, da sem sama samo v bližnji okolici zbrala okoli 500 podpisov.

Že pri tem prvem zbiranju podpisov vam je na pomoč priskočila institucionalna Cerkev, kar je sicer logično, ker je v koaliciji Za otroke gre! veliko dejavnih katoličanov, a je to dejstvo nekatere hudo zmotilo, češ da se Cerkev nedopustno vmešava v politiko.

Kadar koli pri nas predstavniki Cerkve kaj rečejo in nagovorijo ljudi k aktivni državljanski drži, je takoj ogenj v strehi. Kot da je Cerkev neki tujek v tej državi. Pa ni! O verskih skupnostih govori 7. člen ustave, ki pravi, da je njihovo delovanje svobodno. Cerkev ni le lepa stavba in duhovnik, ki mašuje v njej, ampak smo verni ljudje, ki smo hkrati tudi državljani te države. Krščanstvo že vseskozi družino ter zakon med možem in ženo postavlja kot izjemno, nenadomestljivo vrednoto. Zato je prav, da voditelji Cerkve vernim to še enkrat povedo, jih spodbudijo, da za to vrednoto tudi v družbi kaj naredijo, verniki sami pa se po svoji svobodni vesti odločijo, ali se bodo angažirali ali ne. Tu ne vidim nič spornega, nikakršne kolizije. Ravno narobe: Cerkev kot ustanova je celo dolžna, da svoje vernike opozori na pomen družine, da jasno pove, da ni nihče proti ureditvi socialnih pravic istospolnih parov, da pa gre pri zakonski zvezi za nekaj popolnoma drugega.

Prvi cilj koalicije Za otroke gre! je zavrnitev sporne novele na referendumu, vsekakor pa to ni končni cilj. V resoluciji koalicije se zavzemate za ustavno zaščito zakonske zveze kot zveze enega moža in ene žene. Ambiciozen projekt glede na trenutna razmerja sil v parlamentu. Kaj vam daje upanje, da bi ta cilj kdaj le dosegli?

To, da se v demokraciji stvari spreminjajo: da večine včasih postanejo manjšine, manjšine večine. Pri tem dolgoročnem cilju nas spodbujajo tudi tuje izkušnje, kjer so že dosegli takšno ustavno ureditev.

Nauk zgodbe o radikalni redefiniciji družine je torej najbrž tudi v tem, da pač ni vseeno, koga ljudje volijo oziroma ali sploh volijo …

Ko se ob zbiranju podpisov pogovarjamo z ljudmi, nam mnogi povedo, da so bili volivci strank, ki so podprle spremembo družinskega zakona, in takoj dodajo, da jim za kaj takega niso dali svojega glasu. Jasno je mogoče zaznati razočaranje, da so se uveljavile rešitve, ki jih v kakšnih predvolilnih soočenjih in kampanjah ni bilo mogoče slišati. To velja zlasti za ta čas največjo parlamentarno stranko.

Intervju v Družini si lahko preberete tudi tukaj