V Veliki Britaniji odmeva zgodba 13-letnice, ki je zanosila s svojim 14-letnim fantom in ji je sodnik najvišjega sodišča odredil splav. Razlog je po njegovem mnenju v tem, da ima dekle nizek inteligenčni kvocient in bi tudi v primeru donositve sama gotovo težko skrbela za tega otroka.

Dekle se je sicer izreklo za nadaljevanje nosečnosti in proti splavu. Mnenja vključenih v obravnavo so bila deljena: psihiater je menil, da je umetna prekinitev nosečnosti v 14. tednu najmanj boleča rešitev za vse. Dodal je še, da najstnica sicer razume »prekinitev nosečnosti in njene posledice«, vendar pa »nima polnega razumevanja o tem, kaj vključuje nosečnost«. Medtem je bilo mnenje sodnega strokovnjaka, da bo neupoštevanje dekletove volje zanjo še en boleč izziv v življenju več. Najvišji sodnik je dekletu kljub njenemu nasprotovanju in podpori s strani sodnega strokovnjaka odredil splav. Pred kratkim je na istem sodišču drug sodnik nekemu 13-letnemu dekletu dosodil, da je dovolj duševno razvita, da se lahko sama odloči o nadaljnjem poteku nosečnosti. 

Ob omenjenem dogajanju lahko začutimo pravi srh ob tako banalnem odločanju med življenjem in smrtjo. Vendar so sklepi na sodiščih zgolj vrh ledene gore zavračanja krhkega in ranljivega. V teh dneh beremo o Učnem načrtu Intimnost in spolnost, ki spodbuja razvoj komunikacijskih veščin, izražanja čustev, asertivnosti, spoštovanja in strpnosti. Poudari pomen konkretnosti pri delu z učenci, vključenimi v posebne programe izobraževanja, hkrati pa predvideva jasen in korekten odnos učiteljev do obravnavanih vsebin.

V omenjenem učnem načrtu opažamo, da je ob svoji odprtosti pomanjkljiv v postavljanju meja. Namreč spolnost je po naravi umeščena v tesen, ljubeč, varen, spoštljiv odnos med moškim in žensko. Je vrhunec njunega odnosa. Zato je pomembno, da »zadovoljevanja spolnih potreb«, kot beremo v načrtu, ne postavljamo izven konteksta partnerskega odnosa. Naša smer je torej varen partnerski odnos in ne poskusi nadomeščanja le-tega z ogledi t.i. umetniških filmov in prakticiranjem naučenega v »sobah za sproščanje«.

Ko zgodbo zgoraj povežemo s poudarki učnega načrta Intimnost in spolnost, se kaže potreba po še večjem poudarku na razvijanju varne osnove za spolnost, ki je umeščena v zrel odnos med dvema odraslima posameznikoma - veliko dialoga, prostora za izgradnjo medsebojne čustvene vezi. V kontekstu takega odnosa imajo prostor alternative, ki upoštevajo tako človekovo dejanskost kot sodelovanje z Božjo milostjo: naravne metode načrtovanja družine; podpora v nosečnosti s strani družine, skupnosti, organizacij, možnost posvojitve in rejništva, in ne nazadnje podpora mladostniku pri tem, da preseže vase obrnjeno spolno energijo ter da svoje  potenciale, ustvarjalnost usmeri v izgradnjo dolgoročno izpolnjujočega medsebojnega odnosa.

V učnem načrtu je veliko manevrskega prostora puščenega učiteljem. Mnogi med njimi svoje delo opravljajo predano in profesionalno. Skrbi pa nas zaradi tistih posameznikov, ki nimajo urejenega lastnega odnosa do tako ranljivih tem, kot je spolnost. Zanje ta učni načrt predstavlja odličen poligon za odigravanje lastnih sprevrženosti. Menimo, da odločitev za poučevanja o spolnosti ne bi smela biti prepuščena zgolj osebni presoji posameznika; za poučevanje tovrstnih vsebin bi bilo potrebno uporabiti ustrezen presejalni test za učitelje ter morda oblikovati etični kodeks, da otrokom zagotovimo varno in spoštljivo spoznavanje lastnega telesa v vseh njegovih komponentah. 

Osebe, ki se spoprijemajo z razvojnimi izzivi, so v prvi vrsti izziv za vse nas, tako za civilno družbo kot za strokovno javnost. Odražajo namreč stopnjo naše zrelosti v tem, koliko zmoremo poskrbeti za posameznika tudi v njegovi krhkosti in ranljivosti, da ob ustrezni podpori razvije suverenost in samostojnost.