OTROK
(Janez Menart)

V blisku ljubezni neviden,
stopil je v vežo življenja,
naelektren od hotenja,
da se razraste v ženi
v kožo, kost in tkivo,
da bi kdaj v šolski klopi
sklanjal, nerazrešljivo
tisočkrat zapleteni
»jaz, mene, meni,…«

Kakor tiranček zariva
v sluznico miligrame
in drgeta skozi tkiva:
Mamica, misli name.

Mislim, saj mislim nate,
mislim ponoči, ko sanje
v dar mi neso stanovanje
mislim pri trezni zavesti
ko me vsakdanja bodočnost
v slehernem hipu preganja:

Liter črnega vina,
vejica rožmarina
trikrat dnevno po dva kinina.

Mamica, kaj te ni sram!
Vendar, če tiraš me v smrt,
vedi: kot klop sem zažrt, jaz se ne dam!

Kaj si želiš v svet nadlog
dete neumno! Tu zunaj
čaka začaran te krog:
misli! in čuti! in dvomi!
ljubi!
sovraži! računaj!
in trepetaj pred atomi!
Dete, dokler te še ni,
pametno, mirno umri.

Liter črnega vina,
vejica rožmarina
trikrat dnevno po dva kinina.

Ampak jaz nočem, jaz nočem,
nočem umreti!
Hočem, stotisočkrat hočem živeti!

Dete, le kaj bi hodilo na svet?
Glej, miljarde teh daljnih zvezd,
dete, prišlo bi samo umret,
smrt je strahoten, brezumen cilj,
ki ga pozna zavest.
Dete, dokler te še ni,
pametno, mirno umri!

Mamica, kaj tu stojiš
in kot v zasmeh ljubezni
gledaš v ta zlato stekleni napis:
SPECIALIST ZA ŽENSKE BOLEZNI.

Mamica, ko me razžre
gumijasti vonj rokavice,
v gnoj brez sledu se utopim.

Mamica, jaz se bojim
britvastega robu
hladne ponikljane žice.
Kaj se ti ne?

Mamica, pojdi naprej!
Glej, dvoje ročic že imam,
dvoje nožic že imam,
prstkov deset in še enkrat deset,
ritko in glavico tudi
srčeca drobni trepet
kmalu te v sreči začudi,
potlej se odebelim,
laske dobim,
v gozdu že čakajo ptički
in v trgovini igračke,
čakajo račke in psički,
dude in prve hlačke,
pojdi, le pojdi od tod,
glej, saj gre noga sama,
glej, saj to težko pot
kmalu konča moj mama!

Sredi vsemirski cest,
sredi nemirnih mest,
sredi želja in skrbi
čudež zori.

Skoz medenico
kot skoz slavolok,
stopil bo v družbo veselih otrok
in dobrih in slabih ljudi.