Preberite si mnenje zdravnice na predlog redefinicije zakonske zveze in družine, ki ga je leta 2009 ob predlogu Družinskega zakonika poslala v okviru javne razprave na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Besedilo je enako aktualno kot leta 2009, saj so med homoseksualnimi aktivisti in skrajno levičarsko politiko glasne zahteve, naj poslanke in poslanci izigrajo voljo ljudi na referendumu. Za to se zavzemata tudi ministrica Anja Kopač Mrak in Barbara Novak, ki je za ministrstvo pripravila izhodišča za pripravo novega (starega) Družinskega zakonika.

Mnenje k predlogu Družinskega zakonika

Namesto, da bi se sredi kriznih časov zavzeli za ohranitev naravne zakonske zveze in družine in naredili na tem področju več reda, jo skušajo narediti še bolj kaotično, jo korenito redefinirati in omogočiti posvojitve istospolnim zvezam, otrokove koristi, ki naj bi bile glavno vodilo pa izpostaviti nepredvidljivim in nepopravljivim posledicam.

V Sloveniji redefinirana družina sploh ni potrebna zaradi nekaterih maloštevilnih tujih primerov. Vsekakor pa je potreba po večji zaščiti in promociji družine, utemeljene na zakonski zvezi med možem in ženo, nujno potrebni za celostni razvoj otroka in posledično naroda.

Zakonska zveza enega moškega in ene ženske je naravna danost, ki mora biti ustrezno zaščitena, ohranjena in promovirana. Mednarodne študije Slovenijo po številu sklenjenih zakonskih zvez uvrščajo na zadnje mesto med državami EU, čeprav je v Sloveniji družina in družinsko življenje med mladimi na vrhu vrednostne lestvice.

Odsotnost vzgoje za zakon, starševstvo in partnerstvo v našem izobraževalnem sistemu, pravna izenačitev zakonske in zunajzakonske skupnosti, večje ekonomske in socialne ugodnosti domnevno enostarševskih družin, ki to v resnici niso (nižji prispevki za varstvo in prednost za sprejem v vrtec, višji otroški dodatki, štipendije in ostali socialni prejemki, prednost pri dodelitvi socialnih stanovanj…) ter promoviranje drugih oblik skupnega življenja povzročajo, da se mladi težje odločajo za sklenitev zakonske zveze. Zato je razumljivo, da mladi v Sloveniji nimajo spodbud za trajno in pravno urejeno zakonsko življenje in starševstvo.

Torej, če pristanemo na to novo, redefinirano družino, ki ni več utemeljena na njenem temeljnem poslanstvu in vlogi, zakaj pa ne bi tudi pristali na mnogoženstvo, mnogomoštvo, zakaj torej nebi bila mogoča tudi zakonska zveza več oseb različnega ali istega spola?

Kako predlagatelj strokovno utemeljuje posvojitve otrok v istospolnih zvezah?
Predlagatelji zakona se pogosto sklicujejo na zagotavljanje največje otrokove koristi, a tako redefinirana družina in posvojitev otroka istospolne partnerske skupnosti to zagotovo ni! Otrok ima pravico do očeta in matere, ni pa njihova pravica! Za spočetje otroka sta potrebna oče in mati, moški in ženska, za vzgojo pa bi zadostovala le dva moška ali dve ženski. Ali ni to v nasprotju z naravo človeka? In država hoče dati istospolnim partnerjem to, kar jim zaradi njihove drugačnosti ne more dati »mati narava«. 

Imamo raziskave iz Norveške in Švedske, držav z najdaljšo zakonsko  ureditvijo na področju istospolne zakonske skupnosti in posvojitev otrok. Te študije po 15ih letih kažejo, da so te zveze manj stabilne kot heteroseksualne. Skupnost dveh moških je za 50% manj stabilna kot heteroseksualna zveza, skupnost dveh žensk pa kar 100%. Zaradi razširjenosti virusa HIV v istospolnih skupnostih je po njihovih rezultatih tudi pogostejša umrljivost enega od skrbnikov, ti otroci pa so tudi bolj izpostavljeni spolno nalezljivim boleznim (HIV). Tudi na našem IVZ so lani zabeležili 34 novo obolelih moških za virusom HIV, od tega jih je imelo 32 homoseksualne spolne odnose. Ti otroci v teh istospolnih skupnostih so tudi bolj diskriminirani v svojem okolju. Tako okolje zagotovo ni bolj primerno kot heteroseksualna družina moškega in ženske. Vsi vemo, kako pomembna je otrokova samopodoba za njegov celotni razvoj.

Vsaka novost v družbi, ki jo izvaja manjša skupina, še ne pomeni, da gre za novo družbeno realnost (kot utemeljuje predlagatelj), ki jo je potrebno pravno zaščititi. Lahko gre za resen, nevaren, škodljiv odklon, ki ogroža nadaljnji obstoj družine in družbe. Nič se ne naučimo iz zgodovine! Velike civilizacije so se izrodile, ker so kršile osnovne človeške in naravne zakonitosti. 

Z utemeljitvijo – uskladitev družbene realnosti v življenju družin in pravnega reda, se bodo lahko nato lotili še kazenskega zakonika (družbena realnost je tudi porast gospodarskega kriminala, droge, alkohola in drugih odvisnosti, prometnih nesreč..), zato bo vse to potrebno legalizirati in pravno zaščititi!

Pod »zaščito otrok« želi predlagatelj le upravičiti redefiniranje družine in nove oblike posvojitve otrok. To pa ne opira na nobene resne znanstvene študije in statistike. Nasprotno pa številne študije dokazujejo, da je urejena zakonska zveza med moškim in žensko najbolj trdna oblika skupnega bivanja, v kateri so zakonci in otroci izpostavljeni najnižji stopnji tveganja, čustvene in psihološke pretrese, spolno prenosljive bolezni… Pa tudi z demografskega vidika je najbolj odprta za posedovanje življenje in najprimernejše okolje za celovit razvoj otroka (lastnega ali posvojenega).

Strokovna literatura in statistika na področju otrok potrjuje, kako pomembna je vloga matere in očeta za celovit, harmoničen razvoj otroka, njegovo samopodobo, spolno identiteto, uspešnost v življenju in tako posledično razvoja naroda. Namen novega družinskega zakonika torej ni več v zasnovanju družine kot v dosedanjem Zakonu o družinski zvezi in družinskih razmerij, v posebnem družbenem varstvu naravnega otrokovega spočetja, rojstva in življenja, ampak zadovoljevanje osebnih želja odraslih. Otrok ni več cilj, ampak postaja vse bolj sredstvo, pravica! 

Kaj pa pravna utemeljitev redefiniranje družine in posvojitve otrok istospolnih zvez?

Razlogi za take globalne spremembe Družinskega zakonika niso niti pravno utemeljeni, kaj šele podprti z raziskavami v korist otroka. Zato je smiselno ohraniti obstoječo ureditev zakonske zveze kot skupnosti moža in žene in na njej zasnovani družini, saj je rojstvo otroka, brez katere ni družine, možno samo med moškim in žensko. Neenakosti ali kršitve pravic staršev in otrok in drugih oseb, ki živijo v zunajzakonski skupnosti pa naj se rešujejo z dopolnitvami področnih zakonov, ki urejajo alternativne oblike partnerskih zvez odraslih oseb in ne v Družinskem zakoniku.

Ohranitev inštituta zakonske zveze kot skupnosti moža in žene je skladno tudi s standardi človekovih pravic doma in v svetu. Pravica do zakonske zveze, varovanje družine, materinstva, očetovstva, otrok in mladine je v Ustavi RS (53. člen) primerljivo urejena kot v Konvenciji sveta Evrope o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Prav tako pa je naš parlament leta 1993 sprejel Resolucijo o temeljih oblikovanja družinske politika, ki družino in otroka posebej ščiti. Evropsko sodišče je poudarilo, da Konvencija sveta Evrope ščiti tradicionalno obliko zakonske zveze kot skupnost moškega in ženske in se ta pravica ne razteza na druge oblike življenjske skupnosti odraslih.

Mednarodni dokumenti izrecno določajo, da pravica skleniti zakonsko zvezo pripada moškemu in ženski. Uzakonjeno pa je tudi nam, geografsko, kulturno in etično najbližjih državah srednje Evrope (Avstrija, Nemčija, Italija). Ustavno sodišče RS se je pri odločanju ustavnosti o Registraciji istospolne partnerske skupnosti omejilo le na ustavnost pravice do dedovanja oseb v registrirani istospolni partnerski skupnosti in kljub svoji pristojnosti v Zakonu o ustavnem sodišču ni poseglo na področje ustavno zagotovljene pravice do zakonske zveze, družine in posvojitev.

Lep pozdrav,

M. K.