Objavljamo mnenje žal pokojnega Bogdana Žorža o družinskem zakoniku, ki je bil zavrnjen keta 2012. Slabosti takratnega in sedanjega spornega zakona so podobne, zato je mnenje Bogdana Žorža še kako aktualno.

"Te dni je pozornost slovenske javnosti spet usmerjena v družinski zakonik. O njem bomo odločali na referendumu, in ne upam si napovedovati njegovega izida.  Ker sem se odzval že na  objavljene teze za novi zakonik, in ker moje pripombe, čeprav sem jih naslovil na Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve ter na poslance, niso bile nikjer niti omenjene, sem se odločil, da na ta način objavim moje poglede.

Ob vsem, kar se je v dosedanjih razpravah okrog  družinskega zakonika dogajalo,  sem svoja stališča  še dodatno razčistil jih tudi razširil in poglobil. Jasno se zavedam, da bom z objavo teh stališč pridobil zelo malo somišljenikov, še zlasti med tistimi, ki se imajo za pomembne in imajo nek vpliv na odločanje – tako v politiki, kot v stroki.  Odločil sem se za objavo teh stališč predvsem zaradi seme samega, da si ne bi kasneje očital, da nisem dovolj jasno opozoril, da nisem opravil svoje moralne dolžnosti!  

Začel bom z vprašanjem »strokovnih podlag«. Že v mojih prvih pripombah sem zapisal, da  predlagatelj ni poskrbel za temeljito raziskavo, analizo, študijo učinkov dosedanjega zakona.  Pripravil je sicer zelo obsežno gradivo, ki pa razen nekih statističnih podatkov ne vključuje nobenih verodostojnih analiz in raziskav. To, kar se ponuja kot »strokovne podlage«, pa ni nič drugega kot ideološko – politična razprava, ki ji sicer ne oporekam  resnosti in »strokovnosti« - vendar ne zadošča!  Priprava tako pomembne zakonodaje, kot je družinska, bi se morala opirati na temeljite multidisciplinarne raziskave, analize učinkov dosedanje zakonodaje – ki jih nimamo. Potrebno bi bilo torej najprej naročiti takšne analize, in se šele potem odločiti za pripravo zakona! Posebno poglavje so pri tem stališča strokovnjakov in inštitucij, ki so se izrekali ob zakonu. Kolikor sem lahko sledil tem javljanjem, sem opažal, da so med strokovnjaki zelo glasni zagovorniki sedanjega zakona, in zelo previdni, ali celo »nemi« tisti, ki imajo pomisleke. Še najbolj odločno prihaja to vprašanje do izraza ob definiciji družine in ob vprašanju posvojitev otrok istospolnih parov. Ne obsojam tistih strokovnjakov, ki so tiho – nasprotno, spoštujem njihovo neopredeljevanje kot etično ustrezno držo! Posamezniki in inštitucije, ki se opredeljujejo »za« zakon,  kot  »strokovno utemeljitev« navajajo kup raziskav, ki dokazujejo, da »ni pomembnih razlik, če otrok odrašča z obema staršema ali z istospolnima staršema« in podobno. Tu imam tri temeljna vprašanja, ki se spregledujejo, in se zato pravzaprav te raziskave, na katere se sklicujejo, zlorabljajo.  

Prvo vprašanje je splošne narave, in se nanaša na moč, zmožnost nekih znanstvenih raziskav. Z znanstveno raziskavo je mogoče dokazati obstoj nečesa, ne pa ne-obstoja! To velja na vseh področjih, do najbolj eksaktne znanosti, fizike – in tem bolj za tako občutljiva področja, kot so psihologija, sociologija,  vzgoja …, kjer  nimamo pravih merskih instrumentov in se vse meritve opravljajo posredno. Torej, trditve, da »ni razlik«, so nestrokovne – ustrezna je le trditev, da jih »ta raziskava ni našla«. Drugo vprašanje je selekcija teh raziskav, kjer sem lahko veliko bolj kritičen. Ni res, da »vse raziskave« kažejo, kako »ni razlik«, so takšne raziskave, ki odkrivajo razlike! Le da jih ti naši strokovnjaki vnaprej selekcionirajo, odklanjajo kot »neverodostojne«. S kakšno pravico? N kakšnih strokovnih ali etičnih načelih? Tretje vprašanje se nanaša na napovedovalne, prediktivne veljave nekih raziskav. Vsaka raziskava meri, ugotavlja, proučuje – pač to, kar proučuje.  Zaključki, ki jih delamo iz teh ugotovitev, še posebej pa neko napovedovanje, predikcija, so stvar interpretacije. Ti strokovnjaki zelo suvereno ocenjujejo ustreznost novih zakonskih rešitev in napovedujejo koristi od njih, kot da so to »rezultati raziskav«. Pa niso, je le njihova interpretacija teh raziskav – do katere imajo sicer pravico, vendar bi njihova etična drža morala dopuščati tudi drugačno interpretacijo.  

Vsekakor imajo tudi strokovnjaki pravico do svojih ideoloških, verskih ali drugačnih opredeljevanj, vendar je potrebno, da pri tem ne mešajo stroke in prepričanja. Zdi se, da je pri nas mnogim strokovnjakom težko, da ne rečem nemogoče. Osebno se trudim to dvoje razlikovati. Kot strokovnjak že ves čas opozarjam, da je vse do sedanjega trenutka stroka zagovarjala družino z obema staršema kot najboljše okolje za vzgojo otrok. Raziskave doslej niso dale verodostojne podlage za spremembo tega stališča.  Kot katoličan pa jasno zagovarjam stališče o svetosti družine in o svetosti zakona. To moje versko prepričanje pa me niti malo ne ovira, da kot terapevt pomagam staršem, ki  živijo drugače (izvenzakonske skupnosti, razvezani, enostarševske družine …). Še posebej bi strokovnjaki morali biti previdni  pri občutljivih vprašanjih vzgoje, kjer se rezultati takšne ali drugačne vzgoje pogosto pokažejo šele čez dolgo časa, morda celo šele v naslednji generaciji … Strokovnjak bi moral prav tu opozarjati na nevarnosti nedorečenih, nepreverjenih, ideološko ali kako drugače obremenjenih eksperimentov, ki zadevajo celotno populacijo, narod!   Imam zelo jasen občutek, da se zgodovina na nek način ponavlja. Tudi v času uveljavljanja permisivne vzgoje so strokovne analize (ki jih ni bilo malo!) »dokazovale« ustreznost, korist takšne vzgoje. No, ne drži, da je bilo to enoglasno! Tudi takrat so bili strokovnjaki, ki so opozarjali na nevarnosti, pasti, na nedorečenost, neustreznost interpretacije ugotovitev raziskav. Toda, zagovorniki permisivne vzgoje so jih zelo hitro označili za »nazadnjaške reakcionarje«, dodali pa so še  »nestrokovnost« … Danes se sicer ne uporablja več zmerljivka »reakcionar«, pavšalne ocene o nestrokovnosti pa! Namesto  zmerljivke »reakcionar« pa danes slišimo zmerljivke v slogu »nazadnjaštvo«, »homofobija« in »fašistoidnost«. Da, žal, zgodovina se ponavlja! Močno me skrbi tudi to, da med vnetimi zagovorniki teh skrajno liberalističnih sprememb prepoznavam vrsto imen strokovnjakov, ki so bili še do včeraj vneti zagovorniki permisivne vzgoje, jo uvajali skoraj kot novo religijo tudi v izobraževalne sisteme in niso bili pripravljeni videti škodljivih posledic tega početja!  

Razprava okrog družinskega zakonika se je skoraj v celoti vrtela okrog definicije družine in okrog vprašanja pravic istospolno usmerjenih partnerjev v zvezi s posvojitvami. Žal so vse te razprave imele prevladujoč ideološki naboj in zato skorajda ni bilo možnosti, da bi prišli do nekih usklajenih rešitev. Sam si želim, da bi tako pomemben zakon, kot je družinski zakonik, presegel ideološke okvire.  Bojim pa se, da bodo, tudi če volilci na referendumu zavrnejo zakonik, to le ideološka zavrnitev. Meni pa se ob zakonu odpira vrsta drugih vprašanj, za katera se bojim,  da bodo ne glede na  izid referenduma ostala kot nepomembna povsem ignorirana.  

Začel bom s pripombo, ki je najbrž od vseh najbolj »nesprejemljiva«, ker tega preprosto nočemo priznati. Tudi ta zakonik je sestavni del strahotne birokratizacije evropske družbe, kjer se vse predpisuje, vse »ureja« z zakoni, nad katerimi nihče nima več pregleda … Ali je ob tej nepregledni množici zakonov in drugih predpisov življenje v Evropi boljše? Komu pravzaprav koristijo vsi ti predpisi? Kdo jih sploh pozna? Kamorkoli se ozremo, slišimo pritožbe nad preveliko zbirokratiziranostjo, nad preobsežnimi in nepreglednimi predpisi.  Tudi ta zakonik, ki je spet potolkel rekorde s svojo obsežnostjo, se uvršča v  to birokratsko kramo, ki bolj greni življenje, kot ga ureja! Zakon je zato odločno predolg, preobsežen. Čeprav ureja bistvena  vprašanja za veliko večino državljanov – ga bo v resnici poznala le peščica!  Mnoga vprašanja ureja v prevelike detajle, zato se bodo pri uresničevanju zakona  zelo kmalu začeli kazati resni zapleti, ob tem ko se nekaterih ključno pomembnih vprašanj, ki so že danes aktualna, sploh ne dotika.   Družina obstoja od pradavnine. V strokovni literaturi sem našel sicer nekaj teorij o njenem nastanku, obstoja pa več teorij. Še najbolj verjetne se zdijo teorije, ki sledijo razvojnim teorijam. Promiskuitetno vedenje je po teh teorijah nižje, človek je na določeni poti svojega razvoja spoznal, da lahko zagotavlja večjo varnost v trdnih družinskih skupnostih. V takih skupnostih je tudi najbolje poskrbljeno za vzgojo in varstvo otrok – torej za reprodukcijo in hitrejši razvoj. Sodobna družinska zakonodaja, med katero sodi tudi naš družinski zakonik, usmerja pot razvoja nazaj – zelo jasno  kaže pot v promiskuiteto, razpad družine. Sodobna družinska zakonodaja torej pomeni  grožnjo človeškemu razvoju. Sociologi in politiki sicer tudi temu razpadu družine pravijo »razvoj« - a razvoj, ki gre v smeri proti nazaj, nikoli ne more biti razvoj, rast, ampak je umiranje – pa četudi v danem trenutku izgleda drugače!   Družinska zakonodaja naj bi ščitila, varovala družino kot skupnost. Tako vsaj jaz razumem predpis, ki mu zakonodajalec pravi »družinski zakonik«.  Novi slovenski družinski zakonik dosledno sledi idejam modernističnega individualizma – prevladujoče miselnosti, da je človek kot posameznik nad vsem, njegova svoboda nad vsem.  Zato je ta zakonik tako nesorazmerno veliko pozornosti namenil zagotavljanju nekakih »pravic« posameznikom,  ki izstopajo iz nekih prevladujočih družbenih norm, čemur pravijo pobudniki »izenačevanje pravic«. Pravzaprav je tako naravnana že prejšnja zakonodaja, po sprejemu katere se je proces razpadanja zakonskih zvez in uveljavljanja izvenzakonskih skupnosti vseh vrst močno povečal. Sestavljalci predloga sedanjega zakona pa niso hoteli niti pomisliti na to, da bi že dosedanja zakonodaja kakorkoli prispevala  k razpadanju družine, ampak preprosto s statistiko ugotavljajo, da družina razpada – in je potrebno vsem »nove« oblike zakonsko izenačiti … To je kratkovidno početje, gnano z kratkovidno, lažno demokracijo!  

Družinski zakonik prinaša novo definicijo družine, prav okrog te definicije potekajo burne razprave.  Menim, da ni problem v tem, KAKŠNO definicijo prinaša zakonik – problem je v tem, da jo SPLOH prinaša!  Ali je sploh možna neka dovolj trdna definicija družine, ki ne bi povzročala nekih nepredvidenih težav, zapletov, krivic in zlorab? Nisem pravnik, kot psiholog pa menim, da to ni možno! Kakršnakoli bi bila ta definicija, bi na nek način povzročala krivice, zaplete in težave ter sprožala zlorabe. Družina namreč ni pravni pojem, ki bi ga bilo mogoče zgostiti v neko jasno in  razumljivo pravno definicijo. Če se ozremo nazaj, v preteklost, ugotovimo, da je ta »družina« vedno imela posebnosti, izjeme, drugačnosti … Res je, da je bila toleranca do teh izjem v različnih obdobjih različna, vendar to ni stvar predpisov, ampak vrednot, družbenih norm.  Ne glede na to, da so npr. družbene norme v našem okolju še ne tako daleč nazaj zelo obsojale nezakonske matere, pa materi z nezakonskim otrokom nihče ni oporekal statusa »družine« - onadva sta bila pač družina. Družina sta bila tudi stari oče in vnuk, ki sta ostala sama, ali celo teta in nečakinja, ki je ostala v varstvu in skrbi pri njej …  Še do nedavna so se tega zelo zavedali tudi strokovnjaki, ki so raziskovali družine. Zato študije govorijo o različnih tipih družin: popolne, nepopolne, dopolnjene, enostarševske, nadomestne … Ko smo brali te študije, smo dobili precej jasno sliko stanja.  Lahko si kar predstavljam, da bo takšno dopolnjevanje pojma »družina« po uveljavitvi novega zakonika kmalu postalo nemogoče. Pač, vse te različne skupnosti bodo samo in preprosto – družine, izenačene, enakopravne, enakovredne, enake! To pa pomeni razvrednotenje družine kot vrednote!  Zato zato trdno vztrajam  na prepričanju, da bi se moral zakon izogniti definiciji družine – le tako se lahko izogne ideološki obremenjenosti, le tako lahko udejanja načelo »imeti do vseh enak odnos«.  

Drugo vprašanje je zakonska zveza. Tu gre za temeljno napako, ki jo zakonodaja vleče iz preteklosti. Zakonska zveza namreč, zgodovinsko gledano, ni pravni pojem, ampak ZAKRAMENT, torej pojem, ki spada v domeno religij. Celo znotraj krščanstva ima različen pomen: v katoliški  Cerkvi je to nerazvezljiv zakrament, v protestantskih cerkvah je zakonska zveza razvezljiva … Še bolj jasno postane, če se ozremo na druga verstva in religije. Prav vse poznajo nek obred, način, postopek »posvetitve« sklenitve zveze med moškim in žensko, prav povsod je to VERSKI OBRED! Družinska zakonodaja v zahodnem svetu je v dvajsetem stoletju enostavno prevzela ta pojem, vendar z različnim odnosom do njega. Nekatere države so le želele  ohranjati nadzor, imeti pregled in pravno ureditev, ter omogočiti sklepanje »uradnih zakonskih zvez« tudi svojim državljanom, ki se ne opredeljujejo kot pripadniki nobenih verskih skupnosti (kar je nedvomno neka kulturna pridobitev), in so uvedle le sisteme, s katerimi so omogočile nekak »državni vpogled« v zakonske zveze, sklenjene v verskih skupnostih. Jugoslovanski pravni red se je odločil za popolno izločitev verskih skupnosti iz tega področja, pri čemer  je  ohranil pojem »zakonska zveza«. Morda se je to zdelo celo umestno, ker je šlo pač za zvezo, »sklenjeno po zakonu«, na podlagi zakona – in ne na podlagi verskih prepričanj.  Sedanji Družinski zakonik pa je prinesel na to področje pravo zmedo – z nekako »izenačitvijo« zakonske zveze, izvenzakonske zveze in partnerske zveze.  Ne vidim prav nobene potrebe po tej zvezi. Nasprotno: menim, da je proces sekularizacije, ločevanja Cerkve od države v dvajsetem stoletju toliko dozorel, da  lahko tudi na tem področju naredili korak naprej – in s tem  prispevali k zmanjševanju trenj, napetosti in konfliktov, ki so povezani z verskimi prepričanji in življenjem po njih.  Mislim, da je torej dozorel čas, da verske obrede država prepusti verskim skupnostim, da se vanje ne vtika (razen v kolikor le-ti posegajo v nek javni red in mir ali postajajo kako drugače moteči, sovražni …). Zato smatram za smiselno, da bi se glede vprašanja »zakonske zveze« v temelju spremenila pristop zakona. Zakonska zveza naj spet postane in ostane le zakrament, v pristojnosti Cerkve. Prav tako naj drugim verskim skupnostim zakon prepusti pristojnost urejanja te zveze, v skladu s svojimi verskimi načeli. Družinski zakonik, ki hoče biti odprt, demokratičen, neideološki in do vseh enakopraven, naj bi le prinesel neka načela o tem, kako uvesti državno registracijo, evidenco zakonskih zvez oziroma  zvez, ki jih po svojih načelih priznavajo in urejajo vse verske skupnosti. S tem bi se zakon povsem izognil tudi definiciji »zakonske zveze« in omogočal »odprtost za drugačnost«. Državljani pa bi se do teh vprašanj opredeljevali znotraj svojih verskih skupnosti, ki jim pripadajo, če jim pripadajo. Zakonu ostaja tako del državljanov, ki se ne vključujejo v nobeno versko skupnost, vendar želijo imeti svojo zvezo pravno urejeno. Tu  ne vidim nobenih ovir za to, da je zakon zelo odprt, širok, tudi za istospolne pare. Ostaja pa prav tu vprašanje, ali je še potrebno, da je taka zveza omejena na par, ali je lahko tudi več odraslih, ki želijo zasnovati takšno »življenjsko skupnost«. Tu sedanji zakon v svoji liberalnosti ni dosleden, čeprav v resnici že imamo tudi pri nas takšne skupnosti – le da (zaenkrat) še ne postavljajo zahtev po »svojih pravicah«.  Ob vsem, kar sem zgoraj zapisal o zakonski zvezi, pa igra še posebno vlogo pojem »izvenzakonske skupnosti«. Sedanji zakonik sledi dosedanjemu v izenačevanju obeh oblik, pri čemer se sklicuje na načela enakopravnosti, svobode, enakih možnosti, enakosti pred zakonom … Tudi ta pojem je nekak »izum« individualistične miselnosti modernizma. Dosedanji zakon je želel izenačiti »izjeme«. Nihče se noče spraševati, koliko so te zakonske določbe prispevale k temu, da so te »izjeme« postale prevladujoče pravilo. Predvsem pa: nihče si noče postaviti vprašanja, ali je sedaj, ko nimamo več »zakonskih določb, ki bi utesnjevale posameznikovo svobodo«, življenje bolj srečno, ali je otrokom bolje, ali se ob teh spremembah naš narod bolj svobodno in bogato razvija…   Smatram, da bi prav določbe, ki govorijo o »izvenzakonskih skupnostih«, morale doživeti temeljite predelave. Seveda, za takšne predelave bi potrebovali temeljite analize … Zato, spet, lahko navedem le nekaj mojih osebnih pogledov.   Družinski zakonik se ne bi smel omejiti na pavšalno trditev o »izenačenosti pravnih posledic« izvenzakonske skupnosti z zakonsko. Zakon, ki bi hotel biti demokratičen, slediti načelom enakopravnosti, bi moral zavezati starše, ki živijo v takšnih skupnostih, k temu, da imajo do svojih otrok enake DOLŽNOSTI in odgovornosti. Otrokom, ki živijo v takšnih skupnostih, mora zakon zagotoviti enake pravice. Ko gre za odrasle, je pa to stvar njihove svobodne izbire. Če želi posameznik uveljavljati neke pravice, mora pač izpolniti določene pogoje! To velja čisto na vseh področjih! Zakon naj bi torej predvidel neke poenostavljene postopke registracije takšne skupnosti, brez stroškov (da ne bi bili stroški ovira), pravice pa naj bi bilo možno uveljaviti šele po tej registraciji.  To je še posebej pomembno zaradi problema, na katerega že dolgo opozarjam in ki pravzaprav vodi k zaključkom, da zakonik pravzaprav postavlja izvenzakonske skupnosti v privilegiran položaj. Izvenzakonska skupnost namreč preneha preprosto tako, da »preneha«. Zakonec, ki se želi razvezati, je zavezan nekim proceduram, ki jih sicer pozdravljam, ker so namenjene temu, da se ob razvezi, če že mora do nje priti, uredijo odnosi tako, da bo otrok utrpel čim manj škode. Partner v izvenzakonski skupnosti lahko preprosto – odide!  Potrebno bi bilo torej zagotoviti, da do nekih svetovalnih ali mediacijskih postopkov pride tudi ob razpadu izvenzakonske skupnosti. Po sedanjih določbah nad tem niti ni nobenega pregleda, kaj šele, da bi država po svojih organih to nadzirala in izvajala!  

Družinski zakonik v svojem 9. členu, ki  je zelo pomemben, prinaša dve določbi, mimo katerih preprosto ne morem! V prvi točki tega člena zakon pravi, da starši »otrok telesno ne kaznujejo«. Tu gre očitno za določbo, ki je preostalina permisivne vzgoje, kar spet kaže, kako težko je popravljati zablode na tem področju! Prav stroka je bila tista, ki je ob uveljavljanju permisivne vzgoje nenadoma in brez  argumentov uveljavila načelo (v resnici ideološki konstrukt!) »vzgoje brez kazni«. Čeprav je ta ista stroka pred tem poudarjala, da sta osnovni vzgojni sredstvi nagrada in kazen – nagrada, ki otroku pomaga krepiti zdrave vedenjske vzorce, in kazen, ki mu pomaga opuščati nezdrave vedenjske vzorce. Da ne bom samo kritičen do tega polpreteklega obdobja, je prineslo vendar tudi zelo pozitivne spremembe: utrditev zavedanja o škodljivosti nasilja vseh oblik. Na področju odnosa do nasilja je res narejen pozitiven premik,  pri nas je bil celo sprejet zakon o preprečevanju nasilja v družini, ki ga sam močno podpiram (kljub temu da imam tudi k temu zakonu kar nekaj pripomb, a zakon je razmeroma nov in se bo še dopolnjeval z izkušnjami!).  S to zakonsko določbo pa družinski zakonik prinaša grdo zmedo: meša nasilje in kazen. Vsaka kazen še ni nasilje – pa čeprav gre za telesno kazen. Poleg tega pa s to določbo postavlja povsem brez utemeljenih razlogov telesno nasilje pred druge oblike nasilja, čeprav iz prakse vemo, da imajo pogosto druge oblike nasilja celo hujše in trajnejše posledice!   Druga pripomba se nanaša na 3. točko istega člena, v kateri so nekako navedene osnovne dolžnosti staršev. Za moje razumevanje je ta točka povsem nesprejemljivo skrpucalo! Najprej govori o dolžnosti staršev za zagotavljanje »otrokove koristi«, pri čemer izpušča osrednjo dolžnost: VZGOJO. Torej, družinski zakonik v bistvu odvezuje starše od dolžnosti, da vzgajajo svoje otroke – še ena preostalina permisivnosti! V nadaljevanju potem zakon našteva otrokove potrebe – in izpušča zelo pomembno področje duhovnih potreb, ki so bile v polpretekli dobi res ignorirane, vendar sem vsaj upal, da je to obdobje preseženo, ob tem ko  sodobni strokovnjaki duhovne potrebe dokaj usklajeno priznavajo.   Naj bo tu dovolj, saj bi v nadaljevanju šel vedno bolj v podrobnosti, ki pravzaprav niso več aktualne, saj je zakon sprejet. Menim pa, da je že napisanega dovolj za zaključek, da je zakon, kakšen je bil sprejet, nezrel, neusklajen, nedorečen, predvsem pa da temelji na ideoloških konstruktih in ne na strokovnih podlagah.   Zato bi bil zelo vesel, če bi referendum uspel in bi bil zakon zavrnjen. Obenem pa se bojim, da bo, tudi če se bo to zgodilo, zavrnitev zakona na referendumu pomenila le zavrnitev »spornih« členov, saj  stranke zatrjujejo, da je zakon sicer »dober«."

Vir: Svetovalnica Tabor