K zapisu me je spodbudilo pismo zaskrbljenega očeta, ki ste ga objavili na vašem portalu. Če se vam vsebina mojega pisanja zdi primerna in bi bila lahko komu izmed bralcev v pomoč, ga lahko objavite.

Sem mati štirih otrok z nekaj več kot desetletno prakso poučevanja na razredni stopnji. In tudi meni tako z materinskega kot tudi strokovnega vidika še zdaleč ni vseeno, s kakšnimi informacijami se hranijo moji in vaši otroci. Ker se država trudi omalovaževati in razvrednotiti občečloveške vrednote kot so družina, delavnost, poštenost ipd., čedalje večja odgovornost prehaja na nas - starše, ki si bomo navkljub vsem obveznostim morali vzeti čas in ga posvetiti našim otrokom, če bomo hoteli dolgoročno poskrbeti za njihovo izpolnjeno in zdravo odraslost. Na prvi pogled se morda res zdi, da je položaj v Sloveniji brezupen, saj država mimo volje državljanov in v nasprotju z ustavno zagotovljeno pravico do svobodne vzgoje svojih otrok sprejema vedno novo zakonodajo za razvrednotenje dostojanstva družine in otrok. Če pa se starši zavemo svoje edinstvene vloge in predvsem moči zgleda, pa nam je to uzakonjeno državno nasilje lahko tudi v dodatno spodbudo, da se je za prave vrednote vredno boriti in na njih vztrajati – za prihodnost naših otrok.

Kaj torej lahko storimo starši, ki nam je pomembna vrednota tradicionalna družina, kot protiutež temu, da se že 5-letnikom predstavlja, da je vseeno, s kom se poročijo?

·             Temelj je zagotovo odnos med moškim in žensko, ki tvorita družino. Če je njun odnos poln ljubezni, topline, varnosti, če sta pripravljena na konstruktivno reševanje problemov, potem se ob njima varno in ljubljene počutijo tudi otroci. Pomembno je, da v svoj partnerski odnos vlagamo čas in trud. Naj nam ne bo nerodno tudi pred otroci izkazovati medsebojne ljubezni ter kako lahko rešimo konflikt na miren način.
·             Poudarjanje nezamenljive vloge moškega in ženske v družini je naslednja stvar, ki se mi zdi nujna. Prav je, da oče pohvali mamo pred otrokom za stvar, v kateri je on šibkejši ter seveda obratno, da mati pred otroci izpostavi stvari, ki jih spoštuje pri njihovem očetu.
·             Za poudarjanje nenadomestljive moške oz. ženske vloge v družini lahko izkoristimo tudi praznike: ne le, da v družini praznujemo materinski dan, uvedimo v družino še praznik očetov (god svetega Jožefa je za verujoče kar prava izbira). Na ta dva dneva povabimo otroke, da se z darilom, ki ga naredijo sami (npr. spečejo pecivo, pripravijo kosilo, narišejo risbico), zahvalijo svojemu očetu/mami za življenje, ob izdelavi darila pa otroke spodbudimo, da razmišljajo, katere so tiste lastnosti, ki odlikujejo njihovega očeta/mamo ter za kaj vse so jima hvaležni.
·             Pri vzgoji otrok se trudimo za prepletanje moške odločne in aktivne narave z žensko nežnostjo in sočutjem.
·             Za poročene: na obletnico poroke vključimo v praznovanje tudi svoje otroke. Oglejmo si fotografije iz poročnega albuma, povejmo kakšno anekdoto, ob kateri se bomo vsi nasmejali. Z leti jim odkrivajmo vedno več podrobnosti (kako sta se spoznala, katere so bile tiste lastnosti, ki so vas prepričale, da sta prava drug za drugega).
·             Otroci zelo radi gledajo fotografije njih samih, zato jim jih večkrat pokažimo in jim ob tem ne pozabimo povedati, da so prišli na svet kot sad ljubezni med očetom in mamo.
·             Starši spodbujajmo in utrjujmo naravo spolov naših otrok: oče naj svoji hčerki da potrditev, da je lepa, očarljiva princeska. Mati naj svojemu sinu dovoli tudi nekaj zdrave divjosti (plezanje po drevesih, merjenje moči med brati) ter priložnost, da uporabi svojo moč za to, da se izkaže in opravi kakšno reč namesto nje.
·             Z otroki gradimo varen in zaupljiv odnos. Naj bo družina kraj, kjer otrok lahko spregovori o vsaki temi, nam odraslim pa naj ob tem ne bo nerodno ali težko odgovarjati na njihova vprašanja. Čeprav se nam nekatere teme morda res zdijo težje ali nas je o njih sram spregovoriti (morda zaradi izkušenj, ki smo jih prejeli od svojih staršev), se za otroke splača potruditi. Naši odgovori naj bodo kratki in primerni njihovi starosti. Nikar ne naredimo napake, da jih odženemo z nekaj stavki kot na primer: to ni za tako majhne otroke. To je grdo. O tem se ne govori ... Raje jih skozi vprašanja in skozi njihovo razmišljanje vodimo do stvari, ki se nam zdijo pomembne in vredne. Če bomo to delali od malega, nam bodo zaupali tudi v bolj občutljivem obdobju odraščanja in iskanja lastne identitete.
·             Starši bodimo prvi, ki s svojimi otroki spregovorimo o spolnosti. Vsaka nosečnost v družini ali izven okolice naj bo priložnost, da spregovorimo otrokom (seveda na njim primeren način) najprej o ljubezni med mamo in očetom, nato pa s starostjo tudi vedno več podrobnosti glede nastanka novega življenja. Govorimo resnico. Tudi kotitev živalskih mladičev lahko uporabimo za pogovor, da mladičev brez samca in samice ne bi bilo.
·             Izkoristimo hčerino prvo menstruacijo in sinovo prvo poraščenost na obrazu za prvi globlji pogovor o vstopu v ženskost oz. moškost. Ne zasmehujmo otrok, temveč bodimo ponosni, da odraščajo. To jim tudi pokažimo.
·             Imejmo nadzor na vsebinami, ki jih naši otroci gledajo, opazujejo. O vsebini se pogovarjajmo.
·             Čeprav se ne strinjamo s t.i. homo-lezbičnim-bi-trans-queer seksualnim načinom življenja, ostanimo spoštljivi do teh oseb (žalitev ni rešitev!). Hkrati pa pred otroci odločno zagovarjajmo svoje vrednote.
·             Spremljajmo obvestila iz vrtcev in šol o vsebinah, ki jih bodo imeli naši otroci in če je le možno, jih pred takimi, ki jim bodo škodovala, obvarujmo.
·             Če je bil otrok v vrtcu ali šoli že izpostavljen neki vsebini, ki ni v skladu z našimi vrednotami, je nujno, da se o tem pogovarjamo ne samo z otroki, temveč tudi s podobno mislečimi starši. Na podlagi svojih pedagoških izkušenj lahko povem, da bo posameznik težko premaknil obstoječi sistem. Bistveno lažje je, če se sistemu upre skupina. Pomembno pa je, da skupina ne ostane zaprta, temveč, da se problematiko predstavi širšemu okolju (razredni sestanki, svet staršev, svet šole). Pri tem pa vseeno pazimo na zasebnost svojega otroka: če bomo stalno opominjali nekoga, ki na vsak način želi vsiliti svoj pogled npr. na družino, bomo s tem otroku lahko naredili bistveno več škode, kot pa če smo tiho in doma poskušamo z dejanji in zgledom zagotavljati okolje, ki uči drugače.
Naštetih je le nekaj možnosti, kaj lahko kot starši naredimo za svoje otroke, da bodo lahko odrasli v samozavestne in pokončne odrasle, ki se ne bodo bali samih sebe in ki sebe ne bodo iskali v dvomljivih ponudbah tega sveta. Izkoristimo svoj vpliv moči zgleda, ki ga imamo na svoje otroke in s tem nikar ne odlašajmo in ne čakajmo, da nas prehiti vrtec, šola.

Pa veliko poguma in vztrajnosti vam želim - vaši otroci so tega zagotovo vredni.

Bralka 24kul.si