Porodnica iz mesta na vzhodu Hrvaške je med porodom izgubila več litrov krvi in razglasili so jo za klinično mrtvo. Toda zatem se je zgodil čudež. Vrnila se je v življenje ter razodela svojo izventelesno izkušnjo.

»Izgubila sem kar nekaj litrov krvi. Ko sem se vrnila med žive, je bila moja koža mrtvaško rumena, kot da je brez kapljice krvi. Vse me je bolelo. Zanimalo me je, ali je moj otrok živ. Bila sem prestrašena in zmedena, enako kot tudi medicinska sestra, ki je stala poleg postelje, debelo gledala vame in se čudila, kako sem lahko nenadoma oživela.«

Ramona in njen mož sta vedno sanjala o veliki družini in pri 35 letih je že šestič zanosila. Že v začetku nosečnosti so ji povedali, da je nena nosečnost rizična in da se mora paziti, da ne bi prišlo do premočnih krvavitev in posledično do izgube otroka.

Prepričana je bila, da bo umrla

Že v 24. tednu nosečnosti je Ramona odšla v bolnišnico. »Rekli so mi, da lahko izkrvavim vsak trenutek, zato sem se sprijaznila s tem, da moram v bolnico. Molila sem samo za to, da moj otrok preživi, za svoje življenje se nisem bala. Lahko bi znorela od vsega, kar so mi zdravniki govorili. To je bilo grozno obdobje, čakanje me je ubijalo, mislila sem, da bom umrla in nisem želela, da me družina obiskuje. Na srečo me niso ubogali in so me stražili vsak dan. V 32. tednu nosečnosti so se začele bolečine, čedalje bolj sem krvavela in takoj so me poslali na carski rez. V eno roko so mi dajali injekcijo, na drugi so mi merili pritisk. Spominjam se vsake podrobnosti, vendar nimam pojma, koliko časa je vse skupaj trajalo. Postajalo mi je vse bolj slabo, slišala sem glas anesteziologa, ki je rekel: »Izgubili jo bomo.« Govoril je o meni, nisem mogla več dihati, borila sem se za vsak vdih. Na vse kriplje sem si prizadevala ostati pri življenju, nato pa je z zadnjim izdihom moja duša odletela iz telesa,« se spominja Ramona.

Težko ji je opisati, kaj vse je videla

»Zveni čudno in ljudem, ki govorijo take stvari, redko kdo verjame, toda jaz vem, da se je meni to zgodilo. Čutila sem, da sem vstala, odšla iz svojega telesa. Moja duša je občutila mir, spokoj in tišino. Vedela sem, da se tam spodaj, kjer je ostalo moje telo, dogaja nekaj slabega, vendar se nisem obračala. Samo šla sem. Nisem hodila, temveč sem lebdela v nekem čudnem prostoru. Težko opišem z besedami, kar sem videla. Danes pravim, da bi se rada vrnila na tisto mesto, da bi ga malo bolj proučila. Bilo je, kot da mi je padel kamen s srca, rešila sem se bolečin in vseh skrbi. Samo odhajala sem, odhajala, odhajala ... Nisem vedela, kam, a bilo mi je vseeno, saj bilo potovanje mehko in udobno, breztežno. Nekaj časa sem tako lebdeče potovala, nato sem se ustavila. Nekje sredi žareče svetlobe sem zagledala podobo. Svetloba je bila slepeča, vendar nisem mogla umakniti pogleda. Obkrožala ga je neskončna blagost in toplina. Takoj sem ga prepoznala, bil je Jezus Kristus, prečudovit, poln ljubezni. Gledala sem ga in začutila osupljivo svobodo. Samo na to sem se osredotočala, na njega, na silno ljubezen. K njemu sem molila celo nosečnost. Nekaj časa sem ga gledala, pričakovala sem, da bo nekaj rekel. A ni se obrnil k meni, namenil mi ni niti ene besede. Niti jaz nisem ničesar rekla njemu. Čez nekaj trenutkov mi je dal znak. Z obema rokama mi je pokazal pot nazaj. Samo to je naredil, a bilo je dovolj, da sem razumela sporočilo. Brez ene same besede mi je povedal, da moj čas za tisti svet še ni prišel, da se moram vrniti nazaj. Jezus me je rešil, on me je vrnil med žive,« je prepričana Ramona, ki so jo dejansko že razglasili za mrtvo, a sta preživela oba z otrokom.