Salezijanski pisec in univerzitetni profesor Valter Dermota (1915-1994) je v naš prostor vnašal sveža spoznanja globinske in otroške psihologije. Napisal je tudi knjižico o vzgoji najmlajših z naslovom Mladi materi. V njej nagovarja mater, kako naj vzpostavi čuteč odnos z otrokom od trenutka, ko je ugledal luč sveta. Avtor z materjo prehodi najnežnejše obdobje njenega odnosa z otrokom, do trenutka, ko mladi korenjak shodi.

Novorojenček

"Vedeti moraš, da je otrok, ki leži pred teboj, prestal eno izmed največjih prizkušenj svojega bodočega živlejnja: sam, brez materinega telesa, mora dihati, se hraniti in po svoje braniti - tudi z jokom, če je treba - življenjskih sovražnikov. Bodi prepričana, da je tvoj otrok zadosti močan za življenje. Ti in njegov oče - tvoj mož - mu bosta pomagala, da se bo pripravil na življenje." Ko mamica pogleda svojemu otroku prvič v obličje, z dušo in telesom začuti, da sta z otrokom povezana na najbolj čudežen način. V mislih si ponavlja: Kako si lep, kako lepe prstke imaš, kako ljubko se kremžiš, tako rada te imam... in potem, samo moj si. Moj. Ti občutki so zelo lepi, povsem normalni in naravni. Hkrati pa se je pomembno zavedati, da je tvoj otrok tudi Božji otrok in da s krstom dobi pravico tudi do Božje dediščine, do nebes. Bog bo za svojega otroka gotovo skrbel. Toda prva milost, s katero Bog obdaja svojega in tvojega otroka, je globoka ljubezen, ki plameni zanj v tvojem srcu. Te ljubezni si nisi sama vsadila v srce. Bog je neodvisno od tebe položil ljubezen v tvoje srce. Otroka imaš rada in zanj si pripravljena storiti vse. Tudi očka je pripravljen storiti za otroka vse. Očetova ljubezen je sicer drugačna kakor tvoja, ne bo pa nič manjša in nič manj učinkovita. Zavedaj se, da so otrokova usoda njegovi starši. Otrok bo to, kar bodo starši znali iz njega narediti.

Če bi sedaj vprašala nebeško mater Marijo, kako je ona sprejela svojega sina Jezusa, za katerega je vedela po čudovitem oznanjenju, da je Božji Sin, in kako naj skrbiš za svojega otroka, bi ti med drugim povedala: "Otroka imaš rada, ker je sad tvojega telesa - kakor je Jezus sad mojega telesa - toda še več kot to, da je človeški in tvoj otrok, pomeni, da je božji otrok. Zavedaj se predvsem tega. Spoštuj telo svojega otroka, saj je prebivališče duše, ki je bila v krstu povzdignjena v božje otroštvo."

Dojenček

"Ne odteguj se svoji dolžnosti, da kot mati hraniš svojega otroka z lastnim mlekom. Dojenje ni samo hranjenje. Dojenje je nadaljevanje telesne povezave, ki sta jo imela ti in tvoj otrok pred rojstvom. " Danes vse več mater toži o nervozi, raznih duševnih motnjah, pogosta je poporodna depresija. Za marsikatero težavo je treba iskati vzrok v pomanjkljivi telesni in čustveni povezanosti z otrokom v prvih mesecih po porodu. To, kar čuti mati, se prenaša na otroka. Otrok čustvuje po svoji materi. Njegovo srce se pripravlja, da bo nekoč moglo samostojno, vendar po sledeh, ki mu jih je zapisala mati, čustvovati in se odzivati. 

Matere čutijo Boga še posebno blizu. Mogoče prav materinski čut nagiba verno žensko h globlji povezanosti z Bogom in se zna z njim prisrčneje pogovarjati kot moški. Ženska je bolj pobožna, bolj molitvena. "Matere naj mnogo molijo. Dostikrat naj se spominjajo čudovitih reči, ki jim jih je podaril Bog. Naj se predajo občutju odvisnosti od Boga, globokemu začudenju in tihi vdanosti. Vse to se prenaša na otroka, ki kakor struna ob goslih zatrepeta ob vsakem trepetu in vzburjenju svoje matere."

Otrok tudi v duševnem pogledu ( tako kot v telesnem, ko preide iz materinega mleka še na drugo hrano) potrebuje novih sestavin, ki jih dobiva od drugih družinskih članov: očeta, bratov in sester, stare matere, tet in drugih oseb, ki so v hiši. Toda pri vsem tem mora ostati vedno mati tista oseba, ki ima z otrokom največ stika in opravka. Otrok se sicer mora navaditi na navzočnost drugih oseb, vendar naj mati nikdar ne pozabi, da je prvih devet mesecev še vedno predvsem sama dolžna, da bedi nad otrokom.

Otrok mora začutiti gotovost. Brez cincanja in negotovosti, naj ga mati previja, kopa, hrani in oblači. Nežno, vendar odločno. Otrok mora čutiti - za spoznanje sedaj še ni zmožen - , da mati opravlja čisto določeno vrsto dejanj, ki se jim mora podvreči. Zato naj se mati na otrokov odpor, kričanje in upor ne ozira. Naj ne bo nasilna, pač pa odločna. Z otrokom naj ravna urno in z veščim razpoloženjem. 

"Ko vstopamo v otroško sobo, bi se morali kakor ob vstopu v cerkev najprej pokropiti z blagoslovljeno vodo in tako oprati svojo dušo vsega manj plemenitega in grdega. Za otroka, za katerega smo toliko žrtvovali, ne bo nikakršna pevidnost in skrb preveč." Mati naj se z otrokom veliko pogovarja, ga spodbuja z obrazom in izrazom na njem, ga pogosto vzame v naročje, ljubkuje in neguje, z njim potelovadi in mu pomaga pri urjenju njegovih mišic in krepitvi telesa.

Devet mesecev star otrok

Otrok je bil do devetega meseca del matere. Telesno ali biološko je bil še popolnoma odvisen od nje. Z devetim mesecem pa se otrok začne osamosvajati. pri tem mu pomagata govorica in hoja. pri tem bo otrok naletel na celo vrsto problemov; nove predmete bo skušal natačno spoznati, zato jih bo nesel v usta, vonjal jih bo in jih na različne načine raziskoval. Prav je, da otroku omogočimo raziskovanje, vendar skrbno pazimo, da se pri tem raziskovanju ne poškoduje. 

Otrok se v tem času začne poigravati z besedami, spoznava govorico, ob tem pa tudi hojo. Zaradi polnosti vsega se v otroku začnejo porajati globoka čustva. Otrok postaja sposoben spoznavati odnose med predmeti in osebami. Spozna tudi odnos očeta in matere in obeh staršev do otroka. To izkustvo je za vse prihodnje otrokovo življenje izredno pomembno, celo odločilno. 

Pomembno je tudi, da pride otrok do pravega spoznanja Boga. Gre za spoznanje, ki je nujno potrebno, da moremo s kom navezati stike. Pomembna je otrokova izkušnja, da je Bog ljubezen. Bog je seveda še marsikaj drugega, vendar pa je njegova ljubezen do nas ljudi njegova najbolj značilna lastnost. Otrok spoznava ljubezen iz lastne izkušnje, ker občuti, da ga imamo radi. Spozna pa jo tudi, ker jo vidi v svoji okolici, posebno med očetom in materjo in brati in sestram. Otrok najbolj nazorno spozna kaj je ljubezen, ko jo občuti na sebi. Seveda pogosto občuti tudi neprijetne občutke, na primer bolečino ali kako drugo nevšečnost. Ker pa mu pri tem vedno pomaga mati ali kakšna druga oseba, po eni strani doživlja svojo popolno odvisnost, po drugi pa dobrohotno pripravljenost, ki mu lajša in omogoča življenje. Prav ta življenjska varnost je eden izmed tistih občutkov, ki dajejo otroku in pozneje človeku tako imenovano bistveno gotovost. Taka gotovost ali varnost postane del celotne osebnosti in daje zrelemu človeku tisto prijetno samozavest, ki je nujno potrebna pri vsakem voditelju, začetniku gibanja in socialnem delavcu. In ljudje, ki v odraslosti nimajo te potrebne samozavesti in zaupanja vase? Navadno je to posledica pomanjkanja življenjske bitne varnosti prav v prvih letih življenja.

Eno leto star otrok

"Vse do razvojne dobe in pubertete, to je trinajstega leta starosti, starši nekako "vlivajo" v otroka človeškost in nadnaravne vrednote. Otrok kot prazen sad sprejme vse! ne ve, kaj je prav in kaj narobe. Potrpežljivo in zaupljivo sprejema vse. Toda enkrat bo tudi on poln. In takrat bo iz njega priteklo tisto, kar so vanj vlivali.

Jasnost, doslednost in vztrajnost so osnovna vodila za starševsko vzgojo. Pomembno je, da:

1. Otrok jasno in nedvoumno ve, kaj mati in oče od njega pričakujeta. Otroku zapovedujemo z jasno besedo, kretnjo ali zadržanjem celotne osebe.

2. Otrok mora čutiti, da to, kar starša zahtevata, spada k vsakdanjemu življenju in zato ne more biti drugače. Ukaz naj bo miren, odločen, uravnovešen.

3. Dobrota ni nujno popustljivost. Dobrota je v tem, da zahtevamo od otroka tisto, kar je zanj v danem primeru najbolje. pri tem je pomembno, da ne dovolimo, da bi se kdorkoli vmešaval v odnose staršev z otrokom (na primer sorodniki, prijatelji, znanci).

4. Če otrok kriči, tuli, cepeta in se upira, ne popusti. Otrok naj čuti, da vzgoja ni kupčija.

5. Dokler otrok s kričanjem izsiljuje, se zanj ne zmeni. Ukvarjaj se z drugim opravilom in mu razloži, da se boš zanj brigala potem, ko se bo umiril.

6. Ko se otrok umiri, premišljuje. Takrat je čas za nežno prigovarjanje in postavljanje zahteve, od katere ne smeš odstopiti.

7. Otrok mora občutiti mejo, preko katere ne more z nobenim sredstvom. Ni ga bolj nebogljenega otroka, kot je kričav, ki z v k+vikom in krikom vse doseže. Vedno bo negotov, nestalen, prepuščen samemu sebi in svojemu notranjemu razpoloženju.

Otrok je shodil

"Otroka je treba vzeti zares. Samo tedaj bo čutil, da se mora tudi on čim prej vživeti v svet, na katerem mora hočeš ali nočeš živeti. Čim prej se vživi in čim natančneje spozna njegove zahteve, tem bolj bo pripravljen za življenje."

Starši naj otroku pomagajo pri usvajonju besedišča. Besede, ki naj se jih otrok nauči, naj izgovarjajo razločno in počasi. za otroka  ni potrebno prikrojevati kake posebne govorice, ki naj bi bila prilagojena otrokovemu nezadostnemu spoznanju. Otrok naj se prilagodi svetu, ne pa svet in izrazi otroku. Tudi kar se tiče čustvovanja in izražanja telesne naklonjenosti je potrebno upoštevati otrokov intimen prostor. otroški lik v odraslem vzbudi nežna čustva, toda taka čustva naj vsak odrasli prihrani za svoje otroke, drugih pa naj se ne dotika (na enak način in toliko kot lastnega). 

To je čas, ko otrok mnogo bolj kot z glasvo spoznava s srcem. Verjetno človek nikdar več v življenju ne čustvuje tako močno kot prav v prvih letih življenja. Prav zaradi tega čustveno močno poudarjenega okolja mora mati skrbeti, da v družini in domu ne bo nič pretiranega, kričavega, izrednega in prenapetega. Otrok ima zelo veliko "dela". Mnogo več, kot si morejo odrasli misliti. Vsako spoznanje mora "pobarvati" z določenim čustvenim ozadjem. Za otroka je v tem obdobju pomembno dobrohotno, normalni in mirno okolje.

"Ne da bi se hoteli spuščati v katoliški nauk o številu otrok v družini, bi si upal trditi, da je z vzgojnega vidika vzgoja toliko lažja in učinkovitejša, kolikor več dobro vzgojenih otrok pomaga vzgajati svoje brate in sestre. Če hoče kdo imeti res dobro vzgojene otroke, naj skuša prvega dobro vzgojiti in potem imeti več otrok."

Povzeto po knjižici Mladi materi, o vzgoji najmlajših (dr. Valter Dermota SDB).