Sprva so mislili, da imam težave zgolj z depresijo. Ker pa zdravljenje ni potekalo v pravi smeri, so se začela izrazita razpoloženjska nihanja. Ko so se razmahnila v največjem obsegu, sem bila napotena na psihiatrijo. Mami me je peljala na Enoto za krizne intervencije, kjer sem prvič srečala svojega psihiatra. Ta je postavil diagnozo, tri mesece kasneje pa sem bila sprejeta na takratnem Kliničnem oddelku za mentalno zdravje.

»Navezana« na sadizem

Obdobje pred hospitalizacijo je bilo pestro. Manijo tistega obdobja je med drugim poganjala odvisnost od nasilne pornografije, to pa travme družinskih odnosov. Neverjetno, kako globoko me je sado-mazohizem ujel v svoje kremplje. Akterje sem občudovala in se čudila, kako je mogoče, da nekdo uživa v trpinčenju. Doživljala sem napetost in vzburjenje ob misli, da me nekdo nadvlada. Takrat sem sado-mazohizem dobesedno posvojila.

Spoznala sem ga na psihiatriji

Zdravila sem se na Enoti za adolescentno psihiatrijo, on pa je bil nadstropje višje. Zdel se mi je kot balzam za mojo ranjenost; njegov glas me je pomirjal, njegov dotik mi je predstavljal varno zatočišče. V tistem malem parku sva na klopici preživela veliko časa. Mislila sem, da mu lahko zaupam, nisem pa vedela, kakšne so njegove rane, zaradi katerih je bil samomorilen. V svoji neprizemljenosti in nerazsodnosti sem mu razlagala o vsiljenih slikah, ki sem jih projicirala na svojo osebnost. Nikoli ga nisem vprašala, kako je vse to razumel, vendar sem to kasneje spoznala.

Zgodilo se je

Preselila sem se v Ljubljano. Obnovila sva stike in se začela spet družiti. Nekega večera pa se je zgodilo. Vse skupaj je načrtoval. Grozno, kako vodljiva sem bila. Najprej me je pripravil do tega, da sem nekaj malega spila z njim. Potem me je peljal na grad. Sedela sva v avtu, zamišljena sem gledala skozi okno na svoji desni, nakar je zgrabil mojo roko in jo položil na svoj penis. Občutek je bil silno neprijeten, tako da si niti pogledati nisem upala. Želela sem iztopiti iz avta, ampak enostavno nisem mogla zbrati te moči. Zapeljala sva se na Metelkovo. Tam sva bila kratek čas, potem pa se je odločil, da me pelje domov. Preden sva šla, se me je neprimerno dotikal in spet sem si želela, da bi lahko reagirala, da bi imela moč iztopiti iz avta in iti peš proti domu. Tako pa sem le otrpnila, medtem ko je on užival v moji zamrznitvi. Ko sva se vozila, sem si ves čas želela, da bi imela toliko poguma, da mu ne pokažem, kje živim. To mi nikakor ni uspelo in na koncu se je znašel v stanovanju. Ker sem dojela, kakšen je njegov načrt, sem planila v jok. Komaj sem vsa prestrašena lahko rekla »Nee!«, a sem bila povsem nemočna, ko me je nezadržno slačil. Bilo me je grozno strah, vedela sem, da je mnogo močnejši od mene, zato sem bila pripravljena požreti vse, kar bo sledilo, le da me ne bi udaril. Nad menoj se je naslajal, se dobesedno zaletaval vame, pozneje pa mi je priznal, da mu je bilo moje izražanje bolečine smešno. Seveda me je poškodoval. A najbolj od vsega me je prizadela njegova izjava ob ravnodušni drži, ko je stal in gledal v jaslice. Takrat mi je naposled rekel, da pogrešam očeta.

Tega res nisem želela slišati                    

Oče je naslednji dan prišel k meni na obisk. Dogodek je bil še zelo svež; seveda sem bila še v šoku. Skušala sem mu nekako povedati, kaj se mi je zgodilo. Pa me je zelo grobo zavrnil z besedo. Oče je tudi sicer strog in avtoritaren. Pri njem nisem nikoli dobila opore, ko sem jo kot hčerka od njega potrebovala. Že prej, v mladosti in zgodnjem otroštvu sem bila ali zlorabljena ali nadlegovana in moj oče se ni praktično nikoli ustrezno odzval. Me pa je velikokrat udaril z jezikom in tudi z roko. Doma sem bila prevečkrat v vlogi kante za smeti. Ker mi je tudi po tem dogodku dal vedeti, da sem "ena navadna k…", in ker mi je tisti moški grozil, da me bo boksnil v trebuh, če bom noseča, sem na pol omotična šla v lekarno, kjer sem želela kupili jutranjo tabletko. Pa mi je lekarnarka rekla, da sem prepozna. In spomnim se, da nisem čutila dodatnega trpljenja ali stiske, samo nekako sem obstala in se potem kasneje sprijaznila z idejo, da preprosto ne bom povedala za nosečnost, če bi do nje prišlo. Končanje življenja morebitnega mojega otroka ni bilo več v igri.

Nisem bila noseča, a slaba vest zaradi jutranje tabletke me spremlja

Morda je za koga noro, kar želim sporočiti. Moj otrok bi bil nedolžen in nič kriv pri dejanju svojega očeta. Žal mi je, da sem v obupu najprej pomislila na končanje nosečnosti. To je najlaže in ženski daje občutek, da se bo znebila bremena. Vem, da pri meni ne bi bilo tako. Zakaj bi moral otrok umreti? Čeprav nisem bila dejansko postavljena pred izbiro splava, si želim, da ga resnično ne bi izbrala, če bi bila postavljena prej dejstvo nosečnosti. Ne vem, kako bi nosečnost skrila pred družino, a po drugi strani me to v tistem trenutku ni več skrbelo, saj sem živela stran od nje.

»Zakaj te ne morem imeti?«

Kako bi danes gledala na svojega otroka? Ali bi ga dala v posvojitev? Ali bi me starša obsojala zaradi svojega vnuka? Kaj bi mu povedala o njegovem očetu? Težko odgovorim na to. Ne opravičujem njegovih dejanj, vendar vem, da je bil tudi on ranjen zaradi družinskih razmer. Razumela sem ga, odpustila sem mu. Umrl je, a spominjam se ga v molitvi; vem, kje ga lahko obiščem, in upam, da se bova znova srečala pri Bogu.

I. N. P.