Pričevanje: Bolečina, ki kljuva
06.03.2021Bila sem nenačrtovana. Predstavljam si ponovno stisko moje mame. Kaj bo rekel? Me bo tudi on pustil na cedilu, zavrgel kot pljunek iz ust? Ne. Lahko sem ostala v zavetju maternice. Lahko sem se rodila in lahko živim. Hvala ti, oče, hvala ker si se me veselil.
In vendar njena bolečina ni samo njena. Vprašam se, zakaj moram to vedeti. Sprašujem se kje je, kakšno življenje živi in upam, da je srečen. Upam, da biva v zavetju stvarnikovega naročja. In gleda name in gleda na mojo mamo. Z odpuščanjem, z mirom. Sedaj razume, sedaj ve, kako hudo je bilo mami, ker se je čutila izdano in zavrženo. Ker v stiski, v kateri se je znašla vsa zapuščena, ni videla svetlobe. Skrušena se je sprijaznila s temo.
Najina mama je bila lepo dekle z iskrivimi očmi. Kam je šel ta sijaj? Umrl je z njim, ki že dolgo živi drugačno življenje. In ona leta beži pred očitki lastne vesti, dopoveduje si, da še ni bilo ničesar, a v notranjosti jo žre. Ker ve, da si laže. Njena nemirna duša želi zatreti praznino s številnimi hobiji, v njenem srcu je toliko ljubezni do soljudi, katerim želi pomagati. A sebi ne. Ona ne joče že predolgih trideset let. Tako mislimo. A kaj je v njenem srcu? Bolečina, ki kljuva.
Pravijo, da imam dve sestri. Ne vem zakaj, toda vedno sem si želela brata. Imam ga. Dala sem mu ime David. Tolikokrat pomislim nanj, tako zelo ga pogrešam in verujem, da ga bom srečala pri Njem. On meni in mami pomaga korakati, ko nama je hudo, korakati proti Luči. Tam naju čaka ves vesel.
In ti mama, razumem te. Vem, kaj pomeni biti zavržen, namesto ljubljen. Vem, kaj pomeni biti zasmehovan, namesto sprejet. Vem, kaj pomeni biti ustrahovan, namesto čutiti varnost. Strah me je zaznamoval, a ravno tako so me zaznamovali ljubezen, pogum in zaupanje, ki si mi jih podarila, ker si me sprejela, ceprav sem te presenetila tudi jaz. Danes ti to vračam. Hvala ti.
Vika
Komentarji
Komentiranje trenutno ni mogoče.