To, da sedaj svobodno pišem mojo zgodbo je Božja volja in milost, ki jo je zame storil Bog v mojem življenju. Brez te milosti ne bi zmogla spregovoriti ene besede. Moje življenje sedaj bi bilo popolnoma drugačno, če bi se dogodki pred osemnajstimi leti odvili drugače. Vendar se niso. Takrat sem sprejela svojo najtežjo in najbolj napačno odločitev ter storila svojo največjo napako v  življenju. To je odločitev za splav. To odločitev sem sprejela, ko sem se znašla v nepričakovani, težki situaciji. In takrat, ko sem bila še mlada, neizkušena, prestrašena in nesigurna punca, ji nisem bila kos. Podlegla sem v tej stiski, slabotnosti in situaciji. To odločitev od takrat naprej vse do danes globoko in iskreno obžalujem. In časa ni mogoče zavrteti nazaj.

Kaj me je privedlo to tega, vam sedaj na kratko približam. Svoje otroštvo in mladost sem preživljala v družini z bratom, ljubečo mamo in delovnim očetom. Bila sem vzgojena v veri, v dobrih delovnih in učnih navadah. Bila sem vedno rada v družbi sorodnikov ali prijateljev. Družinski mir je kalil očetov alkoholizem ter vse težave, situacije in travme, ki so se dogajale v zvezi s tem. Tako sem se v svet srednje šole in študija podala  s temi izkušnjami, nesigurnostjo in nenehnim iskanjem ljubezni in potrjevanja. Po izkušnjah v domačem okolju sem tudi sama preživljala mladost v pijančevanju, zabavah v družbi, v iskanju ljubezni v kratkih zvezah ali avanturah. Tako sem ob koncu študija stopila v zvezo z deset let starejšim moškim. Bil je tujec, kot delavec v Sloveniji. Sčasoma sem ga začela bolj spoznavati in sem ugotovila, da je imel nečisto preteklost in v družbi veljal za nasilneža. Ljudje okrog mene so me opozarjali, naj razmislim s kako osebo se zapletam. A sem se v svoji naivnosti in neizkušenosti vseeno podala v ta odnos, saj sem bila zaslepljena, ker sem končno dobila pozornost in naklonjenost od moškega.

V tem obdobju sem se oddaljila od staršev, stare družbe, prijateljic, se predajala pijančevanju, kajenju in nemoralnemu vedenju. Popolnoma sem se izgubila. A ko je prihajalo na plano njegovo agresivno vedenje, sem se prihodnosti z njim ustrašila in odšla iz tega odnosa. A on se s tem ni sprijaznil in me še naprej nadlegoval. Odšla sem, a kmalu izvedela, da sem noseča. Nepričakovano spoznanje. V meni je otrok. Strah me je. Sram pred starši in ostalimi. Kaj bodo rekli drugi? Ali bom sama z otrokom? Kaj če on izve? Ali mi ga bo hotel vzeti? Otrok ne bo imel mirnega življenja, bo razdvojen. Ne želim mu tega. Ne vem, kaj naj. Sram in strah me je bilo doma povedati. Nešteto vprašanj, stisk, dvomov, duhovnih bojev. Sprejeti otroka. Želim si ga. Kako? Ne zmorem. Žal sem samo hotela vse skupaj skriti, pobegniti od vsega, pozabiti vse, kar je povezano s tem človekom. Želela sem si, da vse to čim prej mine, da tega trenutka ne bi bilo. Tudi pogovor z dvema prijateljicama mi ni prinesel rešitve. Žal sem podlegla tej stiski, strahovom, brezupni situaciji, s katero se nisem mogla nositi.

Takoj po dejanju splava mi je bilo žal. Že isti trenutek, ko sem odprla oči po tem groznem dejanju v bolniški sobi. Izgubila sem otroka, materinstvo, izgubila sebe, dostojanstvo, samospoštovanje, čistost, brezskrbno mladost, spontanost. Nikoli več nisem bila enak človek. Vame se je naselil obup, strah, obžalovanje, krivda. Sledila so grozna leta. Dosegla sem dno od dna mojega življenja. Zaprla sem se vase, od vseh. Izgubila zaupanje v sebe in v druge. Nekateri so se celo oddaljili od mene in ravno tisti, ki so mi bili najbolj blizu in ki sem jim zaupala. Vse skupaj so spremljale psihične, čustvene, telesne, duhovne stiske, občutek zavrženosti, zapuščenosti, nadlegovanja tega moškega in strah pred njim. Tudi bolezen, zelo močne alergije, težave z dihanjem, s spanjem, nočne more, pritisk v prsih. Niti s časom in leti ni minila stiska in obžalovanje, kot sem pričakovala. Neštetokrat sem se spraševala zakaj. Zakaj se je to zgodilo? Zakaj? Zakaj? Zakaj? Zakaj ne moremo časa zavrteti nazaj? Ravnala bi drugače. Bilo je vedno huje, saj o tem nisem govorila z nikomer. Bila sem popolnoma sama s to izkušnjo. Sledili so trenutki, ko mi je življenje steklo, dobila sem službo, se naprej ukvarjala s športom, se vrnila v družbo. In spet padci, ko sem se znova podajala v zabave, alkohol, ponočevanja, avanture, iskanje potrditve v družbi, dokazovanje v športu. Samo da sem vse potisnila in da bi pozabila. A nisem nikoli. Vsak dan sem se spomnila na ta dogodek. Še posebej je bilo mučno, ko sem zvečer legla v posteljo in ostala sama s temi mislimi, občutki, krivdo in bolečino. Kot da bi na mene pritiskala betonska teža. Z obžalovanjem, krivdo, žalostjo in stiskami sem se ves čas borila.

Vse do trenutka, ko me je mati Marija poklicala na romanje v Medžugorje in ko sem tam začutila Božjo prisotnost. Takoj ko sem stopila na tla v Medžugorju, sem začutila, da sem se vrnila k Bogu. Pri Bogu sem začutila tako polnost, ki sem jo na krivih in grešnih krajih zaman iskala. Že prvi večer na molitvi pred Jezusom, pred najsvetejšim in po dogodku, v katerem sem se na poseben način srečala z Marijo in njenim milostnim in ljubečim pogledom, sem v sebi začutila Jezusov in Marijin klic, da spregovorim o moji izkušnji. In sem res, prijateljici sem se zmogla še isti večer odpreti. Naslednji dan sem odšla k spovedi, po šestnajstih letih, krstila mojega otroka v duhu, ime mu je Jure in bilo je veliko olajšanje in odrešenje. Prvič po šestih letih po splavu sem odprla svoje srce in jokala od te bolečine, saj sem prej nosila samo težo in breme krivde in obžalovanja. Od takrat naprej se v Medžugorje k Mariji vračam vsako leto, tudi večkrat na leto. Iz hvaležnosti, saj me je Marija poklicala in pripeljala nazaj k Bogu, k Jezusu. Ob njej sem doživela takšne notranje milosti v srcu, ki se jih ne da opisati. Življenje z Bogom me je začelo popolnoma spreminjati. Takrat sem šele zmogla jokati, izlila sem morje solz, izlila sem Jezusu svojo bolečino, se mu zahvaljevala za milost, da se je zmogel spustiti in skloniti tako nizko k meni, grešnici in me odrešiti. Jezus je neskončno usmiljen, saj lahko vsako grešnost, bolečino, rano in izgubo pretvori v milost.

Čeprav mi je Bog odpustil moje dejanje, pa sem se še dolgo borila z lastno krivdo, neodpuščanjem, kar pa je bilo najtežje. Veliko sem molila in prosila k Bogu in Mariji, da bi si zmogla odpustiti. In čez čas, ko sem Jezusu to predajala, sem se osvobodila tudi tega. Spoznala sem, da Bog nikoli nikogar, tudi najbolj slabotnega, grešnega, zapuščenega, ranjenega, ne bo pustil trpeti. Daruje nam tako ljubezen, odpuščanje in usmiljenje, ki ga ljudje ne moremo doumeti. Vsa ta spoznanja in izkušnje z Bogom so me odvračala od prejšnjega načina življenja, od nekaterih ljudi, začela sem živeti v molitvi, veselju in miru z Bogom. Spoznavala sem nove ljudi in se začela ukvarjati z dejavnostmi, ki so me izpolnjevale; petje, igranje, ustvarjanje, potovanje, pohodi v naravo.

Otrok na zemlji nimam in nimam partnerja. Dolga leta sem mislila, da me Bog s tem kaznuje, saj sem splavila življenje pred leti in da tega nisem vredna. Tudi druge težave so se pojavljale in nenehen občutek, da nisem vredna, da moram trpeti, da se moram odkupiti za svojo napako, da moram vsem ustreči, da si ne zaslužim biti srečna, da moram mojo izkušnjo skrivati, da ne smem pokazati žalosti in obžalovanja, občutljivost in še in še. Veliko sem molila in prosila Boga, da me osvobodi vsega tega.

Zato sem sedaj toliko bolj srečna, da me je Bog pred dvema letoma pripeljal v Rahelin vinograd. Ko sem vstopila v prostor duhovnih vaj, sem takoj začutila ljubezen in Božjo prisotnost. Čutila sem se sprejeto, željeno, ljubljeno, razumljeno, slišano in potolaženo. Pri osebah, ki vodijo Rahelin vinograd se čuti, da Jezus deluje preko njihovih besed, objemov, tolažbe, ljubezni, poslušanja, pozornosti. Tam sem srečala osebe, ki so prav tako doživele izkušnjo splava, kar sem si vedno želela, saj se v trenutku začutimo in razumemo v svojih bolečinah. Pred temi udeleženci in pred Jezusa sem lahko izlila vse moje življenje, mojo izkušnjo, bolečine, rane, posledice, obžalovanje, krivdo, obžalovanje za Juretom, izgubljeno materinstvo. Čutila sem neverjetno svobodo izraziti se, saj je okolje tam zelo razumevajoče, čuteče in svobodno. Jezus je bil zelo navzoč med nami, ozdravljal je in osvobajal. Zmogla sem vzpostaviti osebni odnos z otrokom, mu izkazati ljubezen, kar pa prej zaradi bolečin in ran nisem zmogla. Najbolj osvobajajoče dejanje pa mi je bilo, ko sem lahko pri maši iz mojega naročja izročila svojega otroka Jureta v naročje Boga, v nebesa. Sedaj sem s tem pomirjena, saj je na varnem pri Bogu in materi Mariji. In tja želim priti tudi jaz, saj sem tja poklicana. Jure mi je, čeprav je v mojem telesu živel le nekaj tednov, pokazal smisel življenja. To je priti k njemu, mojemu otroku, v nebesa,  kjer bova skupaj z Bogom v večnem miru in sreči.

Lahko rečem: Rahelin vinograd je kraj, kjer Jezus kakor sonce posije v naša srca in ga ozdravi. Ko sem se peljala domov iz Rahelinega vinograda sem čutila, kot da sem ponovno rojena. In sem res, kar čutim na vseh področjih. Življenje po Rahelinem vinogradu se mi spreminja. Ozdravljena od bolečin in preteklosti živim notranje svobodna. Povrnilo se mi je dostojanstvo, samospoštovanje, radost, veselje, izboljšali so se mi odnosi do drugih, zaupanje v sebe in v ljudi, notranje sem stabilnejša, bolj sigurna in sproščena. Lažje se odprem in govorim o moji izkušnji.

Po 16 letih sem po veliko molitve končno zmogla spregovoriti mami o izkušnji splava ter tudi drugim se sedaj lažje odprem. Močno je spoznanje, da me Bog ljubi, očistil je moje življenje in mi želi, da sem srečna in da si zaslužim novo priložnost, upanje v novo lepo in vredno življenje. Vem in verjamem, da je moj Jure v varnem objemu Boga. V mojem srcu ima posebno mesto in ga imam neskončno rada. Srečna sem, da sem njegova mamica. Sedaj se zavedam, da je vsako življenje neprecenljiv Božji dar. Tako natopljena in okrepljena z Božjo ljubeznijo sem pripravljena pomagati tudi drugim mamicam, ki se znajdejo v podobni situaciji kot sem bila jaz. Bog me je poklical tudi v to poslanstvo, poslanstvo življenja. Moje močno spoznanje je, da je vredno sprejeti najtežje preizkušnje, da bi vsako spočeto življenje ugledalo luč sveta. Z veseljem pričujem o Božjem usmiljenju, ozdravljenju in dobroti, ki jih je Bog storil zame. Vame je Bog naselil mir, postajam vedno bolj zadovoljna, srečna, hvaležna, nežna do sebe in do drugih, razumevajoča, sočutna, dovolim si lepe trenutke, zmorem sprejemati in izkazovati ljubezen ter se veseliti vsakega dne, vsakega trenutka, saj vem, da mi je Bog dal novo življenje in upanje iz čiste ljubezni. Bogu sem hvaležna za mojega otroka Jureta ter za vse kar je Bog storil zame, da je vedno in sedaj, ta trenutek z menoj, zato mu bom vedno ostala zvesta. Do večnosti. Amen.     

Julija