Drage punce in mame! Želim vam povedati, da splav ni rešitev, ampak je trpljenje za celo življenje! Sem mlada punca, ki je naredila splav pred nekaj leti. Imela sem fanta, ki sem ga ljubila. Nisem pričakovala, da bom zanosila. Sama se bila ob tem globoko v problemih v drogi in alkoholu in še veliko drugih stvari. Ko sem zanosila sem bila presrečna, pod srcem sem nosila otroka. Bila pa sem tudi prestrašena, zaskrbljena! Ko sem fantu povedala, da sem noseča, je takoj brez zadržka in drugih besed rekel: »Splavi, ali te bom pustil samo z njim.« Tukaj sem se zaslepila.

Bala sem se ga izgubiti in imeti še več problemov. Zelo sem jokala. Nisem želela izgubiti otroka. Ampak pritisk je bil prevelik. Odšla sem na kliniko in zdravnik me je večkrat vprašal, če res želim to storiti. Ne morem povedati, kako sem trpela. Poseg je bil hitro opravljen. Ampak izguba tako močna, boleča, da preprosto nisem imela smisla živeti. Dolgo časa sem si zbijala občutek krivde z drogo, alkoholom. Svet se mi je obrnil na glavo! Nisem mogla spati, jesti. Zgodbo sem dolgo skrivala in še danes bi jo lahko skrivala, ampak to ni rešitev. Bolečine ne moreš sam nositi. Potrebuješ pogovor, nekoga, ki mu zaupaš.
Bolečina me je ubijala! Tako težko mi je bilo gledati druge otroke, mame, ki so noseče. To dejanje mi je zaznamovalo življenje, dolgo časa nisem mogla spati. Dejstvo, da sem ubila otroka mi še danes ne da miru! Povzroča mi velike težave. Če bi lahko čas zavrtela nazaj, nikoli nebi naredila splava.
Punce in mame premislite kaj delate! Zdaj mi je zares žal. Najhujše, kar se mi je moglo zgoditi je to, da sem zanosila drugič. Takoj sem naredila isto stvar! V času svoje odvisnosti, sem si zaradi tega poskušala vzeti življenje! Preprosto preveč škode sem naredila! Po dolgih letih sem prvič spregovorila o tem. Duhovnik mi je pri sveti spovedi rekel naj jima dam ime. To je bilo neznansko težko. Spominjam se, kako sem jokala in jokala! Nazadnje sem se odločila in prvemu otroku dala ime I., a za drugega nisem imela moči. Pustila sem na strani. Ob spodbudi neke sestre redovnice sem se odločila poimenovati še drugega otroka in mu dala ime I.. Obe imeni hranim v svojem srcu. Duhovnik mi je priporočal naj jih v svoje srcu izgovorim pred evharistijo med povzdigovanjem. Tako mi je malo lažje sprijazniti se s tem kar sem storila. Pomembno je odpustiti sebi. Kar pa je meni, kakor verjetno vsakemu zelo težko. In posledice so ostale za zmeraj.
Punca in mame vem kako se počutite! Ampak s tem ne boste nič rešile. Uničile si boste življenje, kakor jaz! Otrok je živo božje bitje, ki mora živeti. Prosim vas razmislite, kaj delate!
Po dolgih letih, ko je moja sestrična rodila dva otroka, sem doživela močno krizo. Doživljala sem stvari na čisti način. Zato, ker sem odšla po božjem posredovanju na zdravljenje odvisnosti. Še zmeraj sem zavračala stik s punčkami. Bolečina se je vrnila, spomini so oživeli. Ko so prišle na obisk, sem se soočila v živo. Nisem je želela prijeti v naročje. A prišel je trenutek, ko sem jo držala v rokah. Trenutek je bil močan, zadrževala sem se, da nisem jokala. Močno sem jo stisnila k sebi in jo poljubila, kakor da je moja. Ugotovila sem, da preprosto taki trenutki ozdravljajo. So težki, ampak lažje se sprijazniš, oprostiš sami sebi.
Hvala končno Bogu – on me ozdravlja in mi daje novo življenje.

Joži M.