Katarina Nzobandora, Angelca Likovič in Norma Korošec so v Tarči 13. 10. 2016 vsaka s svojo življenjsko izkušnjo  pričevale o lepoti življenja in materinstva ter povsem razorožile zagovornike prekinitve življanja nerojenih otrok.  V svoje sporočilo o veselju in lepoti življenja so vključile tudi sočutje do vseh trpečih žensk in mater s tragično izkušnjo boleče odločitve za smrt nerojenega življenja.
Na drugi strani so se Metka Mencin Čeplak,  Mateja Kožuh Novak, Dunja Obersnel Kveder in Marco Gergolet oklepali neživljenjskih, naučenih fraz o svobodni izbiri za končanje nerojenega življenja, ki so jo prikazovali kot pravico ženske da razpolaga s svojim telesom.

Žalostno je je, da nekateri končanje življenja nerojenega otroka v maternici  imenujejo “pravica” in to zagovarjajo, čeprav gre za nasilje na nerojenim otrokom, ki se sam ne more braniti.

Psihološki vidik odločitve za končanje življenja nerojenih otrok

Končanje nerorejenega življenja je hud udarec za mame. Posledice končanja nerojenega življenja se kažejo v telesnem, čustvenem in duhovnem trpjlenju. Prizadenejo vse vpletene, mater in očeta nerojenega otroka, sestrice, bratce, stare starše.

Ženske z izkušnjo odločitve za smrt nerojenega otroka so večinoma žrtve, podobno kot nedolžni nerojeni otroci in potrebujejo precej časa, pogosto tudi več let, da se telesno, čustveno in duhovno uredijo. Mnogo žensk se po končanju življenja herojenega otroka spopada z občutki krivde in obžalovanja, ker niso zaščitile razvijajočega se življenja v sebi. Mnige tega pred odločitvijo za končanje nerojenega življenja zaradi zavajanja niso pričakovale. Večinoma sploh niso vedele, kaj jih čaka po tej žalostni odločitvi! 

V trenutku stiske, pogosto ob napačnih svetovalcih, se je odločitev za smrt otroka zdela kot manjše zlo, zasilni izhod iz trenutne stiske, ko so menile, da se morajo relativno hitro odločiti, posebej še, če se je njihov nerojeni otrok bližal starosti desetih tednov. Spoznanje, da bi se čisto enako lahko odločile za obrambo življenja svojega otroka, pa je prišlo prepozno.

V Gibanju za otroke in družine se zavzemamo za sočuten odnos do žensk v kakršnikoli stiski ter za družbeno klimo, ki bo odprta za življenje.

Sedanji zagovorniki kulture smrti  ženskam namesto podpore in pomoči v stiski, ponujajo najhitrejši izhod, končanje nerojenega življenja, po katerem si vsi lepo operejo roke, težo napačne odločitve in trpjlenje ki sledi, pa mora nositi ženska in njeni bližnji, če ima to srečo, da v stiski ni povsem sama.

Film Čudež življenja je v naš javni prostor prišel ob pravem času. Predstavlja dobro izhodišče, da se spet začnemo pogovarjati o pomembnih temah, kamor na prvem mestu spada pravica vsakega človeka do življenja od spočetja do naravne smrti. Zato  bi ga morali vrteti na vseh panojih po državi! Same reakcije izrojene levice, ki ji niti življenje ni sveto, dokazujejo, kako zelo je potreben.