Radikalno ideologijo Združene levice, Stranke Mira Cerarja, SD in DESUS, ki hočejo za vsako ceno vsiliti posvojitve otrok v istospolna razmerja, odlično predstavi članek, objavljen 26. 1. 2015 v spletnem Žurnalu24.si. Temelj te ideologije je, da ne priznava naravnega ženskega in moškega spola, zato tudi ne materinske in očetovske vloge pri rojstvu, vzgoji in razvoju otroka. Trdijo, da otrok ne rabi mame in očeta, ampak zgolj odraslo osebo, bolje sicer več, ker si lahko pomagata/jo pri skrbi zanj.

Namen pripadnikov te ideologije ni predvsem pomagati ljudem, ki jim v resnici ob rojstvu iz zdravstvenih razlogov ni mogoče določiti spola, ampak hočejo spreminjanje spola in spolne usmerjenosti uveljaviti kot nekaj najbolj običajnega za vsakega človeka, hkrati pa čimbolj zmesti predstave otrok v najbolj občutljivem življenjskem obdobju. Predvsem z vsiljevanjem t.i. učnih vsebin o "spolnih identitetah" in "odpravljanju predsodkov" v vrtcih in šolah.

Vabimo vas, da si preberete članek iz zurnal24.si.

»Spola ne določajo genitalije

Na podlagi genitalij, nam družba že ob rojstvu pripiše ženski ali moški spol. Nekateri se s spolno identiteto, ki je družbeno pričakovana, poistovetijo, drugi pa ne.

"Vsaki osebi je ob rojstvu na osnovi zunanjih genitalij določen spol in družbeno pričakovano je, da bo oseba razvijala in doživljala svojo spolno identiteto izključno v skladu s tem spolom," pravi Anja Koletnik iz transfeministične iniciative TransAkcija.

Opisuje, da se ob rojstvu osebi z vagino določi, da je ženska, in se od nje pričakuje, da se bo ves čas tekom svojega življenja identificirala kot ženska. "Transspolne osebe pa doživljajo neujemanje, disforijo med spolom, ki jim je bil pripisan ob rojstvu in identiteto, ki se jo na osnovi tega pripisa družbeno pričakuje, ter osebnim doživljanjem svoje spolne identitete," dodaja.

Cisspolne in transspolne osebe

Transspolnost je krovni termin za vse spolne identitete, pri katerih se oseba ne identificira s spolom, ki ji/mu je bil  pripisan ob rojstvu. Krovni termin pomeni, da je identitet v sklopu transspolnosti veliko ter da so te med seboj raznolike. Tako med transspolne osebe sodijo transseksualne osebe (osebe, ki zaradi doživljanja svoje spolne identitete opravijo tudi telesne prilagoditve in potrditve, nebinarne osebe (osebe, ki se identificirajo izven binarnega spolnega sistema), aspolne osebe (osebe, ki čutijo, da nimajo spolne identitete) in tako dalje. Transspolne osebe so izredno raznolika družbena skupina, ki jim pa je vsem skupna izkušnja samoidentifikacije svoje spolne identitete. Pomembno je poudariti, da imajo vse osebe svojo spolno identiteto in tudi spolni izraz. Spolna identiteta je lastno notranje in individualno občutenje spola, kar lahko vključuje tudi doživljanje svojega telesa. Spolni izraz pa je način, s katerim svojo spolno identiteto izražamo navzven, se pravi z mimiko, kretnjami, oblačili, govorom in podobno. Ker sta spolna identiteta in spolni izraz družbeno pričakovana, osebe le redko razmišljajo o svoji spolni identiteti in spolnem izrazu. Zato se zdi, kot da imajo spolno identiteto in spolni izraz samo transspolne osebe. Imajo pa ju tudi cisspolne osebe. Pojasnili sta Anja Koletnik in Eva Gračanin.

"Večina ljudi se lahko brez večjih občutkov neujemanja poistoveti s spolno identiteto, ki je družbeno pričakovana glede na spol, pripisan ob rojstvu. To identiteto pa tudi izražajo v skladu z družbenimi pričakovanji," pojasnjuje vodja mladinskega programa pri DIC Legebitra Eva Gračanin. Te osebe so cisspolne. Opisuje, da se novorojenčku s penisom ob rojstvu pripiše moški spol, v procesu socializacije ta oseba ponotranji značilnosti, ki jih naša družba pripisuje moškim. Sodeč po družbenih normah naj bi bili močnejši, manj občutljivi, bolj racionalni, praviloma ne nosijo kril, pri govoru uporabljajo moški slovnični spol in tako dalje. "Če ta oseba ne čuti neujemanja med tem, kar ji družba posredno ali neposredno sporoča o njeni spolni identiteti, je cisspolna,"pravi.

"Transspolnost ni družbena deviacija, temveč samo manjšinska spolna identiteta in ravno zaradi tega je posledično deležna družbene stigmatizacije in nesprejemanja," opisuje Anja Koletnik. Pravi, da ni problematičen obstoj transspolnosti, ampak družbena norma pripisa spola na osnovi genitalij in posledično predalčkanje ljudi zgolj na osnovi odločitve nekega zdravnika oziroma zdravnice ob rojstvu neke osebe. "Transspolnost je oblika svobode biti in svobode doživljanja same ali samega sebe, ki presega družbene normative,"dodaja.

Eva Gračanin poudarja, da je to, kaj je moško in kaj je žensko, družbeni konstrukt: "To ne pomeni, da je zato kaj manjvredno ali nerelevantno."Opozarja na različne kulture, ki določajo, kaj je moško in kaj žensko ter kaj poleg teh dveh spolov še obstaja, na drugačen način kot naša družba."Trditi, da ima samo naša družba pravilne definicije, je tudi rasistično," je zaključila."

Celoten članek avtorice Anja Ščuka si lahko preberete tukaj.