Kongregacija za nauk vere je leta 2003 izdala dokument z naslovom Premislek o predlogih za pravno priznanje zvez med istospolnimi osebami. Pod vsebino dokumenta sta podpisana Joseph kard. Ratzinger, predhodnik papeža Frančiška, ter naslovni nadškof Sile,  Angelo Amato.  J. Ratzinger je bil že leta 1986 v imenu Vatikana kritičen do t.i. istospolnih zakonskih zvez, leta 2004 pa tudi do skrajnega feminizma, ki zanemarja pomembnost družine. Kardinal Ratzinger je veljal je za enega najtesnejših sodelavcev papeža Janeza Pavla II in za njegovega vestnega naslednika na mestu papeža. Nenazadnje sta učenje Katoliške Cerkve v času papeževanja Janeza Pavla II v veliki meri skupaj oblikovala.

V uvodu v Premislek avtorja zapišeta, da »gre za žgoče moralno in družbeno vprašanje tudi v tistih državah, kjer ni v ospredju njegova pravna ureditev«. Zato je toliko bolj to vprašanje zaskrbljujoče v državah, ki so že priznale ali nameravajo priznati homoseksualne zakonske zveze. V časih, ko si večina ljudi želi biti napredna, všečna in »družbeno« gledano strpna, se tudi prenekateri katolik sprašuje, kako naj se opredeli do tega vprašanja, ki od njega zahteva, da »ljubi človeka in sovraži greh«. Pri vseh vprašanjih nas katolikov, od tistih najbolj drobnih do življenjsko pomembnih, je to gotovo eno tistih, ki terja resen premislek. Notranja odločitev vsakega posameznika pomeni pomemben košček sestavljanke naše skupne prihodnosti. Pri takšnih, pomembnih življenjskih vprašanjih, je za nas katolike dobro in prav, da sledimo cerkvenemu nauku in Bogu, ki mu lahko izkažemo ljubezen s tem, da mu zaupamo. Kakšen je torej odnos cerkve do tega občutljivega vprašanja?

Zakonsko zvezo je ustvaril Stvarnik
»Zakonska zveza ni kakršna koli zveza med človeškimi osebami. Zakonsko zvezo je ustvaril Stvarnik, deležna je lastne narave, bistvenih značilnosti in namenov.« Osebi nasprotnega spola se v zakonski zvezi med seboj dopolnjujeta in sodelujeta pri nastajanju in vzgoji otrok. Pomembno se je ozreti tudi na besede Svetega pisma, kjer lahko v Prvi Mojzesovi knjigi preberemo, da je človek ustvarjen kot »moški in ženska«. V ta, Božji koncept stvarjenja človeka, je povsem nemogoče umestiti transeksualno osebo, ki se opredeljuje za eno in drugo hkrati, odvisno od trenutnega razpoloženja in občutkov. Bog je tudi želel, naj se moški in ženska kot mož in žena«množita in napolnita zemljo«. Kako se lahko množijo in napolnijo zemljo osebe, ki skupaj biološko niso sposobne sodelovati pri Stvarnikovem načrtu? »Zakonska zveza je nekaj svetega, medtem ko so homoseksualni odnosi v nasprotju z naravnim moralnim zakonom«, zapišeta avtorja. Lahko se nam nekdo zaradi svojih občutkov in hrepenenj še tako smili, ker mu na primer otroci »po naravi stvari« niso bili dani, pa mi pri tem nič ne moremo. Ne moremo vzeti stvari v svoje roke in odločati namesto ali drugače od Boga. »V Svetem pismu so homoseksualna dejanja označena kot HUDE ZABLODE (Rim1, 24-27, 1 Kor 6,10, 1 Tim 1, 10). Sama v sebi so ta dejanja NEUREJENA. Naloga nas kristjanov je, da moramo moške in ženske, ki imajo homoseksualna nagnjenja »sprejemati s spoštovanjem, sočutjem in obzirnostjo. Homoseksualna dejanja pa so »grehi, ki hudo nasprotujejo čistosti«. Bog s tem jasno pove, da stvari ne moremo popreprostiti do te mere, da sklepamo: »ljubezen je ljubezen« …

Potrditev oziroma legalizacija zla
Avtorja v Premisleku poudarita, da je »toleranca zla nekaj povsem drugega kot legalizacija zla«. Zato moramo katoliki na pravno priznanje homoseksualnih zvez »izraziti jasno in ostro nasprotovanje«. Še več, »treba se je vzdržati vsakršnega koli dejanskega sodelovanja pri širjenju ali izvajanju tako krivičnih zakonov«. Na tem področju se sme vsakdo sklicevati na pravico poslušnosti svoji vesti; dokler ugovor vesti sploh še imamo. Radikalni LGBT aktivisti si namreč strastno prizadevajo, da bi verujočim odvzeli to bistveno pravico. Ne samo, da se smemo sklicevati na svojo vest, smemo in moramo se sklicevati tudi na zdravo pamet oziroma zdrav razum. »Civilni zakon ne sme biti v nasprotju z zdravim razumom, kajti vsak človeški zakon je upravičen le v toliko, kolikor je v skladu z naravnim moralnim zakonom, ki ga priznava zdrav razum«. Dokler torej peščica ljudi, še vidi cesarja golega – pa čeprav množice občudujejo njegova »lepa oblačila« - smemo in moramo vzklikati »Cesar je nag!«

Najvišji interes je korist otroka, ki je brez moči in nezavarovan
»Izkustvo potrjujejo, da pomanjkanje spolne bipolarnosti ustvarja ovire za normalen razvoj otrok, ki bi bili morebiti vključeni v takšne zveze. Manjka jim namreč navzočnost očeta oziroma matere. Vključevanje otrok v homoseksualne zveze s posvojitvijo pomeni dejansko nasilje nad otroki s tem, ko izkoriščamo njihovo nemoč in jih vključujemo v okolje, ki ne dovoljuje njihovega polnega človeškega razvoja. Takšna praksa bi bila gotov hudo nemoralna in bi bila v nasprotju z načelom, ki ga priznava tudi Mednarodna konvencija Organizacije združenih narodov o pravicah otroka, po kateri je najvišji interes, ki ga je treba v vsakem primeru braniti, korist otroka, ki je brez moči in nezavarovan.«

Rafko Valenčič v spremni besedi doda: »Eno je, če otrok ostane brez enega izmed staršev zaradi življenjskih razmer (nezakonsko rojstvo, smrt, ločitev), kar še vedno občuti kot pomanjkanje navzočnosti bitja, ki ima svoje mesto v začetkih njegovega bivanja, drugo pa je NAČRTNO in SEBIČNO oropanje otroka starševske navzočnosti, skrbi in ljubezni.«

Kdo v resnici skrbi za državni blagor?
V času, ko država mladim ne more omogočiti služb in osamosvajanja od staršev, lahko rečemo, da bi bilo več generacij mladih »klošarjev« in na cesti, če ne bi zanje skrbeli njihovi starši; tudi v pozna trideseta. Namesto, da bi država in njeni politiki vse moči usmerjali v gospodarski razvoj države, se ukvarjajo z legalizacijo nepravičnosti, ki je povrhu vsega še dobesedno jalova. Takšne zveze namreč ne morejo primerno zagotoviti razmnoževanja in preživetja človeške vrste! Joseph kard. Ratzinger, in Angelo Amato poudarjata: »Ena stvar je, da lahko  posamezni državljani svobodno opravljajo dejavnosti, za katere imajo poseben interes, te dejavnosti pa spadajo med splošne državljanske svoboščine. Povsem druga stvar pa je, če država daje dejavnostim, ki ne predstavljajo pomembnega in pozitivnega prispevka za razvoj osebe in družbe, izrecno pravno in kvalificirano priznanje«.

Poročeni zakonski pari (moža in žene) opravljajo svojo nalogo s tem, da zagotavljajo nastajanje novih rodov, nasprotno pa homoseksualne zveze ne potrebujejo posebne pozornosti s strani pravne zakonodaje, ker »ne opravljajo omenjene vloge za skupni blagor«.

Vprašajmo se torej, zakaj nam gre? Za pravičnost, moralo in blaginjo ali navidezno strpnost. Katoliki smo dolžni izprašati svojo vest in izmoliti odgovore na ta vprašanje.

Vesna Vilčnik