Poročali smo že, da je Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve naročilo posebna pravna izhodišča za pripravo novega Družinskega zakonika. Ministrica Kopač Mrakova se je obrnila na Barbaro Novak, svojo dolgoletno znanko in zagovornico homoseksualne agende, ki je tudi v izhodiščih leta 2014 ponovno zahtevala uvedbo homoseksualnih porok in s tem pravno stanje po katerem bi bilo potrebno uzakoniti nadomestno materinstvo in prodajanje otrok za homoseksualce. Svoja prepričanja s tem v zvezi je Barbara Novak že leta 2009 posredovala neposredno Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve. Eno takšnih "tajnih" dopisovanj med njo in ministrstvom so nam bralci 24kul.si posredovali že pred časom. Z njim je "pritiskala" na ministrstvo in podpirala radikalne člene Družinskega zakonika, ki je bil na referendumu 25. 3. 2012 prepričjivo zavrnjen. Preberite si primer, kako zagovorniki t.i. teorije spola preko t.i. pritiskajo na državne uradnike.

Prof. dr. Barbara Novak
Univerza v Ljubljani
Pravna fakulteta
Poljanski nasip 2
1000 Ljubljana

Ljubljana, 11.10.2009

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve
Strokovni svet za družino

Spoštovani,

zaradi številnih posegov Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve v predlog DZ, ki ga je pripravila delovna skupina Pravne fakultete Univerze v Ljubljani (objavljen:  Zupančič, Karel; Novak, Barbara; Žnidaršič Skubic, Viktorija;  Končina- Peternel, Mateja: Reforma družinskega prava (Predlog novih predpisov s komentarjem), Uradni list RS, Ljubljana, 2005 in 2009) in mnogo prekratkega roka za tako zahtevno delo kot je strokovni pregled zakonika, v svojih pripombah ostajam zgolj na splošni konceptualni ravni in se kot članica Strokovnega sveta za družino omejujem predvsem na vprašanja, ki ste mi jih zastavili v vašem dopisu št. 012-58/2009/3 z dne 30.9.2009:

1. Zakonska zveza kot spolno nevtralna institucija je primerjalnopravno
poznana oblika zakonske zveze. Število držav, ki se odločajo za tak model zakonske zveze, je v Evropi v porastu. Te države partnerjem praviloma dopuščajo tudi skupno posvojitev otrok. V tej luči se mi zdi ureditev v predlogu DZ ustrezna.

2. Ponovitev slovesnosti ob jubileju sklenitve zakonske zveze ne prinaša pravnih posledic, zato ne sodi v zakon.

3. Sprememba definicije zunajzakonske skupnosti z dodanim drugim odstavkom 4. člena ZZZDR je neustrezna in nepotrebna. Obrazložitev predloga DZ navaja, da je drugi odstavek potreben zato, da partnerjema, ki nista v zakonski zvezi in skupaj posvojita otroka, ne bo treba dokazovati dalj časa trajajočega skupnega življenja. Ta določba naj bi po mnenju predlagatelja varovala (naravnega in posvojenega) otroka. Ta argument ne drži, ker zunajzakonska skupnost ustvarja le pravne posledice med partnerjema, ne pa tudi pravic in dolžnosti partnerjev do otrok.

Drugi odstavek ni potreben niti zaradi varstva partnerjev, kajti ta lahko skupaj posvojita otroka le, če sta zunajzakonska partnerja. To pa ne moreta biti, če ne živita skupaj že dalj časa. Partnerja, ki sta svojo dalj časa trajajočo življenjsko skupnost izkazala v postopku posvojitve, pa z dokazovanjem tega dejstva ne bi smela imeti težav tudi kdaj v prihodnje.

Zakonska domneva skupnega življenja (in to celo daljšega), ko imata partnerja skupnega otroka (ali dejstvo, da je bil otrok spočet v stanovanju enega od njiju, že pomeni skupno življenje, katerega dolžina po drugem odstavku ni relevantna), je neprimerna tudi zato, ker neupravičeno razlikuje partnerje z otroci in tistimi brez in ker hkrati nesorazmerno posega v pravice zunajzakonskih partnerjev s tem, ko jima vsiljuje pravne posledice zunajzakonske skupnosti zgolj zato, ker imata skupnega otroka.

4. Definicija družine ni ustrezna:
- ker besedilo  ˝in ima po tem zakoniku do otroka določene (?) dolžnosti in pravice˝
ni dovolj jasno - obrazložitev k zakonu in zakonska definicija se ne skladata (obrazložitev je ožja od zakonske definicije);
- ker je glede na prakso ESČP v zvezi s presojo pravice do družinskega življenja
preozka (zlasti zaradi dostavka ˝in ima po tem zakoniku do otroka določene dolžnosti in pravice˝) in
- ker kljub definiranju zakonske zveze kot ne nujno biološko-reproduktivne institucije še vedno vztraja pri biološki-reproduktivnosti družine (O tem Novak B.,

Ob rob zamislim o slovenski registraciji istospolnih partnerjev. Pravna Praksa 19/2000; 16: 12-14). 

Družina ni institut družinskega prava. To pomeni, da na podlagi družine ne nastajajo pravne posledice med partnerji oziroma med starši in otroki. Pravne posledice v teh razmerjih vzpostavijo zakonska zveza, zunajzakonska skupnost in pripoznano oziroma sodno ugotovljeno starševstvo otrok, ki niso rojeni v zakonski zvezi. Pravne posledice, določene s temi tremi instituti, v ustrezni meri zadostijo tudi ustavni določbi, po kateri razmerja v družini (karkoli naj bi ta že bila definirana), ureja zakon.

Zaradi povedanega predlagam  črtanje  definicije  spornega  pojma  družine.  Taka  rešitev  je  tudi primerjalnopravno podprta, saj se civilnopravni zakoniki evropskih držav definiciji družine zaradi njene zapletenosti in kompleksnosti izogibajo. Npr. nemški civilni zakonik (BGB) družine ne definira Schwab D., Familienrecht. 16. izdaja, C. H. Beck, München, 2008, str. 4).

5. Stanovanjsko varstvo ob razvezi zakonske zveze: V tretjem odstavku 107. člena
predloga DZ bi bilo treba določiti kriterije, kako sodišče upošteva, da je ob razvezi le eden od zakoncev lastnik, imetnik stavbne pravice, pravice do užitka ali rabe na zemljišču, na katerem je stanovanje; da je le eden od zakoncev etažni lastnik stanovanja ali upravičenec služnosti stanovanja; da pravice iz tega odstavka pripadajo zakoncu skupaj s tretjo osebo. Ti kriteriji so bili prvotno določeni v členu, ki je obravnaval stanovanjsko varstvo v času trajanja zakonske zveze, kadar je med zakoncema obstajalo nasilje. Ta člen je kasneje iz predloga DZ izpadel ne da bi bili njegovi kriteriji preneseni v določbo o stanovanjskem varstvu ob razvezi zakonske zveze.

6. Odločitev o odstopu od prisilnega premoženjskega režima je ustrezna.

7. Pravna ureditev določanja starševstva je v pretežnem delu neustrezna in
pomanjkljiva, zlasti ker pravna sredstva, ki omogočajo določitev starševstva niso oblikovna v skladu z najnovejšo prakso US RS (popravljeni sta bili samo določbi, ki opredeljujeta otrokovo pravico do ugotavljanja in izpodbijanja očetovstva) in ESČP.

8. Predlog DZ govori o pravici do otrokovega zagovornika, ki naj bi ga uredil poseben zakon. Njegova pravna narava, tj. njegove pravice in dolžnosti v predlogu DZ niso jasno opredeljene. Družinskopravna teorija tega instituta ne pozna. Želja po zagovorniku se pojavlja predvsem med nepravniki, ki pa očitno ne zmorejo opredeliti, kakšne pravice, naj bi zagovornik v postopku sploh imel oziroma v čem se pravice zagovornika razlikujejo od otrokovega posebnega zastopnika in  zaupnika, ki ju opredeljuje ZPP. Dokler pravna narava zagovornika ne bo jasna, zlasti v razmerju do posebnega zastopnika in otrokovega zaupnika, instituta zagovornika ni mogoče podpreti.

9. Ukrepi za varstvo otroka niso primerno urejeni, ker omogočajo, da v nasprotju z
napotki US RS o isti stvari odločata dva organa, čeprav za to ˝ni razumnega in stvarnega razloga˝. Tak primer je postavitev otroka pod skrbništvo, kjer o skrbništvu enkrat odloča sodišče, drugič pa CSD. Iz razloga, da naj bi o isti stvari odločal isti organ, je prav tako sporna ureditev skrbništva za odrasle. Ureditev skrbništva za odrasle je neprimerna tudi zato, ker še naprej vztraja na togem dvostopenjskem modelu odvzema poslovne sposobnosti, ki ne omogoča prilagajanja pomoči potrebam upravičenca. Predlagana ureditev skrbništva zato ne bi zdržala ustavne presoje.

10. Četrti odstavek 7. člena, ki prepoveduje telesno kaznovanje, v našem pravu ni
novost, ker je telesno kaznovanje že sedaj prepovedovala KOP.

S spoštovanjem,

Prof. dr. Barbara Novak