Spoštovani gospod predsednik, spoštovane poslanke in poslanci, vsi navzoči. V imenu Komisiji Pravičnost in mir pri SŠK vas prav lepo pozdravljam in se zahvaljujem za vabilo ter priložnost, da lahko predstavim stališče Katoliške skupnosti v R. Sloveniji do predlogov za dekriminalizacijo evtanazije.

Člani komisije smo zaskrbljeni glede domnevne evtanazije v ljubljanskem Kliničnem centru, obenem pa smo pozorni na zahteve nekaterih po javni razpravi in uzakonitvi evtanazije. V komisiji poudarjamo, da ima vsak pravico do zdravljenja in primerne zdravstvene oskrbe kot tudi, da ima vsak pravico do življenja in naravne smrti. Zato je podaljševanje življenja za vsako ceno lahko vodi v položaj, ki ni vedno v korist bolnika in je v takšnih primerih etično sprejemljiva opustitev t. i. »agresivnega medicinskega zdravljenja.«

Ob zahtevah za uzakonitev evtanazije smo mnenja, da je to nesprejemljiva pobuda, saj ta na stežaj odpira vrata številnim problemom:
1. Evtanazija ni nikoli zasebno dejanje – saj evtanazija vključuje zdravnike, zdravstvene delavce, pravnikov itd.
2. Evtanazija ne more biti način za zmanjšanje finančnih izdatkov za zdravljenje bolnikov.
3. Legalizacija evtanazija odpira možnost evtanazij brez soglasja. Raziskava narejena pod vodstvom Kenneth Chambaere, objavljena v Canadian Medical Association Journal kaže, da je v Belgiji 32% bolnikov evtanazirana brez njihovega soglasja, čeprav so bile njihove evtanazije pravilno sporočene. Raziskovalec Tinne Smets v reviji Medical Care dokazuje, da so belgijski zdravniki leta 2009 prikrili 53% opravljenih evtanazij in jih niso sporočili državnim oblastem. V vseh teh primerih gre za legalno dopuščene umore, ki jih zdravstveno osebje izvede na svojo željo oz. popustijo pod pritiski svojcev, država pa jih »tolerira« in ne preganja.
4. Legalizacija evtanazije odpira vrata pojavu »spolzkega nagiba«. To je kasnejši legalizaciji evtanazije za najbolj ranljive družbene skupine kot npr.: otrok, depresivnih, duševnih bolnikov, dementnih in celo zapornikov (gre celo za pojav nove oblike prostovoljne smrtne kazni).
5. Z vidika verskih skupnosti evtanazija oropa človeka za proces umiranje, ki ga vsa velika verstva razumejo kot pomembno duhovno doživetje, v katerem se človek poslovi od bližnjih, uredi časne zadeve in se duhovno pripravi na odhod s tega sveta.

V Komisiji Pravičnost in mir pri SŠK smo mnenja, da v Sloveniji ni nobene potrebe po legalizaciji evtanazije. Slovenija naj po našem mnenju raje sledi resoluciji Parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz leta 2012, ki poziva države članice, naj evtanazijo zakonsko prepovejo. Prav tako naj Slovenija sledi odločbi Evropskega sodišča za človekove pravice iz leta 2011 v zadevi Koch v. Švica, v kateri je odločilo, da pravica do evtanazije ni človekova pravica ter da države niso dolžne legalizirati evtanazije, kot tudi niso dolžne uzakoniti pomoči pri samomoru.

Kvaliteta družbe se ne meri po tem, kako pogosto se ljudje v njej odločajo za samomor in evtanazijo; temveč po tem, kako je v njej poskrbljeno za bolne in ostarele. Zato v komisiji izrekamo odločno podporo vsem tistim, ki se zavzemajo za paliativno oskrbo hudo bolnih. Obenem pa se zavzemamo za takšno vzgojo in izobraževanje na vseh ravneh, kjer bi se mladi in odrasli čim bolj temeljito izobrazili o paliativni oskrbi, vnaprejšnji volji in oskrbi bolnih svojcev.

Osebno si želim, da današnja razprava v Državnem zboru ne bo šla v smeri normalizacije in legalizacije evtanazije ter kršenja človekovih pravic bolnikov. Želim si, da bi vsi skupaj dosegli družbeni konsenz v smeri podpore paliativni oskrbi hudo bolnih ter takšnega zdravstvenega sistema, kjer bodo vsi bolniki deležni primerne medicinske pomoči in oskrbe.

Seja Odbora za zdravstvo, Državni zbor (4. 2. 2015)