Koliko od nas doživlja svoje življenje kot čudež? Se tega sploh še zavedamo v hitenju in naporu vsakdana?

Večer z naslovom Poklon življenju, ki ga je 10. oktobra 2013 pripravil Zavod Živ!m, nas je spomnil prav tega. Da nismo napaka, nismo slučajno in nismo samoumevni! Pester program, ki ga je popestrila glasba Nade Žgur in Marka Nzobandora, je v nas prebudil zavest hvaležnosti, da obstajamo.

Ob ganljivo prebrani pesmi T. Pavčka, iz katere je kar odmevalo: »Dajte materam vse rože tega sveta …«, da bi le ostale braniteljice življenja, se je marsikomu orosilo oko. Kajti vstopili smo na sveto zemljo trenutkov spočetja, razvoja in rasti drobnih nerojenih bitij. V to, kaj se dogaja na skrivnem, v globočinah zemlje, kjer smo bili stkani in kjer so naš zarodek videle Božje oči (prim. Ps 139,15-16), nas je uvedel kratek film Čudež življenja.

Ko pokliče življenje, je nanj potrebno odgovoriti, tako ali drugače. To sta v nadaljevanju dokazala zakonski par, Tina in Dore, starša 5 otrok, 4 živih in enega, ki je že v nebesih. Ob njunem pristnem in globokem pričevanju, v katerem ni manjkalo niti smeha, smo okusili, kako lahko zaupanje v Boga celo v neprehodnih delih življenjske poti, odpre nesluteno srečo in veselje.

Nato pa smo bili priča še enemu čudežu – pogumu mlade 16-letne mamice Karmen, ki je svojemu leto in pol dni nazaj splavljenemu otroku napisala pismo opravičila, žalovanja in materinske ljubezni. Tiste, ki res nikoli ne mine. Besede, ki pretresejo, ganijo in prebudijo zavest o življenju, ki ne umre, četudi se ga ne vidi. »Mogoče moram to pismo napisati v pomoč drugim, da bi se izognili trpljenju skozi katerega sem šla. Če bo vsaj eni punci pomagalo zavrniti splav, bo imelo nek smisel. Toda otrok moj, to pismo ti pošiljam zato, da boš vedel, da te imam rada. Karkoli že si. In da te obožujem…«, je med drugim zapisala Karmen.

Stiska, ki preseneti, oče, ki izgine, starši, ki silijo, življenje, ki pritiska, strah, ki grozi … Le kdo si upa kaj dodati?
In vendar lahko bolečina najde svojo dovršitev v molitvi: »Odpiram Ti srce, ovito v bolečino. Počasi in vztrajno vstopaš vame kot brat in kralj, kot tema in luč, kot mir in dar«, je klicala prebrana pesem Izberem Te, avtorice Klare Jasna.

Večer smo zaključili z dejanjem, ki je med nami zelo redko. Medtem, ko smo drug drugemu segali v roke, se je po dvorani razlegal prešeren glas: »Vesel/a sem, da obstajaš«.

O, da bi se znali tudi takrat, ko nam gre vse in vsakdo na živce, pokloniti čudežu, ob katerem lahko samo umolknemo - čudežu našega spočetja in življenja.