V nasprotji s stališči zagovornikov končanja življenja nerojenega otroka, je danes vedno več znanstvenih študij, ki dokazujejo, da je žrtev tudi mama. Višje tveganje za depresijo je samo ena izmed posledic postabortivne travme.

Za 65 % večje tveganje za klinično depresijo

Dolgoletna študija med Američankami je razkrila, da imajo ženske, ki končajo življenje nerojenega otroka, 65 % večje tveganje za razvoj dolgoročne klinične depresije po preverjanju starosti, rase, izobrazbe, zakonskega stanu, predhodnih ločitev, dohodka in predhodnega psihiatričnega stanja. (JR Cougle, DC Reardon & PK Coleman, “Depression Associated With Abortion and Childbirth: A Long-Term Analysis of the NLSY Cohort,” Medical Science Monitor 9(4):CR105-112, 2003.)

Tveganje za depresijo tudi pri nenačrtovanih nosečnostih

V nacionalnem vzorcu žensk z nenačrtovano prvo nosečnostjo, je bilo pri abortivnih ženskah izrazito večje tveganje za dolgoročno klinično depresijo v primerjavi z ženskami, ki so rodile. (DC Reardon, JR Cougle, “Depression and unintended pregnancy in the National Longitudinal Study of Youth: a cohort study,” British Medical Journal 324:151-2, 2002.)

65 % jih poroča o simptomih posttravmatske stresne motnje

V študiji na ameriških in ruskih ženskah, ki so umetno splavile, je 65 % Američank izkusilo več simptomov PTSM, ki so jih pripisale svojim splavom. Nekaj čez 14 % jih je poročalo o vseh simptomih, ki so potrebni za klinično diagnozo PTSM-ja povzročenega z umetnim splavom, in 25 % jih je dejalo, da niso bile deležne primernega svetovanja. 64 % jih je reklo, da so čutile pritisk drugih, naj splavijo. (VM Rue et. al., “Induced abortion and traumatic stress: A preliminary comparison of American and Russian women,” Medical Science Monitor 10(10): SR5-16, 2004.)

60 % jih čuti, kot da »je umrl del mene«

 V zgornji študiji je 60 % Američank dejalo, da so se počutile, kot da je po umetnem splavu »umrl del mene«. (VM Rue et. al., “Induced abortion and traumatic stress: A preliminary comparison of American and Russian women,” Medical Science Monitor 10(10): SR5-16, 2004.)

Dvakrat večja verjetnost za hospitalizacijo

V primerjavi z ženskami, ki rodijo, je pri ženskah, ki splavijo, več kot dvakrat večja verjetnost, da bodo posledično v roku šestih mesecev hospitalizirane zaradi duševne bolezni. (DC Reardon et. al., “Psychiatric admissions of low-income women following abortions and childbirth,” Canadian Medical Association Journal 168(10): May 13, 2003.)

Več ambulantne psihiatrične oskrbe

Analiza kartotek kalifornijskega Medicaida je pokazala, da potrebujejo ženske, ki umetno splavijo, posledično več zdravljenja za duševne bolezni preko ambulantne oskrbe. (PK Coleman et. al., “State-Funded Abortions Versus Deliveries: A Comparison of Outpatient Mental Health Claims Over Four Years,” American Journal of Orthopsychiatry 72(1):141-152, 2002.)

Številne motnje in obžalovanja

Študija o postabortivnih pacientih zgolj osem tednov po končanju življenja nerojenega otroka, je ugotovila, da jih 31 % poroča o živčnih motnjah, 36 % jih je izkusilo motnje spanja, 31 % je obžalovalo svojo izbiro in 11 % je osebni zdravnik predpisal psihoaktivno zdravilo. (Ashton,"The Psychosocial Outcome of Induced Abortion", British Journal of Ob & Gyn. 87:1115-1122, 1980.)

Generalizirana anksiozna motnja

Med ženskami brez predhodne anamneze anksioznosti, je bila, v primerjavi z ženskami, ki so donosile, pri ženskah, ki so umetno splavile v prvi, nenačrtovani nosečnosti, 30% večja verjetnost, da so pozneje poročale o vseh simptomih, povezanih z diagnozo generalizirane anksiozne motnje. (JR Cougle, DC Reardon, PK Coleman, “Generalized Anxiety Following Unintended Pregnancies Resolved Through Childbirth and Abortion: A Cohort Study of the 1995 National Survey of Family Growth,” Journal of Anxiety Disorders 19:137-142 (2005).)

Končanje življenja nerojenega otroka in motnje spanja

V študiji o ženskah brez znane anamneze motenj spanja, je bila pri ženskah večja verjetnost zdravljenja zaradi motenj spanja, zatem ko so umetno splavile v primerjavi s tistimi, ki so rodile (skoraj dvakrat večja verjetnost v prvih 180-ih dneh). Številne raziskave so pokazale, da žrtve travme pogosto izkusijo težave s spanjem. (DC Reardon and PK Coleman, “Relative Treatment Rates for Sleep Disorders and Sleep Disturbances Following Abortion and Childbirth: A Prospective Record Based-Study,” Sleep 29(1):105-106, 2006.)

Številne težave!

 V novozelandski študiji so imele ženske po splavu višjo stopnjo samomorilnega vedenja, depresije, anksioznosti, zlorabe substanc in drugih motenj. Študija je ugotovila, da to niso bile prej obstoječe težave. (DM Fergusson et. al., “Abortion in young women and subsequent mental health,” Journal of Child Psychology and Psychiatry 47(1): 16-24, 2006.)